Jana Javornik
V govor ob dnevu samostojnosti in enotnosti* je predsednik vlade vključil tudi "željo za nas". Rad bi nas "navdušil", da se mu pridružimo "pri skupni nalogi za en skupni cilj – in to je ustvarjanje pozitivne družbene klime. Ko bomo ta cilj dosegli in ko se bomo poenotili okoli njega, bomo lahko govorili, da smo na poti v družbo blaginje."
Če to ni le priložnosti namenjena floskula, je hvalevreden predsednikov poskus obuditve ideje nekdanjega francoskega premierja Sarkozyja in Stiglitz-Sen-Fitoussijeve komisije iz leta 2009. V sestavi nekaj deset svetovno priznanih ekonomistov in le dveh ekonomistk je ta ob zagonu svetovne finančne krize odprla mednarodno razpravo o ustreznosti merjenja družbene blaginje in napredka zgolj z bruto domačim proizvodom, idejo, ki smo jo, tudi v Sloveniji, od devetdesetih let dalje razvijali v projektu človekovega razvoja. Poročila o človekovem razvoju, ki smo jih pod okriljem Razvojnega programa Združenih narodov nekdaj pripravljali tudi na uradu za makroekonomske analize in razvoj, so merila razvoj in blaginjo s setom novih zbirnih kazalnikov, na primer z indeksom človekovega razvoja, merilom razporejenosti moči po spolu, zadovoljstvom z življenjem, ob Nefovem indeksu srečnega planeta, Legatumovim indeksom prosperitete, kanadskem indeksu blagostanja in drugih.
V govoru zbode predsednikova določitev ustvarjanja pozitivne družbene klime kot (novega?) družbenega cilja. Ideja namreč zanika bogato knjižnico svetovne blaginjske literature, ki pozitivno družbeno klimo – kakorkoli bi jo predsednik že meril – uvršča, če sploh, kvečjemu med rezultate blaginje. Še več; predsednikova izjava zanika veljavno Strategijo razvoja Slovenije do leta 2030, ki za strateški cilj postavlja "kakovostno življenje za vse. Vemo, da so nacionalni dokumenti polni grandioznih idej in imaginarno postavljenih ter ne vselej dosegljivih ciljev. Da so mrtve črke na papirju del politične kulture, tehnokratski pogoj za črpanje sredstev. Kot tudi, da deklarativnih dokumentov, ki načelno zavezujejo več zaporednih vlad, nihče ne jemlje resno. Vključno s predsednicami; čeprav se je strategije prijela krilatica hepi, hepi, pozitivne družbene klime v njej ni najti. Morebiti pa je družbeno klimo zamenjal z gospodarsko ali organizacijsko?
Veljavna razvojna strategija Slovenije (SRS), ki presega posamične politične mandate, izraža participativno oblikovano stališče, da se kakovostno življenje oblikuje skozi dobre priložnosti in zmožnosti za kakovostno in dostojno delo in plačilo, izobraževanje in ustvarjanje; dostojno in varno življenje; zdravo in čisto okolje; vključevanje v demokratično odločanje in soupravljanje družbe. Realizacijo SRS s kazalniki spremljajo Poročila o razvoju, za katere so določene ciljne vrednosti. Pozitivne družbene klime ni med njimi. So pa opredeljeni kazalniki razvojnih ciljev s strateškimi usmeritvami na področjih zdravega in dostojnega življenja za vse, znanj in spretnosti, kulture, trajnostnega upravljanja naravnih virov, gospodarske stabilnosti, konkurenčnega in družbenoodgovornega (sic!) podjetniškega in raziskovalnega sektorja ter zaupanja vrednega pravnega sistema in učinkovitega upravljanja in kakovostnih javnih storitev.
Predsednik v govoru sicer oceni dosežke na nekaterih izmed teh področij. Nekatere sem tu že analizirala, zato tokrat le izbor. "Zagotovljena neodvisnost medijev" je pomemben korak k demokratičnosti odločanja. A pred očmi nam iz dneva v dan slabi javni RTV-servis in ne moremo in ne smemo se pretvarjati, da tega ne vidimo in da se ne zavedamo posledic. Republika Slovenija je ustanoviteljica javnega zavoda in zagotavljanje neodvisnosti ni enako zanemarjanje. Ne pozabite, kaj se zgodi, ko postane infrastruktura javnega diskurza last zasebnega kapitala. Izzivi pred vami, med drugim obnavljanje zaupanja v demokratične institucije, so tako zahtevni, da boste potrebovali javne medije, ki nudijo prepotrebno nepristransko podporo javnosti za učinkovito sodelovanje v reševanju teh izzivov.
"Urejena dolgotrajna oskrba" je gotovo pogoj za dostojno in varno življenje. A se ne strinjam z oceno urejenosti. Ne vlada ne delodajalci nimajo načrtov za prilagajanje delovnih procesov in delovnega časa potrebam in zmožnostim starajoče delovne sile. Stari niso iskan kader; kljub mantri o nujnosti podaljševanja delovne dobe zanje ni ne zanimanja ne dovolj prilagojenih delovnih mest. Kljub tehnološkemu napredku, vlaganju v znanje (khm), dejstvu, da proizvedemo dovolj za razmeroma dober življenjski standard vseh, in odlivu delovne sile ni predlogov rešitev za prehod k Industriji in Družbi 5.0, v kateri tehnologija podpira človeka in ki vključuje vse generacije, zasebni in javni sektor ter družbenoodgovorno podjetništvo. Za uvedbo prehodnih delovnih mest, premične upokojitvene starosti, zgodnejšega vstopa na trg dela, reorganizacije delovnih procesov in delovnega časa, delitve delovnih mest, upoštevanja delovnih pogojev in zmožnosti posameznic. V sistemu manjka pravičnost in vztrajanje pri rigidnih sistemih in ukrepih, ki ne ujamejo duha časa in niso odporni na prihodnost, ima visoko ceno tudi za generacije, ki prihajajo.
Gospod predsednik, pozdravljam, ker si drznete misliti utopično
Ukinitev dopolnilnega zavarovanja – če "vsega tega ne bi storili, bi danes vsi, ki sedimo tukaj, čutili posledice v svojih denarnicah, in javni zdravstveni sistem bi to čutil še bolj". Nasprotno, nakazuje se počasna zadušitev legitimnosti zavarovalne socialne politike. Poglejmo britanski princip razgradnje nacionalne zdravstvene službe, prosto po Chomsky: zmanjšuj javna sredstva; postavljaj nedosegljive cilje in nerealne časovnice; poskrbi za utrjevanje vtisa, da sistem ne deluje; da postanejo uporabnice nezadovoljne; predaj zasebnikom. Vprašajte za oceno dostopnosti slovenskega zdravstva ljudi, ki si ne morejo privoščiti zasebnega zobo/zdravstva, in sotrpinke, katerih življenja so že 1081 dni zaznamovana z dolgim covidom, in izvedeli boste, kakšno realnost čutijo mnogi v tej deželi.
Vprašanja o blaginji, o tem, kaj predstavlja dobro življenje ali dobro družbo, srečo ali zadovoljstvo z življenjem, so stara filozofska vprašanja. Kljub izjavam vplivnežev, ki prodajajo dušni mir in srečo, si znanost ni enotna, kaj natančno ju opredeljuje in kako. Izpostavimo le znana paradoksa "srečnega reveža", ko se oseba, katere okoliščine ne kažejo blagostanja, razglasi za srečnega, in "nesrečne bogatašinje", ko se oseba brez objektivnih razlogov počuti nesrečno. Še več; znanost tudi pri merjenju blaginje izgublja privilegirani položaj in se prepleta z upravno statistiko, pop psihologijo in s politiko. Zato je tako nevarna lahkotnost individualiziranja odgovornosti za družbeno blaginjo.
Gospod predsednik, pozdravljam, ker si drznete misliti utopično. Iz tega se rodijo nove ideje in rešitve, ki nas lahko popeljejo v družbo, v kateri bi želeli živeti in umreti. Strinjam se, da je nujno ustvarjanje prostora za razmisleke o boljši, pozitivnejši družbi. Zato bi vas ob izteku leta 2023 rada navdušila za skupni cilj: da Slovenija v času vaše vlade vsaj ohrani dosežen civilizacijski nivo socialne varnosti in zaščite ter legitimnost zavarovalne socialne politike, usmerjene k zaščiti prebivalstva in pravičnosti v smislu izenačevanja možnosti. Ljudje smo res lahko prijaznejši in pozitivnejši. A kakovost naših življenj in življenj naših potomk je odvisna zlasti od odločanja aktualnih političnih in ekonomskih elit, to pa je odraz vaših hierarhij vrednot, po katerih določate javne politike in s tem priložnosti in možnosti ljudi, ki tu živijo. Poenostavljeno, pozitivna družbena klima je odraz celovite blaginjske socialne politike in družbe blaginje, ki ji postavlja institucionalni okvir. Naj ne bodo socialnopolitične odločitve v funkciji interesov zgolj ene družbene skupine ali razreda.
P. S.: Cenjene bralke in bralci, vam pa ob vstopu v 2024. iskreno pri/voščim dobro življenje, stabilnejše, predvidljivejše in mirnejše novo leto, politične in ekonomske voditeljice, ki ščitijo ljudi in planet, in volivke in volivce, ki jih vodi tudi misel na to.
