Niti mrtvi nimajo več miru pred vlado in njenimi podrepnimi muhami, ki jih moralno sponzorira. Tako so mrhovinarji planili na pokojnega Ljuba Bavcona, še preden se je njegovo telo ohladilo.
Izkoriščam to žalostno priložnost, da opozorim na moralno morbidnost vlade in njenih konkubinatnih medijev. Ni se še namreč zgodilo, da bi mrhovinarji desnice planili na pokojnika, še preden se je njegovo telo ohladilo. Tako to gre. Tako zdaj delajo. Ker sovražijo. Ker živimo v nespodobno demokratični in nespodobno svobodni državi. Med političnimi in medijskimi mrhovinarji.
In kdo so ti mrhovinarji?
Ko je Janša v nedeljo v Delu oz. na Twitterju prebral, da je umrl dr. Ljubo Bavcon, "eden najvidnejših pravnih strokovnjakov druge polovice 20. stoletja" in človek s "pomembnimi zaslugami pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in svoboščin", je to označil za "ogabno sprenevedanje in potvarjanje resnice".
Prosto po Janši ima namreč Bavcon kot "utemeljitelj jugoslovanskega kazenskega prava kot orodja za uničevanje ljudi na vesti na tisoče uničenih življenj", za nameček pa da je tudi "odbiral ljudi za morišča".
Janša je v svojem brezobzirno pravičniškem stilu povedal to, kar misli, da je treba povedati. Pa čeprav nad odprtim grobom. Resnico je treba povedati. In on bo tisti obsesivec, ki jo bo za vsako ceno povedal.
Resnica? O čem sploh govorimo?
To, kar je Janša prodal kot resnico, je v delu, kjer govori o "odbiranju" žrtev za na morišče, samo navaden trač, da ne rečem star fake news. Prizadeti ga je že večkrat demantiral in ovrgel.
Živimo v kao demokratični državi, kjer nas ima vlada za tako neumne in pokvarjene, kot imamo mi njo za neumno in pokvarjeno.
Janševe besede pa niso bile najhujše, kar se je Bavconu zgodilo. Res gnusno žaljenje pravkar preminulega se je začelo šele potem. Janša je samo dal zgled in dovoljenje.
Tako je Nova24TV.si označila Bavcona za "še enega komunističnega zločinca, ki za svoja dejanja ne bo odgovarjal". Eden od teh medijskih poganjkov po imenu eMaribor pa je pripravil cvetober desničarskih odzivov na Bavconovo smrt. V desnih balončkih socialnih omrežij so kar tekmovali, kdo bo bolj ponižal ubogega starosto. Zmagal je obskuren blog z naslovom, da je odšla “sadistična pokveka”.
Zadeve so šle tako daleč, da se je ob ta izbruh mrhovinarstva obregnil celo sam lepo vzgojeni Žiga Turk, rekoč:
"Za celovito osvetlitev življenja in dela prof. Bavcona bo še veliko časa. Takole pisati ob smrti pa ni spodobno."
Ta uvidevnost me je navedla, da sem prebral njegovo modrovanje na Siolu. Tam trdi, da so antivakserji "v konfliktu z naravno resničnostjo", antijanšisti "pa z družbeno resničnostjo":
"Eni živijo v zablodi, da ni virusa. Drugi živijo v zablodi, da ni svobode, da je svoboda ogrožena, da živijo v diktaturi, fašizmu, strahovladi."
Primerjati antivakserje in liberalne levičarje je nesmiselno. Biti prepričan, da ni virusa, ni isto kot biti prepričan, da živimo v diktaturi. Prvo prepričanje je v namreč direktnem nasprotju z znanstvenimi in realno preverljivimi dejstvi, drugo pa samo kolektivna ekstroverzija socialnega občutka oz. percepcije državljanskega statusa. Besedna figura. Pravzaprav mnenje.
Če Turku na ljubo za trenutek predpostavim, da sta obe prepričanji zmotni, pa med njima vendarle ostaja bistvena razlika. Čeprav imajo tako zanikovalci korone kot frustrirani državljani vso pravico in svobodo, da si mislijo svoje, pa si prvi - recimo jim petokoronaši - te svobode ne morejo privoščiti, ne da bi pri tem izpadli kot popolni bebci.
Za ljudi, ki se jim zdi, da živijo v diktaturi, pa to ne velja. Tudi če se motijo, ne morejo izpasti kot popolni bebci, ki bi jim bilo tako kot onim drugim malo mar za kognitivno disonanco med dejstvi in dojemanjem. Ker kot pravim, gre za besedne figure in mnenja.
Še tako radikalnim antijašistom je jasno, da s temi izjavami zavestno, taktično pretiravajo. Vlada pač še ni in najbrž tudi ne bo uvedla koncentracijskih taborišč in gulagov, zapirajo pa tudi ne ljudi vsevprek in brez razloga.
Zdaj je celo pieteta je vredna toliko kot resnica in vse drugo: en počen groš. Naj nam dajo mir ali odidejo. Dovolj je bilo teh nespodobnosti
Seveda ne živimo v diktaturi. Tako se samo reče. Ker ne prenašamo te vladne konfliktnosti in kverulantnosti. Ker ne prenašamo revizionizma zgodovine in vrednot ter odnosov in razmerij. Ne prenašamo v nič devanja vsega, kar se nam zdi nekaj vredno ali vsaj normalno.
Predvsem pa ne prenašamo tega, da nam oblast vrača z isto mero in retoriko. Če nekdo reče, da je vlada fašistična, kvečjemu zastrižem z ušesi in privzdignem obrvi. Če pa vlada reče državljanom nazaj, da so fašisti - levi, kakopak -, potem se mi to zdi nevzdržno in nezaslišano.
Štekate? Občutek - in sámo izrekanje občutka -, da živimo v diktaturi, je neglede na točnost stališča naša neodtujljiva državljanska pravica in svoboda. Oblast pa nima pravice in svobode s tem polemizirati. Kaj šele zmerjati državljane nazaj. Pravice in svoboda oblasti so inferiorne pravicam in svobodi državljanov. Oblast ima moč, mi pa imamo pravice in svobodo.
Kot sem napisal že spomladi: živimo v kao demokratični državi, kjer nas ima vlada za tako neumne in pokvarjene, kot imamo mi njo za neumno in pokvarjeno.
In ta perverzna uravnoteženost očitkov, ta simetrija zmerjanja, ta vzajemna konfrontativnost med oblastniki in podložniki je še edina preostala iluzija demokratičnosti.
To pa je za državljane Blažev žegen. Vlada in njene medijske podrepne muhe so sicer prepričane, da bi državljani morali pokati od sreče, da smejo zmerjati vlado, ne da bi jih pozaprli. A to ni dovolj. Še zdaleč ne. Nehvaležno ljudstvo bo srečno in zadovoljno takrat, ko bo lahko zmerjalo vlado in njene podrepne muhe, ne da bi jih oni zmerjali nazaj!
Skratka: občutek, da živimo v diktaturi, je morda varljiv in zavajajoč, ni pa nelegitimen, nesprejemljiv in nevzdržen. Ta trditev je sicer težko dokazljiva, ni pa zato zmotna in obsojanja vredna.
In naj se vlada še tako izgovarja na zlohotno medijsko indoktrinacijo, ljudstvu lahko damo pri tem prav: nismo se za to borili, da bi nas oblast zmerjala s fašisti, ker mi njo zmerjamo s fašisti.
Državljani si lahko to privoščijo, ne da bi se jim bilo treba za to zagovarjati, oblast pa ne. Mi se smemo z njimi kregati, oni pa z nami ne. Nimajo te pravice in svobode. Ker zdaj so se začeli spravljati celo na mrtve. Zdaj je celo pieteta je vredna toliko kot resnica in vse drugo: en počen groš. Naj nam dajo mir ali odidejo. Dovolj je bilo teh nespodobnosti.
* Kolumna je nastala iz dveh nadaljevanj, ki sta že bili objavljeni na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
