Ne biti niti lev niti desen je vsaj na slovenski politični sceni že tako rekoč od nekdaj ena najvišje rangiranih političnih vrednot. Misel, da je najbolje ali celo častno ne spadati nikamor in ne pripadati nikomur, je bila vedno zapeljiva, ker je sugerirala in še danes sugerira neko tretjo pot, alternativo. In ker obenem legitimira distanco in skepso do političnega angažmaja in nam prodaja poceni odpustke za državljansko nezainteresiranost.
Ampak zdaj ste končno dobili to politiko neuvrščenosti, da tako rečem, ki ste si jo vedno tako zelo želeli. Dobili ste nekoga, ki res ni niti na levici niti na desnici - ker preprosto ne ve, kaj to dvoje sploh je.
Namesto levičarjev in desničarjev ste dobili resničarje.
Kaj najbolj zabava
Fenomen Zorana Stevanovića je skrb vzbujajoč, obenem pa tudi smešen. Mene najbolj zabava to, kako se ga vsi otepajo in ga odrivajo drugam. V drugi politični tabor. Da ja ne bi bil njihov. Da ne bi izpadlo, kot da imajo z njim kaj opraviti. Niti vzročno ali posledično.
Nekateri z bujno domišljijo obdarjeni levičarji ali sopotniki levice so prepričani, da je resničar v resnici podtaknjenec desnice. Da so sredini protesti v bistvu nova vladna strategija.
Po tej teoriji poskuša oblast s Stevanovićem za začetek kompromitirati levico, na naslednjih volitvah pa da bo njegova kvazistranka prišla prav SDS kot večinski jeziček na tehtnici pri sestavljanju nove vlade. Namesto SMC in/ali SNS, s katerima si zelo verjetno ne bodo več mogli pomagati.
Pravi obraz
Na drugem političnem polu pa seveda razmišljajo ravno obratno. Desničarji pravijo, da je Stevanović levičar. Kar je logično: ker če oni nekoga ne marajo, potem že mora biti levičar. Po njihovem je možakar kompromitiral levico do te mere, da ga zdaj v zadregi pripisujejo desnici, ker se ga sramujejo.
Nekateri še bolj pametni desničarski analitiki celo trdijo, da je levica obrnila ploščo, ker je ugotovila, da je Stevanović razkril njihov pravi nasilniški in anarhistični obraz. V začetku da so ga še oportunistično podpirali, kot da gre pri sredinih protestnikih za še eno skupino, ki se bori proti z njihove strani osovraženi vladi. Da so tako rekoč soborci.
Resnici na ljubo - pa ne Stevanovićevi, seveda - je treba pripomniti, da je desni politični tabor pravilno pogruntal, da je novi Matija Gubec levičarjem ukradel šov. Pozornost javnosti zdaj ni več osredotočena na Jenulla in njegove kolesarje, temveč na še bolj anonimno množico antivakserjev in drugih, doslej nevidnih in neslišnih naveličancev. Ti so se s facebooka preselili na ulice in z izgredništvom uzurpirali pozornost, prej namenjeno kolikor toliko civiliziranim antijanšistom.
Novi obraz
Fenomen Stevanovića pa je tudi v tem, da mu res nekako uspeva ohranjati distanco do enih in drugih, tako levih kot desnih. Drhal, ki ob sredah razgraja po ulicah, se obnaša tako, kot da ta klasična politična delitev na levico in desnico sploh ne obstaja. Kot da nikoli niti ni obstajala. Kar je njihovo edino eksplicitno politično stališče.
Stevanović je v bistvu novi obraz, kakršnih smo se v zadnjih letih že nagledali - vendar s to pomembno razliko, da s svojimi stališči in nastopi uteleša konec politike, kot smo jo poznali. To je konec politike kot družbene veščine z ne nujno in ne vedno doslednimi pravili igre, ki uveljavlja ali poskuša uveljavljati določene vrednote, ki presegajo pozameznika.
To, kar smo dobili zdaj, pa je posplošen seštevek vase zagledanih egoizmov in privatnih norosti - ali malih modrosti, zaradi mene -, ki izkoriščajo množico oziroma množičnost za potenciranje in afirmiranje svojih individualnih interesov. Ti njihovi interesi pa so lahko karkoli. In tega dosedanji levičarji in desničarji niti v najbolj radikalnih mokrih sanjah ne bi šli razglašat in prodajat kot nekakšen javni blagor.
Pravica in Resnica
Kvazistranka Resni-pika-Kalifornija pa je posledica še ene visoko rangirane vrednote: da ima vsak državljan ustavno zajamčeno pravico do svobode izražanja in pravico do političnega združevanja in udejstvovanja. To nam pripada ne glede na naša stališča - namreč ne glede na stopnjo inteligentnosti in legitimnosti teh stališč. Tudi Stevanoviću.
Vam je danes kaj žal, da ste to tako dolgo tolerirali kot nekaj samoumevnega in absolutno veljavnega?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
