"Kaj bo ostalo od medijev, bo novinarstvo v osnovnem pomenu besede preživelo? Ali pa so geniji tisti, ki so ga že zdavnaj opustili in igrajo zgolj na čustva bralcev, ki jim vedno znova nasedejo. Pri tem ni pomembno, ali je zgodba originalno njihova, kar se zgodi redko, ali prepisana, niti ni pomembno, ali je resnična ali ne, važno je, da se klika. Nad tem se sicer vsi zgražajo, kar pa pomeni tudi, da vsi vedo, kaj je objavljeno, in da tudi oni klikajo. Najbolj žalosten del pa je, ko je prvo vprašanje stranke, ki ji ponudiš oglaševanje na spletnih platformah, kakšen je doseg. Podatek o tem je z nekaj kliki na voljo vsem, tako da nekega tržnega manevrskega prostora za napihovanje številk ni. Za zgražanje je torej prostor v družbi, za pogajalsko mizo pa le za gole številke. Če te številke niso zadovoljive, če excellove tabele niso zelene, je potrebna t. i. reorganizacija, nov načrt dela, kar z drugimi besedami v večini primerov pomeni odpuščanja. Odpušanja so hud udarec, boleča za obe strani, če le ima tisti, ki odpušča, v sebi kanček čustvene inteligence. Vsake toliko se sliši o tem tudi iz medijev, še najbolj tistih, kjer imajo najmočnejše sindikate oziroma jih še sploh imajo – večina komercialnih medijev jih nima.
Dejstvo je, da so standardi poročanja padli. Cena količine se odraža v slabši kakovosti. Sprašujem se, kolikšen del krivde nosimo novinarji sami. Poročamo o krivicah, ki se dogajajo drugim, o svojih pa molčimo. Ker nas je sram. Leta in leta s(m)o ljudje delali kot »prekarci« za podjetja, ki so kovala milijonske dobičke. Vse inšpekcije si ob tem niso le zatiskale oči, ampak so morale biti kar slepe. Ali bomo kot mediji, novinarji strmoglavili ali so to le težki časi, ki jih bomo prebrodili?"