(DNEVNIK) Žana Erznožnik: In evo, to je plan za naslednje dni

/ PETEK, 19. JULIJ

Danes me je zbudila bolečina. In okrvavljena pižama. In dve Signal sporočili, da je treba nekaj nujno popraviti na spletni strani Oštra. Česa se najprej lotiti? Čiščenja pižame in zob ali zajeba na spletki? Hvala bogu je odgovor namesto mene s samoiniciativnim vskokom ponudila sodelavka, ki še težje kot jaz reče ne. Počasi se učim, da se moram vsaj na takšne dni postaviti na prvo mesto, pa čeprav se za zdaj to v moji glavi bere kot "sebična si".

Še preden prižgem računalnik, me, kot da bi vedela, kaj moram slišati, preseneti sodelavka. V objavi ob izidu podkasta, v katerem sem kot urednica Razkrinkavanj.si govorila o pomenu mentoriranja mladih novinarjev, me opiše: "Žana, ki ji uspeva biti istočasno kritična, zahtevna in nepopustljiva in obenem ena najbolj prijetnih in empatičnih sodelavk, ki jih lahko imaš. Pač, taka, kot je človek lahko samo takrat, ko dela s srcem in dela, kar je prav."

Od ganjenosti se malo zjočem. S pomočjo takih sodelavcev (pa ene protibolečinske) ne bo problem do konca zgurati delovnega tedna. Med drugim končam poročilo o stanju dezinformacij v Sloveniji in ugotavljam, da je skoraj vse isto kot pred leti, le da je vladni urad za komuniciranje malo pred volitvami izdal projekt za ozaveščanje o tej problematiki. Ampak področna zakonodaja je še zmeraj neobstoječa, iz predloga novega zakona o medijih pa je jasno, da pripravljavcem glede dezinformacij marsikaj ni jasno.

Ob petkih se rada do konca zgonim. Zato zadnje atome moči razporedim tako: trgovina-pijača-glancanje kuhinje s podkastom v ušesih, ker čista kuhinja = čista glava.

/ SOBOTA, 20. JULIJ

S postelje se s težavo zvalim okrog desetih in skoraj do enih na kavču izmenično dremam, srebam kavo, rešujem križanke in brezglavo skrolam med groznimi novicami in neumnimi videi. Dolgčas ali pa luksuz, kakor za koga. Zame definitivno oboje naenkrat.

Okrog enih dobim povsem nepotrebno službeno sporočilo in se zavestno potrudim, da ga ignoriram do ponedeljka. Potem ko nama je s Klemnom uspelo ob rednih službah, kjer so nadure prej pravilo kot izjema, magistrirati, kar je pomenilo kake pol leta brez prostega dne, se močno trudiva, da so vikendi sveti.

Čeprav sporočilo uspešno ignoriram, me vseeno pahne iz cone brezdelja brez slabe vesti, tako da se vržem v akcijo. S podkastom v ušesih skuham pet litrov vegetarijanske bolonjske omake. Med vikendi, ko se mi nikamor ne mudi, z užitkom skuham na zalogo; nekaj za v skrinjo in nekaj za malico čez teden.

Komaj čakam, da bova imela hiško in z njo večjo kuhinjo in z njo skrinjo, ki bo večja od enega zamrzovalnega predala. V teh nečloveško vročih dneh se mi zdi skoraj nehumano, da moram izbirati, ali bom imela v skrinji veliko banjico sladoleda in led ali "meal prep", ki mi bo olajšal življenje čez teden.

V naslednjih urah s Klemnom raziskujeva in piševa dodatna vprašanja za ponudnika montažnih hiš, za katerega sva se odločila. Čeprav se nama zdi, da z vprašanji o podrobnostih ne pretiravava, nazadnje ugotoviva, da sva natipkala tri strani in da je že večer.

Odhitim na prijateljičino rojstnodnevno praznovanje. Rodila se je maja, ampak smo šele zdaj našle termin, ki je vsem ustrezal. Večer mine ob mimozah, smehu in pogovorih o vsem, od ljubezenskih prigod do debat o reševanju globalnega pregrevanja, vzponu fašizma in stanovanjski problematiki. Ob tem ne moremo mimo sanjarjenja o časih naših staršev, ki so si lahko s povprečnimi plačami in brez kredita kupili stanovanja ali celo zgradili hiše. Sveta sicer nismo rešile, smo si pa obljubile, da se čim prej spet dobimo. Po realnem pregledu planov in obveznosti prihajajočih vikendov se zdi, da bo ta "kmalu" verjetno novembra.

/ NEDELJA, 21. JULIJ

Danes že lažje vstanem. Še preden spijem kavo, se s Klemnom odločiva, da nekam greva. Za hrib sva že malo prepozna, rada bi neko vodo, in ker je primorka po nekem čudežu kljub nedelji celo prevozna, greva kar v domače konce v Star Maln. Med romantičnim sprehodom v zeleni senci ob hladnem potočku najin pogovor niha med še bolj romantičnim sanjarjenjem o življenju v najini hiški s teraso, zeliščnim vrtom in dvema mačkama in malo manj romantičnih vprašanjih o obrestnih merah, cenah cementa in obdobju, ko bova hkrati plačevala najemnino in kredit.

Greva še na kavo k moji mami. Kot vse pomembne stvari, so mi tudi predlog pogodbe za izdajo knjige poslali k njej, na moj stalni naslov, čeprav imam v Ljubljani prijavljenega začasnega. Kako imajo to urejeno ljudje v najemu, ki nimajo bližnjih, kjer bi lahko imeli stalni naslov ali pa se z njimi ne razumejo?

/ PONEDELJEK 22. JULIJ

Kot vsak ponedeljek hitim na uredniški sestanek. Ampak hitim peš in z glasbo v slušalkah, zato imam kljub hitremu tempu občutek postopnega prehoda iz "konectedenskega" ritma v "službenotedenskega".

V pisarni je prijetno polno, poleg sodelavcev in študentov, ki večinoma ustvarjajo Razkrinkavanje.si, me pričaka tudi džezva sveže skuhane kave. Neki starejši stric se je odločil, da bo v petek popoldne objavil blog, v katerem diskreditira in blati Oštro, pa tudi njegovo novinarko in urednico osebno. Tako se je odločil, čeprav je dobil možnost za odziv na naše ugotovitve, ki ga je tudi podal in smo ga vključili v prispevek.

Žal nič novega; v štirih letih sem zaradi svojega dela doživela že vsakodnevno nadlegovanje in obkladanje z morilko, grožnje z obiskom na domu pa tudi manj direktno nasilne, a še vedno ogabne komentarje, češ da bi bilo boljše, če bi kot mlada ženska doma kuhala in vzgajala otroke. Ko smo zelo konkretne grožnje z nasiljem novinarjem Oštra prijavili policiji, me je policistka vprašala, zakaj sem si izbrala poklic novinarke, če se me taka sporočila dotaknejo, češ da je to pač del poklica. Ne pristajam na to. Čeprav imam vedno tršo kožo.

No, če bi laži in poskuse diskreditacij tega strica bral vsak od nas sam v svojem kotu, bi nas verjetno prizadele, tako pa se po tem, ko se prepričam, da je izpostavljena novinarka okej, skupaj malo posmejemo in pohecamo, preden gremo na odprte zadeve in načrtovanje dela.

/ TOREK, 23. JULIJ

Danes sem poleg vsakodnevnih delovnih obveznosti, ko mi večino časa vzame urednikovanje Razkrinkov in mentoriranje njihovih piscev, vodenje projektov in notranje preverjanje dejstev, torej "fact-checkanje" Oštrovih zgodb in preiskovanih projektov (ja, do sebe smo še bolj strogi kot do drugih), končno našla čas za svoje preiskovanje!

Malo sem že pozabila, da je kot neka droga. Ko te potegne, lahko med brskanjem zaideš v različne smeri, družbene scene in države. In to vse med sedenjem za računalnikom. Tako mi med branjem dokumentov, prevajanjem, brskanjem po družbenih omrežjih, spletu in Google Earthu čas mine tako hitro, da v službi ostanem do večera, ko sem zmenjena s kolegico s faksa.

Čeprav zdaj delava samo 700 metrov narazen, se nama je po raje-ne-povem-koliko časa uspelo uskladiti, šele ko sva si namesto "morava na kavo" ob srečanju primerjali koledar in poslali vabilo za dva tedna vnaprej. Mislim, če se mi to vse pogosteje dogaja v dvajsetih, brez otrok in s službo na peš razdalji, kako uspejo prijateljstva ohranjati odraslejši odrasli?! To me že na zalogo skrbi. Ampak kot da od dodiplomskega študija in najinih vsakodnevnih druženj ni minilo več let, ali pa prav zato, ker je, več kot štiri ure čvekanja mine, preden se zaveva. Domov pridem praktično le prespat.

No, prej se spomnim še vzeti iz skrinje porcijo bolonjske od nedelje.

/ SREDA, 24. JULIJ

Med umivanjem zob, česanjem in temi zadevami si zavrem vodo za riževe rezance. Kao, da bo moja hrana bolj pestra, v bistvu pa bolj zato, ker so šest minut hitreje pripravljeni od navadnih testenin, jaz pa sem danes vstala šele ob drugi budilki, ki je zvonila prav šest minut za prvo. Rezance zalijem z bolonjsko.

Po njihovi zaslugi pridem še par minut pred sestankom. Dopoldne gre tako: sestanek-sestanek-delo-sestanek-sestanek-delo. Sicer bi do zdaj verjetno že morala ponotranjiti, da so tudi sestanki delo, ampak za zdaj imam na take dneve še vedno slabo vest.

Spontano se nas rekordno število odloči za kosilo zunaj. Bolonjska bo počakala, taka redka priložnost pa ne. Bo pa za fruštek jutri in to na morju! Z mislijo na to delo spet potegnem v večer. Jutri bom delala na daljavo, konkretneje med vožnjo v Istro in v obmorskem lokalu. Prvotni plan je bil, da bom dopoldne iz lokala delala ob kavi, popoldne pa ob mojitu. Misel je tako spodbudna, da že danes končam pol jutrišnjega dela.

Povečerjam, spakiram, nato pa skušam s Klemnom sprejemati ogromne odločitve glede hiše oziroma najine prihodnosti oziroma poteka prihodnjih 20, 25 ali celo 30 let življenja. Ampak ne zmorem. Mislim, da jih bom sposobna sprejeti šele po podaljšanem vikendu pod šotorsko streho in z minimalno opreme.

/ ČETRTEK, 25. JULIJ

Dokler ga nisem zagledala, se mi sploh sanjalo ni, kako mi manjka. MORJE! Nadejam se konca tedna v znamenju branja, plavanja, sprehodov, križank in iskrenih pogovorov.

Ko oddelam, je šotor postavljen in se končno lahko sprostim, mi zakruli v želodcu. Hvala bogu, da sem razmišljala vnaprej in mi ni treba kuhati, ker … seveda sem pozabila rezance z bolonjsko! Mogoče je pa to znak, da ne smem ves čas razmišljati in planirati preveč vnaprej. Moram kdaj tudi samo biti. In evo, to je plan za naslednje dni.