"Evropa je predvsem to, da firbčnega nosu ne vtikaš v tuja življenja in da ljudi ne sodiš po tem, ali so rojeni v zakonu, ali živijo na koruzi, ali imajo otroke s tremi partnerji ali z enim, ali hodijo v cerkev ali pa na jogo, ali so po prepričanju trockisti ali pa potrošniki, ki cele dneve preždijo v BTC City; še duhovniku, ki se zaljubi in ima skrito razmerje, tega ne zamerimo. Danes se zdijo slogani 'Vsi drugačni, vsi enakopravni' tako zaprašeni. Pa so res? Sodeč po odzivih na odprtje olimpijskih iger bi jih morali dati na vsa plakatna mesta – da se ljudje spomnijo, da je to tisto, kar dejansko dela Evropo in za kar smo se borili. In tudi glagol boriti je tukaj z razlogom.
Ker to, da se ne država, ne duhovnik, ne politik, ne imam, ne učitelj ali ravnatelj, ne šef ali direktor nima pravice vtikati v tvoje življenje, si je treba vedno znova izboriti, in to povsod. Pozablja se, da je bil uspeh komunistov v začetku prejšnjega stoletja povezan tudi s preveliko močjo klera in klerikalne politike, ki sta vtikala nosove v življenja in denarnice ljudi. In da je bil – kako se vse ponavlja – padec komunizma povezan prav s tem, da se je pač partija, ena manj, druga bolj, a vsaka, rada vtikala v to, kaj ljudje počnejo in kaj mislijo, na popolnoma enak način kot pred tem cerkev, in jim sodila, če se njihovo ravnanje ni ujemalo z njenimi 'vrednotami'. Da, sodila jim je. Tudi v zaporu so nekateri končali samo zato, ker so narobe mislili in tudi ljubili. Zato smo komunizem poslali na smetišče zgodovine. In bistvo je bilo prav v tem, da so bile te partijske vrednote tako zlagane, da je na daleč smrdelo. Danes se že pozablja, da je imela partija zaposlenega celo učitelja tenisa za svoje vodilne politike, s svojih 'prižnic' pa so grmeli o delovnem ljudstvu. In zato je vse skupaj propadlo. Ker so bile vrednote lažne."
