"Mario Draghi si zaradi svoje vloge kot predsednika ECB in dveh ključnih dejanj – prelomno izjavo 'whatever it takes' in programom masovnega odkupovanja evrskih obveznic – nedvomno zasluži naziv 'rešitelja Evrope'. Je Draghi lahko enako uspešen kot rešitelj konkurenčnosti evropskega gospodarstva? Draghi je lani dobil novo zadolžitev - za Evropsko komisijo naj bi do junija letos pripravil poročilo o konkurenčnosti. Draghijevo poročilo naj bi dalo smernice, kako rešiti evropsko gospodarstvo v svetu, kjer so se povsem spremenila geopolitična razmerja in kjer so se povsem spremenila tudi pravila igre. Vendar je tokrat njegova naloga, po mojem mnenju, bistveno težja, kot je bilo reševanje evra.
Namesto enopolarnega sveta pod vodstvom ZDA, ki so definirale pravila igre skozi multilateralne sporazume in po potrebi s političnimi in vojaškimi intervencijami, imamo danes opravka s svetom z dvema gospodarskima in političnima centroma močmi, ZDA in Kitajsko, ki tekmujeta za prevlado. In ki ne spoštujeta prejšnjih pravil igre, kodificiranih v okviru WTO. Kitajska glede subvencij industriji, ZDA pa glede trgovinskih in tehnoloških ovir in glede subvencij industriji. /.../
Draghi pravilno ugotavlja, da je se je Evropa zbudila v povsem novem svetu, kjer ostali igralci ne igrajo po pravilih in na katerega Evropa nima odgovora. Ugotavlja, da se evropske države namesto proti ostalemu svetu gospodarsko borijo med seboj. Vse politike članic EU so nacionalno fragmentirane s fokusom zgolj na lastni državi, zaradi česar ni mogoče dosegati potrebnih ekonomij obsega. Evropski trg je hiperreguliran s fokusom na onemogočanju koncentracije. Zato Evropa nima tehnoloških liderjev in gigantov. Zato razen Airbusa nima nobenega vseevropskega podjetja." (dr)
