(SILVIO BERLUSCONI, 1936-2023) Podjetni vitez med politiko in sodišči

Naj nam bo všeč ali ne, naj se z njim strinjamo ali ne, naj ga ocenjujemo kot šarlatana ali kot dobrega politika, naj se ob njegovih sodnih in ljubezenskih aferah zgražamo ali norčujemo, zadnjih treh desetletij italijanske politike si ne moremo predstavljati brez Silvia Berlusconija in je brez njega tudi ne moremo obravnavati.

Vse od leta 1994, ko se je odločil, da vstopi v politiko z namenom, da na volitvah prepreči zmago naslednikov nekdanje komunistične partije, je bil Berlusconi osrednja osebnost italijanske politike, pa naj je bil na vrhu ali na dnu. Človek, ki je spremenil Italijo, oblikoval nov medijski prostor, ki ga je nato izvozil tudi v Francijo in Španijo, posegel v nogomet in osvojil vrsto lovorik, nihal med vladno palačo in sodnimi dvoranami, vselej kot obtoženec, samo enkrat kot obsojenec, v svojih vilah sprejemal najuglednejše goste z vsega sveta in celo, kar se danes sliši skoraj kot kletvica, približal ruskega predsednika Vladimirja Putina zvezi Nato. Skratka, nadvse sposoben, človek številnih prijateljev in nič manj številnih nasprotnikov. Tu besede sovražniki ne bi uporabljal, ne bi bila v skladu z njegovim značajem.

Uspel v vsem, česar se je lotil

Silvio Berlusconi je zrasel v milanski meščanski družini. Njegov oče je bil bančni uradnik, z leti se je v majhni milanski banki povzpel nekoliko višje. Silvio si je zadal nalogo, da bo v spomin na očeta uspel v življenju. Ukvarjal se je z marsičim, bil je vedno izvrsten prodajalec, pa obenem simpatičen. Na ladjah za križarjenje je prepeval in zabaval potnike, na klavirju ga je spremljal Fedele Confalonieri, ki je kasneje postal njegov prvi sodelavec. Diplomiral je iz prava, vendar se ni nikoli resno posvetil poklicu, pač pa se je začel ukvarjati z gradbeništvom v času ekonomskega razcveta Lombardije in tudi Italije sploh. Bil je uspešen, to mu je treba priznati, ustvaril si je znatno premoženje in v času, ko je zakonodaja to dopuščala, ustanovil eno od prvih zasebnih televizij v Italiji. Pri izbiri sporedov in prodaji reklam je bil zelo učinkovit, kmalu je odkupil še dve televizijski postaji. Njegova velika težava je bila, da zakonodaja takrat ni dovoljevala vsedržavnih oddaj; zato je svoje kanale ustanavljal v regijah in z letali pošiljal kasete po vsej državi. Takrat še ni bilo interneta in računalniki so bili povsem na začetku. Razumel je, da brez politike ne bo šlo.

Njegov veliki milanski prijatelj je bil Bettino Craxi, lider socialistične stranke, njegovi nasprotniki so bili v komunistični partiji, mnenja med krščanskimi demokrati so bila deljena. Pomagal si je na različne načine, tudi s povezavo s koprsko televizijo, ki je bila v finančnih težavah in imela oddajnike, ki so pokrivali dobršen del severne Italije. Ko je parlament sprejel zakon, ki mu je omogočal delno liberalizacijo, je v krščansko-demokratski stranki nastal razkol.

Sovražil je komuniste

V politiko je Berlusconi vstopil po sili razmer. V začetku 90. let prejšnjega stoletja, po razpadu Sovjetske zveze, je tudi italijanska komunistična partija spremenila svoje ime; postala je Stranka demokratične levice in Berlusconi je bil seveda njen velik nasprotnik. Po zmagi te stranke na lokalnih volitvah se je odločil, da vstopi v politiko in prepreči, da bi nekdanji komunisti prišli na oblast. Leta 1994 je tako sklenil dve volilni zavezništvi: na severu se je povezal s populistično Severno ligo, v srednji in južni Italiji pa s postfašistično stranko MSI in zmagal. Sestavil je prvo vlado, ki je kmalu razpadla, ker se je lider Severne lige Umberto Bossi dogovoril z levico. Ampak odtlej je bil Berlusconi stalnica italijanske politike, vse do zadnjih dni.

Seveda je vedno skrbel predvsem za svoje interese. Ustvaril je založniški imperij Mediaset, ukvarjal se je s številnimi dejavnostmi, Forbes ga postavlja na 352. mesto najbogatejših Zemljanov. Zato je otrokom zaupal razne funkcije v svojih podjetjih, sam pa se je v zadnjih desetletjih posvetil politiki. Štirikrat je bil premier, vedril je v politiki vse do konca. Še lani je podpiral vlado Maria Draghija, po zadnjih volitvah pa seveda Giorgio Meloni, ki je svojo politično kariero kot ministrica za mladino začela v zadnji Berlusconijevi vladi leta 2008, stara 31 let. Ni se oziral na desno ali levo, le skrajni levici se je previdno izogibal.

Blokiral vstop Slovenije v EU

Ves ta čas je previdno krmaril v italijanski politiki in njegovi odvetniki so imeli veliko dela, a ne zaradi politike, ampak predvsem zaradi finančnih zadev. Proti njemu je tožilstvo sprožilo približno 30 postopkov, obsojen pa je bil samo enkrat, na štiri leta zapora zaradi davčne utaje. Šlo je za nakup ameriških filmov za njegove italijanske televizijske mreže, pri katerem so, tako piše v sodbi, nakup izvedli preko slamnatih podjetij in tako prikrili 280 milijonov evrov. Berlusconija so zato izključili iz parlamenta, namesto zapora pa je moral kratek čas opravljati koristno delo v neki zdravstveni ustanovi blizu doma. Izginil je tudi njegov vzdevek Vitez. Kasneje ga je sodišče rehabilitiralo in je bil leta 2019 izvoljen v Evropski parlament, lani pa ponovno v senat. Zgodbe o družabnih večerih z mladimi lepoticami, v javnosti znanimi z geslom bunga-bunga, so se zanj končale brez končne sodbe, razen ene, ki je še v teku in jo bodo z njegovo smrtjo arhivirali; so pa bili nekateri njegovi sodelavci obsojeni zaradi novačenja deklet za večerne zabave.

V času, ko je bil predsednik vlade, pa tudi sicer je gojil mednarodne odnose. Ne z vsemi, sovražil je nemško kanclerko Angelo Merkel, ki jo je tudi žalil zaradi njenega videza. Njegov velik prijatelj je bil Putin, katerega je leta 2002 povabil na vrh zveze Nato v vojaški bazi Pratica di Mare v bližini Rima; fotografija Putina, Berlusconija in Georgea W. Busha je obšla svet. Še pred kratkim se je Berlusconi pohvalil s tem dosežkom. Navezal je stike tudi z nekaterimi drugimi voditelji, med temi z libijskim polkovnikom Gadafijem, s katerim je začel sklepati kupčije, ki so zelo razburile Francoze. Vemo, kako se je končalo. Pa še kratek spomin: Berlusconi je dolgo blokiral pogajanja za vstop Slovenije v Evropsko unijo; zagovarjal je stališča istrskih beguncev, ki so zahtevali vrnitev zaseženega premoženja po koncu druge svetovne vojne.