"Minulo nedeljo sem tezenski bolšjak ponovno obiskala, prvič po vsem tem času. Potrebovala sem same 'nesmisle', ki jih nisem našla v nobeni, še tako sijajni trgovini s krasnimi novimi rečmi. Zob od grabelj, ventilček, ki vodo v pipi preusmerja med ročko za tuš in pipico za umivanje nog, ter 50-gramske uteži za tehtnico. Prav za vsako od teh reči s seznama so mi sijajni ljudje po trgovinah zagotavljali, da moje iskanje nima smisla: popravilo me bo stalo več kot novi artikel, kupi si nove grablje, saj stanejo samo sedem evrov, kupi novo pipo, saj jo dobiš že za trideset evrčkov (dodajam: najslabše kakovosti, medtem ko pipe, primerljive z mojo, pa četudi staro, nikakor nisem našla za manj kot sto petdeset), kupi elektronsko tehtnico, kaj ti bo mehanska!
No. V nedeljo sem na Teznem dobila vse, kar sem iskala, za manj kot tri evre. Pa sploh ne gre za denar. Gre za svet, v katerem si želim živeti: svet, ki razume, da je tudi staro, ne le novo, nekaj vredno, in da je izmenjava ključnih rezervnih delov, skrivnih delčkov nepredstavljivih notranjosti, radost, na kateri lahko gradimo lepše, boljše, pravičnejše odnose, prijateljstva, zavezništva – z manj odvečnimi predmeti, z več bistvenimi elementi.
Evropski parlament je tik pred letošnjimi prvomajskimi prazniki, 23. aprila, s 584 glasovi za, tremi proti in 14 vzdržanimi sprejel direktivo o pravici do popravila za potrošnike. Moj ata in jaz drživa pesti, da to pomeni dobro novico za vse najine rezervne dele – ?na čakanju'."