Grema na kafe z Miho Krištofom: Razmišljam o tem, kako bi naredil nebesa

Prav danes je 52 let od takrat, ko je Miha Krištof postal umetnostni kovač, še pred tem je bil štiri leta kovaški vajenec. Je eden redkih umetnostnih kovačev pri nas, svoje znanje pa tudi v dvainsedemdesetem letu starosti z veseljem predaja naprej. Ob 40-letnici mojstrskega naziva bo septembra svoja kovana dela razstavljal v Sodnem stolpu. S Krištofom smo se srečali v Caffeju Bianco na Pobrežju, kamor se zaradi odlične kave Illy ​rad zapelje iz Vinarij, kjer živi, uživa v miru in ustvarja v svoji delavnici. Naročil si je macchiato z dvema vrečicama sladkorja ali, kot sam reče: "Polna mala šal'ca kave s cukrom."

V lokale ne zahaja veliko, prizna pa, da je včasih v njih rad čepel, največkrat pri Treh ribnikih v Ribniškem selu. Z njegovimi deli je opremljen lokal Verdi v Dravski ulici. Črnega železa, ki ga je koval v svoji delavnici, pa je po Mariboru toliko, da bi naštevanje težko končal, se namuzne Krištof. Ne le mesto ob Dravi, Krištofove umetnine med drugim krasijo baziliko v Rimu, cerkev v izraelski Tabhi v Galileji, judovsko pokopališče v New Yorku, izdelal je tudi osebno darilo za Janeza Pavla II., v gotskem stilu kovano trto s križem, ki jo je Mestna občina Maribor izročila papežu ob njegovem prvem obisku v Mariboru.

S čim se zdaj največ ukvarjate v svoji delavnici?

"Trenutno opremljam cerkev v Košakih. Na ograjo na koru sem dodal svoj podpis in naredil svetega Mihaela in svetega Krištofa, da se bo vedelo, kdo je to delal. Opremil sem tudi dve kapeli, v župnišču sem naredil ograjo s simboli Antona Martina Slomška. Z župnikom se pogovarjamo, da se dobimo z arhitektom Ivom Goropevškom in kiparjem Marjanom Drevom. Drev naj bi delal križev pot, jaz pa nebesa. Malo že razmišljam o tem, kako bi naredil nebesa."

Kot umetnostni kovač se ukvarjate s številnimi temami, obdobji, podrobnostmi ...

"Ko se lotevaš dela, se moraš zadev naučiti, potreben je interes. Veliko je treba videti, prepotovati in prebrati, da je pogled širok. Če nič ne vložiš, ne moreš dobiti nič ven."

Če vidite kakšno kovaško delo, ga premerite in ocenite? Kako ste pridobivali znanje?

"Seveda si podrobno ogledam številna dela. Tehnik ni malo. Imam izpitno listo, po kateri učim. Reče se ji Leipzig šola, 56. leto. Obstaja 57 pozicij, ki se jih moraš naučiti. Kot bi pisal, osnova so črke. Osnovnega znanja pa sem se naučil v Mariboru, na Leninovem trgu, ki je zdaj Trg generala Maistra, tukaj je bilo umetnostno kovaštvo. Ko so konje izgnali iz mesta, ni bilo več dela za podkovske in orodne kovače, pa nam je mojster rekel, naj bomo umetnostni kovači. Za nas je bilo svetinja kovaštvo Kropa, tam smo lahko opazili številne stvari. V karieri sem si nabavil ogromno literature, raziskoval sem različne stile skozi zgodovino, tudi kot restavrator sem ogromno delal in se s tem seznanjal s tehnikami."

Komu predajate znanje? Koga kovaštvo zanima?

"Imam štiri vajence, vsi so univerzitetno izobraženi. Z mano je specialistka dunajske akademije za umetnostne galerije, tam je izredna profesorica. Delam z magistrom metalurgije pa z vajencem, ki je diplomiral iz kovaškega varjenja in je orožar na Fakulteti za metalurgijo Univerze v Ljubljani. Ena od vajenk je profesorica likovne pedagogike, delal sem z magistrom računalništva ... Dva vajenca sta si že naredila delavnici. Vsi to delajo ljubiteljsko, lahko bi rekel, da so se pri njih oglasili kovaški geni. Za razliko od danes je bilo kovaštvo nekoč eden najbolj razširjenih poklicev. O tem priča tudi veliko število priimkov, povezanih s kovaštvom, po svetu. Recimo različice priimka Schmied v Nemčiji in Smith v Angliji pa Fabbro v Italiji, iz česar je nastala fabrika oziroma kovačnica. Tudi sicer so priimki nastajali iz poklicev ali značilnosti nekaterih ljudi. Glede predajanja znanja pa je tako, da vajence spodbujam h kreativnosti. Nihče ni naredil kaj dobrega, če je le kopiral svojega učitelja. K sreči sem se tudi jaz učil od mojstra, ki mi je rekel, naj sam najdem rešitev, in šel stran. Ko sem bil nekoč v Amsterdamu in sem prvič javno nastopal, so mi rekli: 'Pa saj znaš delati.' In so me pustili samega."

Kovaštvo je tudi fizično naporno delo. Vas tudi to ohranja v dobri kondiciji?

"Znano je, da so bili kovači pogosto dobri športniki, sploh v borilnih veščinah in v boksu. Seveda ti ob vseh udarcih, ki jih narediš, kdaj ponagaja zdravje, sploh hrbtenica in ramenski sklepi. Odkar sem v pokoju, delam manj in je boljše. Udarcev, ki sem jih napravil s kladivom, se ne da prešteti. No, naj povem, da so nekateri Slovenci tako pametni, da pravijo, da kladivo ni več kladivo, ampak je macola. Težje kladivo je macola. Ne vem, kdo je to zapisal. Kovač je tudi kladivar, a to pomeni, da sem tudi macolar? Kladiva so enoročna in dvoročna, obstajajo tudi enostavna in mala kladiva. Enoročno, s katerim delaš, tehta od kilograma do dveh kilogramov, dvoročna pa so težka nad dva kilograma. Moje najtežje kladivo tehta deset kilogramov, uporabljal sem ga za izdelavo denarja."

Kakšen denar ste kovali?

"Sodeloval sem pri razstavi Denarništvo v antiki na Slovenskem, to razstavo smo delali 1990. Najprej sem izdelal klešče za ponarejevanje denarja, rimske iz leta 39, delal sem tudi rimska pisala pa tehtnico. Za razstavo Gotika na Slovenskem pa smo odprli vseh trinajst srednjeveških kovnic denarja, vsakega sem koval 110 zlatnikov in 220 srebrnikov. V življenju sem oblikoval čez deset kilogramov 24-karatnega zlata. Niti eden od zlatnikov in srebrnikov se ni izgubil, šli so za protokolarna darila."

Menda morate pogosto popravljati uničene kose s kužnega znamenja na Glavnem trgu?

"Ja, pravkar imam doma narejeno lilijo, ki so jo ukradli svetemu Jožefu. Ljudje pač ukradejo marsikaj. Če ti robo ukradejo, to pomeni, da si nekaj naredil dobro."

Zakaj so se ljudje kovačev nekoč bali?

"Pri kovaču so se vsi zbirali in kovač je vedel vse, zato so se ga ljudje bali. Če so bili ljudje med seboj skregani, jih je kovač pomiril. Po turško se kovaču reče šerif, mi je nekoč v Makolah na Formi vivi dejala Turkinja."

Ob 40. obletnici pridobitve naziva mojster, ki ni bil vaš zadnji, boste v Mariboru pripravili razstavo.

"Da, razstava bo septembra v Sodnem stolpu. Ogledal sem si obnovljen stolp, res gre za izjemen razstavni prostor. Razstavljal bom v sodelovanju z mojimi štirimi učenci, hkrati bomo tam s prenosno kovačijo tudi prikazali delo, s katerim se ukvarjamo."

V delavnici imate nad pečjo nekaj zapisano.

"Ja, da česa ne pozabim. V delavnici imam vedno kredo, da si beležim stvari. Računalnika ne uporabljam, sproti rišem s kredo in brišem, skice pa imam v glavi."

Med rednimi obiski bolšjega sejma in odlagališč najdete kaj uporabnega?

"No, na bolšji sejem trenutno hodim po kislo zelje, za tam vem, da imajo res dobro. Seveda se najde tudi kaj drugega, kar lahko uporabim, recimo klešče. Obisk bolšjaka je vedno zanimiv. Kovači smo tisti, ki iz starega delamo novo in boljše, v tem smo edini. Na odpadih sem v zadnjem času prišel do drogov za vleko lokomotiv, ki so mehki kot puter, prav tako tračnice. Iz tega lahko naredim marsikaj."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Kaj pa vem. Živim za sebe tik ob mestu, v Vinarjah. do centra imam dobre tri kilometre, pri meni je konec sveta, slepo črevo. Ali pa začetek sveta, kakor želite ... Vesel sem, da sem lahko v Mariboru naredil nekatere stvari. Poklic mi je hobi in z veseljem to počnem. Želim si, da bi ljudje stvari delali z veseljem, če nekaj delaš na silo, je težko. Želim si, da bi ljudje razumeli, kaj je svoboda in kaj demokracija. V svobodi je treba spoštovati in upoštevati pravila in zapovedi, da svoboda lahko deluje, enako je z demokracijo. V zadnjem obdobju so svobodo kot izgovor zlorabljali številni proticepilci. Ko zdaj pogledamo, kdo potrebuje zdravljenje v bolnišnicah, hitro ugotovimo, kakšna je cena te svobode, ki so jo nekateri zagovarjali, plačujemo pa jo vsi. Pravila morajo veljati za vse, sicer to ni več civilizirana družba, ampak je horda ljudi."