"Najstnice in najstniki, ki so se okoljskemu gibanju pridružili v osnovni ali srednji šoli, mladi v zgodnjih dvajsetih, ki imajo za seboj že pet let okoljskega aktivizma, pisana združba plakatov proti globalnemu segrevanju in transparentov za izstop iz uničujočega kroga fosilnih goriv, so v petek po nemških ulicah korakali, vzklikali in peli z ramo ob rami z moškimi in ženskami vseh starostnih skupin, ki bi si jih doslej le stežka predstavljali na protestnem shodu proti podnebnim spremembam, a bili so kot eno, bili so skupnost: aktivistke in aktivisti ter šoferke in šoferji, ki opravljajo enega najslabše plačanih poklicev v državi z največjim deležem izgorevanj in bolniških staležev, z ogromnim vsakoletnim osipom delovne sile, čeprav bi že ta hip za tekoče izvajanje vseh voženj potrebovali približno sto tisoč dodatnih šoferk in šoferjev.
V Berlinu, v Hamburgu, v Hannovru: en sam krik. 'Wir fahren zusammen!' (Vozimo skupaj!) V Dresdnu, v Leipzigu, v Frankfurtu. Zavezništvo okoljskih aktivistk in aktivistov ter šoferk in šoferjev javnega prevoza, avtobusov, tramvajev, vlakov, mestnih železnic, se ni zgodilo v enem dnevu in čez noč. Gre za dolgo, premišljeno in skrbno načrtovano akcijo, ki so jo ustvarile mnoge osebe z mnogimi vloženimi urami truda, volje, predvsem pa medsebojnega poslušanja, spoštovanja in upoštevanja. Poguma in preseganja. /.../ Vsi ti ljudje, ki so dolga leta verjeli, da nimajo nič skupnega in da se borijo za popolnoma različne stvari, so nekje v toku dogodkov dojeli, da sedijo v istem čolnu in da zmorejo sesti tudi za isto mizo. V petek so z roko v roki stopili pred svoje sodržavljanke in sodržavljane ter zaklicali v širni svet: 'Vozimo skupaj!' To barko, ta vlak, to nepredvidljivo vožnjo na vse ali nič. Pomembna učna ura za vse. Vse nas." (dr)