"Ko se z Reke vračaš v Slovenijo, je avtoceste konec, in ko te ruka proti Jelšanam in Ilirski Bistrici, imaš občutek, da si pritaval v tretji svet. Ko zapustiš hrvaški istrski ipsilon in prevoziš mejo, te na slovenski strani, če greš skozi Dragonjo, najprej pričakajo semafor in potem ovinki v hrib ter neznosna gneča pred avtocesto v Kopru; če jo smukneš proti Luciji, pa strnjena naselja in spet – gneča. Vselej, ko grem po teh cestah, me je malo sram. Košate hrvaške avtoceste in slovenska 'kaldrma'. Kaj to pomeni za slovenski imidž? Kaj si o nas mislijo vsi turisti? Slovenija, moja dežela? Ko se vozimo po teh cestiščih, ne glede na narodno pripadnost, skačemo vsi. Prepričan sem, da marsikdo od vas z menoj deli te občutke. /.../
Tudi če sprejmemo vsaj del sicer nesprejemljive logike, da bi gradili avtocesto za druge, je dejstvo, da bi avtoceste uporabljali tudi Slovenci, še zdaleč ne samo slovenski turisti in tistih 110 tisoč naših 'bogatunov', ki imajo svoja posestva v glavnem v Istri in Kvarnerju. V šali povejmo: kako visoke bi bile cene nepremičnin pri nas, če ne bi Slovenci množično vlagali tudi v hrvaške cegle? S temi, malo v šali, malo zares, steriliziramo presežno ponudbo denarja v Sloveniji, brez tega bi cene kvadratnega metra v slovenskih obmorskih krajih švignile čez deset tisoč evrov … Kdo bi potem sploh lahko še tam živel? Slovenija pač je tranzitna država. Dobra storitev za tranzitne potnike in seveda tudi za Slovenijo bi nas naredila bolj privlačne, več denarja bi ostalo tudi nam. Domačini bi bolje živeli, tudi več razvojnih možnosti bi bilo. /.../ Kljub vsej pameti, ki jo Slovenci premoremo, ne gre. In očitno še leta ne bo šlo. Ne samo, da se kregamo med sabo, združimo se v logiki, da bomo zafrknili Hrvate."
