"Spomin na zgodovinske tragedije – ni važno, ali na pobijanje civilistov med vojno ali pobijanje poraženih vojakov po vojni – lahko enako učinkovito povezuje ali ločuje. Za prvo se je treba potruditi in v prvi plan postaviti žrtve, za drugo se je treba brez pomislekov prepustiti politikom in njihovim agendam. Razstava o srhljivih najdbah v Jami pod Macesnovo gorico, ki so jo pred dnevi odprli v Platonovi votlini, kletni dvorani Zavoda sv. Stanislava, bi lahko bila priložnost za skupno spominjanje na brutalnost vojne, trpljenje žrtev, na zločinsko samovoljo in brezzakonje totalitarnih sistemov. A to ni, ker si jo je ena stran politično prilastila in zgodovinske okoliščine pomorov nategnila na svoja nazorska kopita. Na razstavnih panojih denimo beremo: 'Komunisti so s svojim terorjem prisilili protikomunistično stran v sodelovanje z okupatorjem.' Res? Ni bilo druge poti? Sporno izjavo Danila Türka o drugorazrednosti najdb iz Hude Jame pa so denimo 'pozabili' umestiti v kontekst izrečenega. A tudi leva stran ne stori ničesar, da bi našla ustrezen način za spominjanje na tragične povojne dogodke. Nasprotno, z ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, z nasprotovanjem pokopu posmrtnih ostankov po vojni pobitih na Žalah, z ignoriranjem dejstva, da pobitim ni bilo pravično sojeno, ostaja vkopana na svoji strani jarka.
Zgodovina ni samopostrežna trgovina, iz katere vsakdo vzame, kar mu ustreza. Je kompleksna, zavozlana, največkrat s koreninami v peklu. Zato si ne gre domišljati, da bi se lahko akterji katere koli vojne, ki so stali na nasprotnih straneh, dogovorili o eni sami resnici o njej. Lahko pa se po toliko letih na izviren, ustvarjalen način povežemo v spominjanju na trpljenje umorjenih in v obsodbi barbarskega početja, ki je v vseh okoliščinah neopravičljivo."
