Roke proč od otrok!

Ni politične analize, s katero bi bilo mogoče zagovarjati pisanje kazni in pozivanje pred sodišče mladoletnikov, ki bi radi - ojej, kako grozno - šli v šolo! In ni nikogar, ki bi zmogel upravičevati Janševo podtikanje, da so otroci instrumentalizirani s strani SD ali katerekoli druge politične stranke: o tem lahko sanja samo on oziroma njegova stranka ... No, kaj se čudimo, na spletni strani NTA, te nove pokveke SDS, so na prodaj bodiji za deklice (roza) in dečke (črni, ne svetlo modri!) z domoljubnimi verzi, Domiceljevimi in Prešernovimi, iz Zdravljice. Prešeren bi bil nedvomno nepopisno srečen, če bi vedel, da je na koncu verzov na bodijih odprtina z gumbki za hitro menjavanje plenic …

Ni več nobenega dvoma, da gre tu za neuravnoteženost, ki ne ogroža samo javnega interesa države, ampak tudi vse prebivalce - stare zaradi epidemije in nečloveških ukrepov, tiste srednjih let zaradi izgube socialne varnosti, mlade zaradi ukradene prihodnosti ter končno otroke in dojenčke zaradi škodljive indoktrinacije. Samo tako lahko razumemo, zakaj je "uravnoteženost" pomembna za neuravnoteženo vodstvo, in to tako zelo pomembna, da vodja kar vabi evropsko ad hoc komisijo (vendar ne za več kot štiri ure, skupaj z večerjo), ki naj bi se prepričala, da je stanje v slovenskih medijih neuravnoteženo.

Prevedeno v jezik evropske normalnosti to pomeni, da se šef neke države pritožuje organom EU, da imajo mainstreamovski mediji (ki so, razen državne televizije, vsi v zasebni lasti) slabo mnenje o njegovi vladi in oblasti, obenem pa se trudi te medije zamenjati s svojimi trash mediji, ki reciklirajo laži, delajo amatersko in se poslužujejo trolov, med katerimi so tudi poslanci vodjeve stranke. To je dejansko zelo neuravnoteženo.

Naslovljene institucije, vključno s predsednico, se na to čudaško povabilo niso odzvale. Preostane torej le, da končno odgovorimo na vprašanje neuravnoteženosti medijev tudi s te strani, kjer še preveč dobro vemo, za kaj gre. Predvsem je treba reči, da večina ustvarjalcev in uporabnikov medijev ne vidi posebne težave v prenašanju svojega znanja in vedenja prek meja: misli ni mogoče ustaviti z mejami. Slovenska družba ni prisegla zvestobe eni stranki in nima nikakršne dolžnosti, še posebno ne "patriotske", da o razmerah v državi ne bi odkrito in kritično govorila s tujci. Drugo ključno vprašanje, ki ga začuda nihče ne zastavlja, je, zakaj je v medijih ali v družbi in na splošno v državi sploh potrebna uravnoteženost. Uravnoteženost ni enakost - ta bi bila vsekakor nujna. Uravnoteženost je le umetno vzdrževana politična situacija, v kateri morata dve politični strani imeti na voljo enaka sredstva in enako prisotnost v javnosti. Kot prvo, taka uravnoteženost uničuje že sam privid demokracije, saj od zgoraj, s položaja najvišje oblasti, določa politično življenje spodaj, torej brez kakršnekoli dinamike, brez sprememb, brez pobude od spodaj. Uravnoteženost je zgolj lepša beseda za diktaturo in praktično pomeni omrtvičenje živahnejše politične strani, da bi imela avtoritarna stran proste roke. Recimo da bi STA poskušali uničiti s pomočjo NTA. Kakšen je potencial NTA, nam postane jasno, čim pregledamo spisek urednikov in sodelavcev, za branje spremljajočih predstavitev pa je bodi z gumbki na spodnjem delu skoraj nujen - vemo, kakšne telesne posledice lahko ima nebrzdan smeh.

Uravnoteževanje nujno pomeni zamenjavo političnega boja z avtoritarnimi prijemi ter zamenjavo boja besed in misli z uporabo surove sile proti kritikom z zavezanimi rokami. Drugače pač ni mogoče ubiti hotenja državljanov, da mislijo in delujejo, da volijo ter o tem razmišljajo in sami odločajo. Tudi pri svobodnem odločanju ne more biti nobene uravnoteženosti. Če je dvostrankarstvo zamišljeno kot zagotovilo uravnoteženosti, kot v ZDA, pa je Trumpov primer dokaz, kako lahko je tak sistem uničiti in ga spraviti v stanje popolne neuravnoteženosti.

Trik, ki ga janšizem že več kot četrt stoletja uporablja pri svojem tarnanju glede medijske (ne)uravnoteženosti, je ta, da naj bi imela desnica vnaprej pravico do vsaj polovice medijskega in političnega prostora oziroma da naj bi bila samo tako "enakopravna". Zahteva je nerealna, tudi zato ker je številčno največja stranka nesposobna voditi razumno politiko: njena preteklost sestoji iz padcev vlad, afer, klientelizma, nepotizma, korupcije in neznosnega javnega govora. Vsak njen relativni uspeh na volitvah so takoj pospremili ukrepi in dogovori za omejitev njene moči, pač zaradi njenega predvidljivega vedenja na oblasti. Stranka si je morala, da bi to obrazložila, izmisliti temne sile, ki jo nenehno ustavljajo in omejujejo, s tem pa vzbujajo individualne frustracije članstva: globoka država, nesmrtni udbovci, vseprisotni komunizem, potvorjena zgodovina. Po vsem tem pretečenem času, neprestanem ponavljanju in nenehnem hujskanju je lahko tako prepričanje danes edino znak patološkega stanja posameznika v patološkem kolektivu.

Pri poskusu, da bi uravnoteženost izenačili z enakostjo/demokratičnostjo, je bil uporabljen še en stari trik: vnaprejšnja enakovrednost različnih stališč, kar je neposredno povezano s svobodo govora. Prva prevara je povezovanje konservativizma s totalitarno desnico. Morda kdo to tudi obžaluje, toda od zahodnega konservativizma ni ostalo prav veliko. Potem ko je bil sredi preteklega stoletja in med drugo svetovno vojno naravna opredelitev konservativcev antifašizem, pa tudi nespoštovanje človekovih pravic ni bilo značilno za to skupino, je thatcherizem končal to obdobje: v Veliki Britaniji so na primer torijci postali leglo neoliberalne deregulacije in korupcije. Klasične konservativne obrazce razmišljanja danes lažje prepoznamo pri levo usmerjenih in ekološko opredeljenih gibanjih: antiglobalizem, drobljenje proizvodnje, zlasti kmetijske, in podobno. Ideje se menda usklajujejo z realnostjo in ne obratno … SDS po ničemer ni konservativna, ampak je predvsem neoliberalna kleptokratska stranka.

K temu sodi tudi najbolj vpadljiva in moteča prevara, in sicer izenačevanje "mnenj" ob neustreznem sklicevanju na svobodo govora. Slovenska desnica, pravzaprav janšizem, ni sposobna proizvesti mnenja, ki bi zadostilo slovničnim pravilom ter pravilom logike in retorike in se s tem kvalificiralo za dialog. Razlog je predvsem kadrovska nedoraslost, potem pa razvijanje goebbelsovske propagande, ki temelji na laži, ponavljanju in neupoštevanju slovničnih pravil ter pravil logike in retorike. Danes smo priča terminalni fazi takega javnega govora, ko ni več ničesar uporabnega, preostane samo še to, da vedno, ko naletijo na oviro ali se spotaknejo ob lastne napake, za to obtožijo neko zamišljeno monolitno drugo stran. Te enotne druge strani seveda ni, SDS pa se ni sposobna v resnem dialogu zoperstaviti nobenemu njenemu delu ali fragmentu. Tako SDS sama gradi svojo preprosto nepremagljivo opozicijo, zoperstavi se ji lahko samo še z nasiljem. Da še vedno sanja o svoji patološki prihodnosti, je razvidno iz poskusov vzpostavljanja kulta svojega podmladka in, kar je še veliko bolj nevarno, iz silovitega napada na otroke in mladino, ki si drznejo želeti nekaj drugega. Zato roke proč od otrok!

Kar se pa bodijev z gumbki tiče, tu se razkrije prava psihološka osnova te množice pretencioznih, vendar mutastih in ignorantskih ljudi: oni so torbarji, mali preprodajalci brezveznih drobnarij, ki bi vedno mimogrede še kaj ukradli, podtaknili, nato pa za nekaj časa izginili. Če pa nagrabijo kaj več, bodo prodajali tudi pravljice o svojih zaslugah. Ne vidijo, da bi lahko čisto lepo in mirno živeli od prodaje cekarjev, vrčkov za pivo in bodijev. EU si bo še zaželela bodije z gumbki, ko bodo oni tekli častni krog.