(STRAN 210) Čevapi, stari, čevapi!

Na dopustu smo imeli ves čas obiske, ljudi je bilo seveda treba nahraniti in pogostiti, zato sem skoraj vsak dan zaganjal roštilj in metal na ploščo stvari, ki se jih tja pač vrže. Pred letošnjim poletjem sem to počel zelo občasno in sporadično, kultura čevapov in letanc mi je bila vedno malo tuja in iz tipov v belih spodnjih majicah, ki obračajo kremenatlce, sem se prijazno delal norca. Tokrat sem padel not in se pri svojih ne več rosnih triinštiridesetih prelevil v žar mojstra. No, ne ravno mojstra, gotovo pa vajenca.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Boris Vugrinec

Prijemalka za čevapčiče - bolj echt izraza ne poznam, kljub vsemu sem šele pripravnik - me malo spominja na štemarco, ne po funkciji, pač pa po občutku, ki ga vzbuja pri uporabniku. Obe imata poudarjeno falično kvaliteto, obe pripravi sta več kot orodje. Sta simbola polnokrvnega vstopa v odraslost in prevzema tiste stereotipne vloge, ki naj bi jo na neki točki v življenju prevzelo vsako bitje moškega spola. Obe sta zaščitni znak pravih dedov.
Sliko gotovo dobro poznate: tihožitje moškega s čevapi. Žar je na tej sliki središčna točka, ognjišče, temelj civilizacije. In moški, ki zanj skrbi, je popek sveta, os stvarstva. Ko pride k njemu otrok, ga odpravi s stavkom: "Idi k mami." Ta se ukvarja z obrobnimi zadevami, rihta mularijo, reže zelenjavo, skrbi za goste, teče k sosedom po kajmak ter peče bučkine polpete in tri vrste sladic. To je preprosto, to zna vsak. Ampak čevapi, stari, čevapi!
Da ne bo pomote, pripravljanje hrane na žaru je lahko vrhunska veščina in umetnost, o njej govori mnoštvo popularnih knjig, z naslovnic katerih nas mrko opazujejo potetovirani in bradati tipi v predpasnikih. Ampak bodimo iskreni: velika večina poletnih piknikov je daleč od gastronomskega mojstrstva. Čevapčičev in ražnjičev skoraj nihče ne pripravi sam, že če gremo ponje k mesarju, je to razumljeno kot spoštovanja vreden trud. Bodoče kosilo po navadi nabavimo zapakirano, pripravljeno in marinirano v supermarketu za vogalom, prinesemo ga domov, se znebimo plastike in vse skupaj zabrišemo na roštilj. In potem se začne: pivo v levi roki, orodje v desni, oster pogled sokola, ki preži na plen, koncentracija šahista, ki namesto figur po plošči premika kose mesa. Pametna pripomba sekundanta in moder odgovor mojstra s predpasnikom - pravi dedi vedo, kdaj spregovoriti in kdaj biti tiho, proces zahteva zbranost in čas - in ko je mesovje ravno pravšnje, ko torej ni več surovo in hkrati še ni povsem skurjeno, ga z roštilja prestaviš v posodo. Tako, za danes sem opravil vse. Pa ajde, saj te solate, bučkini polpeti in štrudli so tudi za pojest. Ampak čevapi, stari, čevapi!

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta