(STRAN 210) V idealnem svetu

V idealnem svetu imamo epidemijo nekega še do včeraj neznanega virusa.

Okej, čuden začetek za utopičen tekst, priznam, ampak nočem pretiravati z idealizacijo, zato bi rad obdržal nekaj elementov realnosti, ki jo dejansko živimo. Dovolite mi torej, da začnem na tak način. In dovolite, da začnem še enkrat.

V idealnem svetu imamo epidemijo. Situacija je za vse povsem nova in neznana, življenja se nam postavijo na glavo, strah nas je, ampak imamo oblast, ki ji zaupamo, zaradi česar se z vsem skupaj spopadamo lažje. In oblast nas spoštuje. Vse, ne samo tistih, ki so ji poslušni in ji prikimavajo. Spoštuje in posluša tudi one, ki se ji zoperstavljajo. V idealnem svetu pomeni oblast vse kaj drugega kot vsoto patologij njenih nosilcev.

V idealnem svetu daje oblast jasna navodila, jasna navodila, ki so izrekana z jasnega mesta: s pozicije avtoritete, odgovornosti in skrbi. In čeprav so jasna navodila po definiciji razumljiva, jih vsakič znova tudi razloži, argumentira, pove, čemu služijo, in do kdaj se jih bomo predvidoma morali držati. Pa ne zato, ker bi bili butaste ovce, ampak zato, ker v idealnem svetu živimo v državi, ki si ta naziv zasluži; v skupnosti, ki temelji na konsenzu, vzajemni odgovornosti, razumu ter tehtni, spodobni in resnici zavezani govorici.

Govorica in utopija? V idealnem svetu tisti, ki so na vrhu, ki vodijo državo, ki torej prevzemajo najvišjo odgovornost, znajo sestaviti vsaj en spodoben stavek. Ne vem, zakaj sem na tem področju tako občutljiv, a ob polpismenosti, jecljanju, naučenih slabih klišejih, mašilih in neprestanem ponavljanju grobih slovničnih napak dobim ošpice. V idealnem svetu se morajo vsi, ki se potegujejo za javne funkcije, najprej dokazati s prepričljivim govornim nastopom in kvalitetnim avtorskim besedilom. Seveda ni to garancija za nič, zagotovo pa vsaj malo izboljša estetsko podobo cirkusa, ki ga imenujemo politika. In ne pozabimo: ljudje, ki nastopajo v pravih cirkusih, so mojstri in mojstrice svojih poklicev. V idealnem svetu jih političarke in politiki v tem pogledu posnemajo.

Sposobnost vsaj približno kvalitetne rabe jezika je dokaz razumnosti živega bitja, ena od bolj simpatičnih manifestacij razuma pa je humor. In v idealnem svetu imamo epidemijo, pa nanj kljub temu ne pozabljamo. Znamo se šaliti, delati norca iz situacije, iz nas samih, iz politike, iz ministrov in ministrantov, sosedov, vardistov in rastafarijancev. Vsega tega smo sposobni brez Kurza v alpinistični opremi. Saj Kurz v severni triglavski steni je smešen, podoba Janeza, ki z njegovo pomočjo to steno prepleza, pa je naravnost ubijalsko komična. Smešna sta, kot je smešen otroški prdec med družinskim kosilom: humor na tisti najbolj banalni ravni, ki na grozo našega privzgojenega visokega okusa trdovratno vztraja in vedno deluje. In naj ostaneta smešna, nič ni narobe s tem, ampak v idealnem svetu imata plezajoča premierja najbolj dolgočasna priimka pod soncem, pa se jima kljub temu smejimo. Ker jima zaupamo.

V idealnem svetu se pogovarjamo normalno, ne pa, da hodimo drug okoli drugega kot po jajcih, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo naleteli na mino. Svoje politične barve znotraj levo-desnega spektra načeloma sicer poznamo ali jih vsaj znamo prepoznati, ko pa pride do vprašanj cepljenja in mask, nas zna presenetiti tudi najboljši prijatelj. Ali bivši najboljši prijatelj? Zdi se, da je teža teh vprašanj tolikšna, da komunikacija z nasprotnim bregom preprosto ne obstaja. Tudi v idealnem svetu seveda obstajajo pomisleki in negotovosti, a nanje odgovarja zaupanja vredna avtoriteta, ki si morda celo kdaj upa priznati, da stopa po neznanem terenu, pa zato zaupanje vanjo ne usahne. In tirade tistih, ki naš strah ter neznanje izkoriščajo za promocijo svojih resničnostnih oddaj, privat zdravniških praks ali lastnega premajhnega ega, se v idealnem svetu nikoli ne znajdejo na naslovnicah. Ostajajo v sferi čudaškega, kamor tudi spadajo.

V idealnem svetu ljudje sprejemajo pošto in odpirajo kuverte. V idealnem svetu nepreklicno pomeni nepreklicno. V idealnem svetu ljudje vedo, s čim se hvališ in kaj raje zamolčiš. Jasno jim je, da števila sodnih pozivov in narokov ni najbolje navajati kot dokaza lastne neoporečnosti. V idealnem svetu besedi, kot sta krivosodje in zarota, pač nista dokaz ničesar, razen morda paranoidnosti ali pokvarjenosti tistega, ki z njima neprestano opleta.

V idealnem svetu dva kolesarja po treh tednih in 3484 kilometrih pripeljeta v cilj z enakim časom in zato na najlepši aleji na svetu stojita na isti stopnički. Ne, to je neumnost, šport je tak, kot je, in takšen naj tudi ostane, ta odstavek lahko torej mirno izbrišem. Zgodba o dveh kolesarjih ne potrebuje olepšav, lepša, kot je, preprosto ne more biti. Kot sem zapisal že pred leti, po epski zmagi Jurija Tepeša, ki je s svojimi 244 metri v Planici izmaknil veliki kristalni globus Petru Prevcu: edina usluga, ki si jo tekmeci lahko naredijo, je, da si ne delajo uslug. Tu so zadeve jasne in tu vse štima. In minula sobota se je že zapisala na seznam nepozabnega.

V idealnem svetu v svojih kolumnah pišem o vsem živem, ne pa, da me vsakič znova zanese v politiko. Življenje je neizmerno večje od politike, zato ga politika ne sme prevpiti, pogoltniti in onesnažiti. V idealnem svetu je njegova ponižna služabnica. V zadnjih sedmih mesecih sem s tega slaboumnega vlaka izstopil le izjemoma. Pustil sem, da me pogoltne.

In verjetno zato sanjarim o idealnem svetu. Še marsikaj bi lahko napisal o njem, v bistvu bi lahko celo noč razbijal po tipkovnici, ampak ne vem, morda sem se zaplezal že v izhodišču. Sem uporabil pravo besedno zvezo? Je sploh primerno, da govorim o idealnem svetu? Ali pa bi moral uporabiti besedo normalen?