Takrat zgodovinskega konteksta nisem poznal, olimpijske igre pa sem kljub temu doživljal kot nekaj, kar deluje po lastnih časovnih zakonitostih. Kot dogodek izven časa. Življenje teče s svojim tempom, stvari se dogajajo, kot se pač dogajajo, vse skupaj pa se vsaka štiri leta ustavi. Zastoj, premolk, glasbena cezura - kot križec na časovni premici. Orientirpunkt, okoli katerega se strukturira preostanek življenja.
Seveda so olimpijske igre predvsem športni spektakel, ki ga je že davno prežvečila in pogoltnila oglaševalska industrija. Ta izjava ni cinična, je zgolj realna. Ampak olimpijada nas vedno znova prelisiči ter zapelje v neko vzporedno resničnost. Dogodek, ki je izven časa, je seveda tudi izven vsakodnevne realnosti. Igre so pač zrasle iz mita in rituala in to se jim pozna. V petih krogih je nekaj arhaičnega, staromodnega. Arhaično pa k sreči ni vselej tržno zanimivo.
Ja, moj čas se meri z olimpijskimi igrami. In šteti se začne v Los Angelesu. Tam je Carl Lewis, ki ima na glavi krtačko, v telesu eleganco gazele in v nogah hitrost geparda. Moj prvi olimpijski junak. Aja, pa Rusov ni zraven. Bojda zaradi nečesa, kar se imenuje hladna vojna. Nauk številka ena: če Rusov ni zraven, Američani poberejo vse. Logično, saj imajo Carla Lewisa.
Mestu angelov sledi Seul. Rusi so tokrat zraven, zdaj že vem, da se jim reče Sovjetska zveza. Sicer igre minejo v znamenju vstajanja sredi noči in popoldanskega spanja. Nauk? Zemlja je dejansko okrogla in to je včasih problem.
V Barceloni se - potem ko Montserrat in Freddie odpojeta svoje - vse vrti okrog košarke. V Barceloni je dream team, edino pravo sanjsko moštvo. In v Barceloni je Dražen, edini, ki si upa proti njim zares igrati. Edini, ki verjame, da jih lahko premaga. Rusi so zraven, tokrat se jim reče Skupnost neodvisnih držav. Zapletena zadeva, ti Rusi. V tekmi za košarkarski bron jih premagajo Litovci. Nauk številka tri izreče kapetan poražene velesile: "Kot športnik si seveda želim, da bi zmagali, ampak zgodovinsko gledano je pravično, da so zmagali oni."
Preden se igre že drugič v dvanajstih letih preselijo v ZDA, Freddie in Dražen odideta. V Atlanti se zgodi bomba in vsi nervozno gledajo levo in desno. Tudi Brigita se ozre, in sicer takrat, ko se absolutno ne bi smela. Nauk? Včasih moraš gledati samo in izključno naprej.
V Sydneyju se zatrese brada Rajmonda Debevca. Kdor čaka, dočaka. V Atenah še minuto pred otvoritvijo na stadionu pritrjujejo stole. Kdor čaka do zadnjega, včasih zadevo dejansko spelje. Peking že na otvoritvi demonstrira svojo planetarno premoč. In kitajski športniki prvič v zgodovini poberejo največ medalj. Nauk številka sedem: ko se Kitajci odločijo, tudi Američani in Rusi nimajo šans.
London poklapanemu zahodu vrne upanje. Z rokenrolom in nunami na kotalkah. Z Beatli in smislom za humor. Nauk? Na življenje vedno glej s svetle plati. Pa tudi pesem Hey Jude se proti vsem pričakovanjem enkrat konča. In potem Rio. Olimpijada končno najde pot v Južno Ameriko, s čimer ostaja edina z olimpijsko zgodbo nepopisana celina Afrika. Hkrati izvemo, da je postala organizacija iger v 21. stoletju tako draga, da se ji izogibajo tudi najbogatejši. Nauk številka devet: vsi smo enakopravni, ampak nekateri smo bolj enakopravni kot drugi.
In končno Tokio. Kaj bo ostalo po Tokiu? Kaj bo ostalo po igrah, ki smo jih čakali pet let? Po olimpijadi z zamudo?
Na prazne tribune se človek hitro navadi, sploh če samevajo na drugem koncu sveta. Spet smo vstajali sredi noči in se skozi dni opotekali v stanju zmanjšane prištevnosti. To bo ostalo. In seveda bodo ostali naši. Holivudski Primož in bolivudska Janja. (Opomba pod črto: če se pri prvem junaku ustvarja vtis, da mora na poti do vrha premagati nemogoče ovire, je pri drugi v bistvu že od začetka jasno, da se bo zgodba srečno končala.) In košarkarji, seveda bodo ostali košarkarji. Tokrat nismo gledali Američanov, Litovcev ali Rusov. Sanjsko moštvo je v Tokio prišlo iz Slovenije.
Nauk številka deset? "Ne tvegaj vsega, ker lahko ti uspe"
Ampak eno ime bo v moji osebni zgodovini olimpijskih iger zasedlo še prav posebno mesto. Eno ime bo postalo sinonim za Tokio. Anna Kiesenhofer.
Verjetno ste jo že pozabili, zgodila se je povsem na začetku. Avstrijska kolesarka, ki je v cestni dirki osvojila zlato medaljo. Čista avtsajderka, o kateri svet še nikoli prej ni zares slišal. Doktorica matematike, ki ji je kolesarstvo napol hobi. Pred štirimi leti je sicer podpisala profesionalno pogodbo, pa se je karieri profesionalne kolesarke kmalu odpovedala. Ker ne mara cestnih dirk. Ker sta ji vožnja v skupini in prerivanje za prostor prevelik stres. Od takrat vozi samo kronometre. Tudi v Tokiu bi nastopila v vožnji na čas, če bi lahko. Ampak zaradi kvot Avstrija pravice do nastopa v ženskem kronometru preprosto nima.
In tako se je Anna Kiesenhofer znašla na startu. Ker ne mara gneče, se je pač odpeljala naprej in celotno progo odpeljala sama. V običajnih okoliščinah bi jo favoritinje za zmago seveda ujele. A zgodila se je do kraja nepričakovana bizarnost: nanjo so pozabile. Avstrijka je s prednostjo več kot minute osvojila zlato medaljo, preostale pa so se - nevede - brutalno spopadle za srebro.
Kako je kaj takega sploh možno? Odgovor se skriva v staromodni in arhaični naravi olimpijskih iger. Pravila na kolesarski dirki v senci petih krogov ne dovoljujejo uporabe brezžičnih povezav. Če hočeš zmagati, moraš znati šteti. Ko tekmuješ, si dejansko sam.
V deželi, ki je sopomenka za tehnološko vrhunskost, je Anni Kiesenhofer prepoved tehnologije odprla pot k zmagi. To in pa njen pogum. Pa saj v resnici sploh ni šla na zmago, samo v gneči se ni hotela voziti. In je šla sama, dokler bo šlo, bo šlo. Nauk številka deset? "Ne tvegaj vsega, ker lahko ti uspe."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
