Bitka za ameriško vrhovno sodišče razgalja aktualni politični trenutek v Združenih državah Amerike in drznost Donalda Trumpa. Obenem se še enkrat potrjuje kratek rok trajanja političnih zavez in obljub. Ne da bi mi, ljudje 21. stoletja, sploh pomislili, da bi lahko bilo drugače. Nastopila pa je tudi nova faza razvoja simbola pravičnosti. Ni se več treba pretvarjati s prevezo čez oči, ki jo v znamenje nepristranskosti od 15. stoletja naprej nosi boginja Justicija. Kot od starega Rima do konca srednjega veka bodo tehtnica, meč in strog pogled boginje dovolj. O objektivnosti in nepristranskosti sodišča bo sicer govor še naprej, a prav razprava o primernosti imenovanja Amy Coney Barrett za naslednico Ruth Bader Ginsburg zgovorno priča, da je bolj od črke samega zakona pomembna njegova interpretacija.
"Hranim jo za sedež Ginsburgove," je leta 2018 dejal Donald Trump, ko je kljub pričakovanjem skrajno konservativnih krogov namesto Amy Coney Barrett na položaj vrhovnega sodnika po upokojitvi Anthonyja Kennedyja predlagal Bretta Kavanaugha. Ker ni mogel predvideti smrti Bader Ginsburgove še v svojem mandatu, čeprav je verjetno upal nanjo, so poznavalci zakulisnega dogajanja v Beli hiši stavek razlagali s Trumpovim podcenjevanjem Coney Barrettove. Tudi zaradi pravne šole, iz katere izhaja. Medtem ko predsednik Trump ceni predvsem Harvard in Yale, Notre Dame iz Indiane naj ne bi premogla tako privlačnega zvena. Leto 2018 je bilo leto vmesnih volitev v senat, obdobje s svojo notranjo logiko, čas tehtanja odločitev in prednosti zmernih, za širši krog sprejemljivih kandidatov. Bi imelo odklonilno stališče do pravice do splava na ravni vrhovnega sodišča v tedanji volilni aritmetiki celo kontraproduktiven učinek? Kakorkoli, danes, ko se piše leto 2020, so popolnoma drugačni časi. "V čast mi je, da lahko danes na položaj vrhovne sodnice nominiram enega najbolj briljantnih in nadarjenih ameriških pravnih umov. Je ženska, katere dosežki nimajo primerjave, z izjemnim intelektom, prvovrstno izobrazbo in neuklonljivo zvestobo ustavi," je Coney Barrettovo v Rožnem vrtu Bele hiše predstavil predsednik Trump. Očitno je presodil, da gre glasove religiozne ameriške desnice dodatno okrepiti.
Ikono popkulture iz New Yorka, glasnico dosledne enakopravnosti spolov, razlagalko ustave kot živega organizma, ki se razvija in raste in ga je zato treba razumeti v kontekstu časa, ki ga živimo, in prihodnosti, ki jo želimo doseči, je tako zamenjala popolnoma drugačna ženska. Najbrž je kdo tudi pomislil, da je dosežek novih časov ujemanje v spolu. Ampak s tem je bilo liberalizma tudi dovolj. Zdaj je ustreznejši pogled mentorja prihodnje vrhovne sodnice, pokojnega vrhovnega sodnika Antonina Scalie, globoko konservativnega človeka, vodilnega predstavnika tekstualizma, verističnega branja in razlage ustave tako, kot so jo napisali in razumeli njeni avtorji. V 18. stoletju. Poleg spola je morda edina podobnost med Bader Ginsburgovo in Coney Barrettovo v srečnem zakonu in vpetosti v družinsko življenje. Če je bila podoba krhke Judinje nekoliko ekstravagantna, biološka mati petih otrok in adoptivna dveh, vdana žena in verna katoličanka vzbuja predvsem vtis pravilnosti in neoporečnosti. "Pomočnica vrhovnega sodnika Scalie sem bila pred več kot dvajsetimi leti, a to, kar sem se naučila pri njem, še zmeraj odmeva v meni. Njegova pravna filozofija je tudi moja: sodnik mora uveljavljati zakon v pomenu, v kakršnem je bil napisan. Sodniki niso politiki, morajo biti odločni in pri odločanju odriniti na stran kakršnakoli politična prepričanja, ki jih morda imajo," je po razglasitvi nominacije poudarila Amy Coney Barrett. In zagotovila Američanom: "To vlogo sprejemam, da bi vam služila. Spoštovala bom sodniško prisego, ki od mene zahteva izvajanje pravice, ne oziraje se na posameznike, zagotavljanje enakih pravic za bogate in revne, zvesto in nepristransko izvajanje dolžnosti v skladu z ustavo Združenih držav." Če uporabimo metodo Scalia - Barrett pri razlagi kandidatkinega govora, se postavi vprašanje: je kaj narobe? Odgovor sledi takoj in brez omahovanja: ni. Coney Barrettova ni povedala nič takšnega, za kar bi jo bilo treba ali mogoče pribiti na križ. Nasprotno. Glede na povedano bi Američani lahko mirno spali, če ne bi spanca skalilo naslednje logično vprašanje: če kandidatkine besede držijo, zakaj je potemtakem pomemben sodnikov svetovni nazor? Odgovor na to je kompleksnejši, ampak na kratko: čeprav se vsi pretvarjajo, da ima Justicija še zmeraj prevezo čez oči, vedo, da jo je boginja že zdavnaj izgubila. Devetčlansko vrhovno sodišče že leta opredeljujejo skozi prizmo razmerja med konservativnimi in liberalnimi sodniki. Z odhodom Ruth Bader Ginsburg in imenovanjem naslednice bo to razmerje šest proti tri v korist konservativcev. Polemika o primernosti Coney Barrettove za položaj vrhovne sodnice in časovnice njenega imenovanja se je razvila med drugim tudi zaradi tega, ker je prihodnja vrhovna sodnica do zdaj večkrat izrazila mnenje, da je vrhovno sodišče v precedenčnem primeru Roe v. Wade (1973), z zagotovitvijo pravice do splava kot ustavne kategorije, razsodilo napak.
Združene države Amerike živijo obdobje, izrazito naklonjeno revizijam dosežkov iz preteklosti. Pravica do splava ali zdravstveno zavarovanje, ki ga zagotavlja Obamacare, sta že dva primera, ki ju lahko doleti tovrsten poseg. Ampak tako menjavanje obdobij kot poskusi revizionizma so zgodovinska stvarnost. Še najbolj moteče pri vsem skupaj je histerično-folklorno bitje plati zvona, ki preprečuje stvarno razpravo. Na obeh straneh. Že leta sta mantra desnice domnevno izrivanje konservativcev na obrobje javnega življenja in nujnost boja za verske svoboščine. In to v državi, ki je zaradi izjemnega vpliva različnih krščanskih cerkva, zlasti protestantskih fundamentalistov, za nekatere že kar teokracija. Nedvomno pa smo priče reakcije po vzoru izolacionizma, ki je zamenjal globalistične tendence. Že tako konservativna ameriška družba postaja še konservativnejša. Danes organizacija The Heritage, ki je do nedavnega veljala za skrajno konservativno, predlaga številne javne politike in kadrira ljudi na pomembne položaje. Med drugim predlaga predsedniku kandidate za vrhovne sodnike. A še odločilnejše postaja leta 1982 ustanovljeno Federalistično združenje (Federalist Society), organizacija konservativnih in libertarijanskih pravnikov. Pet aktualnih vrhovnih sodnikov je članov tega združenja, članica pa je tudi Amy Coney Barrett. Na drugi strani je erodiral vpliv Ameriškega pravniškega združenja (American Bar Association – ABA). Združenje, ustanovljeno daljnega leta 1878, je tradicionalno izrekalo mnenja o primernosti kandidatov za vrhovne sodnike, kar so predsedniki upoštevali. Razen Georgea W. Busha in Donalda Trumpa, ki sta dala prednost predlogom "federalistov". Demokrate na drugi strani moti metamorfoza republikancev, ki so se iz ljubiteljev higiene pri zasedanju dolgoročnih položajev leta 2016 prelevili v pragmatične izvrševalce realne politike. Barack Obama leta 2016, v sklepnem letu svojega drugega mandata, ni bil uspešen pri nominaciji "zmernega" Merricka Garlanda za vrhovnega sodnika, ker je tedanja republikanska večina v senatu kategorično zavrnila razpravo o tem v volilnem letu. Danes se demokrati sprenevedajo, da sami ne bi izkoristili strankarskega ujemanja postave v Beli hiši in senatne večine in uveljavili svojih interesov. Obenem pa namigujejo, da bodo začeli postopek razširitve vrhovnega sodišča, če jim bodo novembrske volitve naklonjene.
Devetčlansko vrhovno sodišče že leta opredeljujejo skozi prizmo razmerja med konservativnimi in liberalnimi sodniki
V primeru ustavnega sodišča je imel Donald Trump srečo. Zaradi nepričakovane smrti Ruth Bader Ginsburg se je pozornost predvolilne kampanje preusmerila z zanj neprijetnejših tem, recimo pandemije. Tudi če bo prvi mandat ostal edini, je Trump lahko nominiral kar tri vrhovne sodnike. V tretjem primeru je to storil ne glede na večinsko javno mnenje, da bi bilo primerneje izbiro vrhovnega sodnika umestiti v čas po januarski predsedniški inavguraciji. Trumpova predvolilna (in predsedniška) taktika je očitna: presodil je, da je ustvarjanje vtisa moči, trde roke, podobe borca proti večini sveta, ki ga obkroža, recept za pridobivanje simpatij zadostnega števila državljanov. Tako močan recept, da ne popusti niti pod plazovi obtožb in dokazov, ki pričajo, da bi bilo morda bolje za voditelja izbrati drugačnega človeka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
