(WASHINGTONSKE SKICE) Konec tuje vojaške navzočnosti v Afganistanu je bil neizogiben

Zadnje tedne se v Ameriki veliko govori o neizogibnosti. Razmišljate kdaj o neizogibnosti? Vidite določen dogodek ali okoliščino, pa se ne ustavite, premislite, storite kaj drugače, ampak nadaljujete? Četudi se zavedate, da je to v vašo škodo? Vsak človek ima v svojem mikrokozmosu primere takšne neizogibnosti. To je v človeški naravi. Zato ne more biti drugače, ko to prenesemo na kolektivno, družbeno raven. Je pa bistveno bolj zapleteno. Težje. Tragično. In brezupno.

Konec tuje vojaške navzočnosti v Afganistanu je bil neizogiben. Tudi način, kako se je ta konec zgodil, naj bi bil neizogiben. Menda. Tako je vsaj izjavil predsednik Joe Biden v svojem govoru dan po tem, ko so Združene države Amerike končale svojo najdaljšo vojno v zgodovini. Biden, karkoli si že kdo misli o njem in njegovih kognitivnih sposobnostih, je imel velik govor, največji doslej. Brez zadržkov lahko zatrdim, da takšnega govora Donald Trump ne bi bil sposoben. Pa čeprav je bil prav on tisti, ki je tlakoval pot do natančno takšnega epiloga. Sporazum iz Dohe je predvidel brezpogojni umik, izpustitev pet tisoč talibanov iz zaporov, premirje, pa tudi neizogibno neizpolnjeno predpostavko, da Afganistan ne bo več poligon teroristov. Že stran, ki je podpisala sporazum, je na seznamu terorističnih držav, napad Islamske države tik pred iztekom zavezniške agonije pa je neuresničljivost tega pogoja zgolj potrdil.

"Ta šibki, dementni drekač je mojega sina poslal v smrt," je iz Kathy McCollum, matere pred dnevi v Kabulu ubitega ameriškega marinca, govorila bolečina. Bidnu je očitala vztrajanje pri roku umika 31. avgusta, da se bo lahko zmagoslavno fotografiral ob 20-letnici terorističnega napada 11. septembra, s katerim se je pravzaprav vse začelo: "Pod Trumpom se to ne bi zgodilo." Besede gospe McCollum so nehote razkrile način življenja in razmišljanja cele plasti ameriške družbe. Dvajsetletni mladenič iz vojaške (in razpadle) družine, ki se je za kariero marinca odločil, ne da bi ga (domnevni) IQ 156 zapeljal v skušnjavo študija (ki si ga verjetno ni mogel privoščiti), poročen, njegova žena pa je tik pred porodom. Obenem je gospa McCollum izrazila politične poglede velikega dela Amerike, ki jih uporabljam zgolj kot ilustracijo. Ne želim zlorabljati stiske matere ob izgubi otroka. Ampak bolezensko stanje, ki ga očitajo Bidnu na osebni ravni, dementnost, se pri republikancih in njihovih volivcih kaže na kolektivni. Čeprav generalštab vodi isti general kot v času prejšnje administracije, Mark Milley, in je sporazum iz Dohe, ki ga je podpisal Donald Trump, ZDA obvezoval k brezpogojnemu umiku do 1. maja 2021, so Bidnu najprej očitali, da je rok prestavil, nato pa, da se je sploh umaknil. Vsakič znova, kot da bi pozabili, kaj so govorili včeraj, vsekakor pa pričakujejo, da je to pozabila javnost. Ljudje pa enako, kot da so pozabili.

Zakaj je torej Bidnov govor velik? Predvsem, ker je prevzel odgovornost za svojo odločitev. Ker je razumel naravo svojih državljanov in stisko zaradi tako očitnega in strašnega poraza - in ustvaril vtis moralne zmage ZDA. Amerika je še zmeraj največja demokracija in najsvobodnejša država na svetu. Ampak največji kredo tega govora je, da se svet nikoli več ne bo mogel izgovarjati, da nečesa glede Amerike in njenih odločitev ni vedel. "Z vsem spoštovanjem predlagam, da se vprašate: če bi nas 11. septembra 2001 namesto iz Afganistana napadli iz Jemna, bi se sploh kdaj odšli bojevat v Afganistan, pa čeprav bi talibani leta 2001 obvladovali Afganistan? Prepričan sem, da je iskreni odgovor 'ne'. To pa zato, ker v Afganistanu nismo imeli nobenega vitalnega nacionalnega interesa, razen preprečevanja napada na Ameriko in naše prijatelje. In to drži tudi danes." Še bolj iskreno bi bilo, če bi predsednik Biden tokrat izpustil prijatelje. Precej domišljije je treba za scenarij 20-letne vojne, ki bi ga sprožil napad na katero izmed drugih ameriških zaveznic. Joe Biden je bil tukaj brutalno jasen: zmeraj in povsod se bo Amerika odločala na podlagi svojega nacionalnega interesa. Pri čemer je vse stvar definicije: "To je novi svet. Terorizem je metastaziral povsod po svetu, daleč za predeli Afganistana. Soočamo se z grožnjami Al Shabaaba iz Somalije, podružnic Al Kaide iz Sirije in Arabskega polotoka, poskusi Islamske države, da oblikuje kalifat v Siriji in Iraku in ustanavlja podružnice v Afriki in Aziji. Po moje globokem prepričanju je temeljna obveza predsednika braniti in ščititi Ameriko. Ne pred grožnjami iz leta 2001, ampak pred grožnjami iz leta 2021 in jutrišnjega dne. To je bilo vodilno načelo mojih odločitev glede Afganistana. Preprosto, ne verjamem, da je Amerika varnejša, če pošilja na tisoče ameriških vojakov in milijarde dolarjev na leto v Afganistan. Še naprej se bomo borili proti terorizmu v Afganistanu in drugih državah. Ampak za to ne potrebujemo več bojevanja na terenu. Na voljo imamo tako imenovane zmogljivosti za horizontom, kar pomeni, da lahko zadenemo teroriste in tarče, ne da bi na zemljo stopil ameriški vojaški škorenj. Ali pa vsaj zelo malo škornjev, če bi bilo to zelo potrebno." Tako kot vojaške zadeve nameravajo ZDA tudi diplomatske operacije izvajati na daljavo, kar je v svojem govoru napovedal zunanji minister Anthony Blinken. V novem svetu tudi ne bo več poskusov preoblikovanja nekih družb, ki niso dovolj zrele na zahodne standarde.

Ampak tukaj je še ena neizogibnost. Vse razlage dogajanja v zadnjih tednih temeljijo na trditvi, da zavezniki niso pričakovali tako bliskovitega padca Afganistana v roke talibanov. Neverjetno, kako zelo so v Beli hiši, Pentagonu, State Departmentu in v obveščevalnih agencijah prepričani, da ta izgovor zveni verodostojno. Država, katere vitalni nacionalni interesi se dinamično in prožno razprostirajo čez planet, najmočnejša vojaška sila na svetu, z največjimi obveščevalnimi kapacitetami, po dvajsetih letih okupacije neke države ni mogla predvideti takšnega scenarija?

Z vsem spoštovanjem, Amerika, mokre sanje številnih teorij zarot si, pa ne moreš prepoznati značilnosti okolja, v katerem vztrajaš dvajset let? Če to resnično drži, se boš neizogibno zmotila, ko boš gledala za horizont. Ti pa bo nedvomno lažje priznati zmoto, kajti vate ne bodo zrli milijoni razočaranih oči, ko jim boš razlagala, da si dvajset let ustvarjala lažni občutek upanja, ampak da zdaj pa moraš res proč. V novem svetu bo dovolj samo izraz obžalovanja, ki pa mu bo - spet neizogibno - sledil še skomig z rameni.