(OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Kultura na kraju zločina: Mitja Rotovnik je za trenutek odložil delo

​Penzionistom je lepo. Šest let in pol po tem, ko je Mitja Rotovnik po reci in piši 32 letih v službi generalnega direktorja Cankarjevega doma - in kot tako rekoč personifikacija te najbolj impozantne kulturne institucije - za nedefiniran trenutek odložil delo, se pritožuje, da nima dovolj časa, da bi redno in konsistentno prebiral časopise. Ker je človek starega kova, sta njegovi glavni intelektualni čtivi še vedno papirnata Sobotna priloga Dela in Mladina, trudi pa se čez vikend prebrati še kaj.

Zadnji dan pred zadnjim lockdownom se z Rotovnikom zgodaj popoldan dobiva v opustelem zgornjem preddverju Cankarjevega doma. Kje pa drugje. Človeka brez pisarne. Tako rekoč na kraju zločina.

Hotel sem ga fotografirati v perspektivi 50- do 60-metrske, za moj okus malo prenizke fregate, pa so mi pokvarili idejo s panoji. Tako potem sedeva za nepospravljeno mizarsko mizo in obujava spomine.

No, bolj jaz. Spomnim se, da sva nekoč davno sama šla čez to prazno preddverje - mimo tapiserij, ki so se mi vedno zdele kao fancy artefakti socialističnega poparta in še to obupno seventies. Vprašal sem ga: "Mitja, kdaj bomo sneli te tapiserije?" Rotovnik pa je rekel: "Počakaj, da Edvard Ravnikar umre."

Zvestoba stranki. Že 63 let

Da ne bo pomote: Mitja Rotovnik je član Socialnih demokratov. Kar pomeni, da se je pri kakih petnajstih (1957) včlanil v Zvezo komunistov in ostal zvest partiji oziroma stranki tudi po tem, ko je leta 1990 napovedala sestop z oblasti, postala ena od mnogih in se preimenovala v ZKS-SDP, pa potem v ZLSD (1993) in nazadnje v SD (2005).

Hoče pa povedati naslednje: ko je prišlo leto 1990 in ko je videl, kako so nekateri prej zagrizeni komunisti začeli delati neverjetne ideološke preobrate, je bil kot "malo levo liberalno orientiran" zgrožen. In ko so začeli prestopati v desne stranke in kdo ve kam še vse, si je Rotovnik rekel: "Jaz bom pa ostal zvest naslednici Zveze komunistov Slovenije, torej Stranki demokratične prenove."

In tako je danes še vedno član Socialnih demokratov. Tako rekoč že 63 let. In ni mu žal.

Blagor njemu. Jaz tega ne bi mogel. V nobeni stranki. Ne prej ne zdaj.

Problemi

Rotovnik se rad spominja svoje uredniške epizode pri reviji Problemi. To šteje za svoj prvi veliki kulturni podvig. Leta 1968 ga je Kučan - pravkar izvoljeni predsednik Centralnega komiteja Zveze mladine Slovenije (pozneje ZSMS) - še kot študenta filozofije in sociologije povabil zraven za strokovnega sodelavca za kulturo.

No, Rotovnik je takrat razmišljal, da bi svoji generaciji mladih mislecev in ustvarjalcev - ki je bila po ukinitvi revije Perspektive leta 1964 malo omejena in pod kontrolo - omogočil platformo za izražanje. Zamislil si je, da bi za to uporabil revijo Problemi, ki po njegovem sicer "ni bila dogmatična", ni pa bila niti "dovolj odprta do obravnave tem, ki so zaznamovale sodobne trende".

S Kučanom sta šla k Janezu Vipotniku, takratnemu predsedniku SZDL - ki da "ni zastrigel z ušesi, ko sta mu predstavila, koga vse naj bi povabili v uredniški odbor". Jima je pa rekel, da "bosta nosila vso odgovornost, če bo z revijo kaj narobe".

Tako je Rotovnik privlekel v uredniški odbor Tarasa Kermaunerja, Nika Grafenauerja, Spomenko Hribar, Dušana Jovanovića, Lada Kralja, Rastka Močnika, Rudija Rizmana, Iva Urbančiča in druge. Za gl. ur. Problemov je bil imenovan Emil Milan Pintar, nakar je Kermauner presenetljivo predlagal Rotovnika samega za odg. ur. Tajnik je postal Marjan Rožanc.

V Rotovnikovih časih Problemov je zlasti odmeval neoavantgardistični zbornik Katalog (1968), ki je izšel kot posebna številka, istega leta pa so preživeli tudi ofenzivo stare garde kulturnikov in umetnikov, ki so v Delu objavili znameniti konservativni poziv pod naslovom Demokracija da, razkroj ne!

O tem Rotovnik pripoveduje s ponosom - preostale podrobnosti pa citiram po njegovem prispevku v Kučanovem zborniku ob 80-letnici z naslovom Prijatelj, državnik, človek.

Nakar se še malo pomenkujeva o Živadinovu, ki je za taisti zbornik napisal tekst, kako ga je Kučan leta 1987 - tudi z Dolančevo pomočjo, kot zdaj pripominja Rotovnik - spravil iz vojaškega zapora. Pred dvema letoma je Rotovnik našel pismo, ki mu ga je o sinovi situaciji napisal oče Dragana Živadinova in ga prosil za pomoč.

Minister za kulturo (1.)

Zadnjih deset, petnajst, morda celo dvajset let po vsakih volitvah v kulturnih krogih krožijo informacije - kadar se obeta neka leva do sredinska koalicija -, da je moj bivši direktor v igri za ministra za kulturo.

Zdaj se je končno ponudila priložnost, da to enkrat za vselej razčistiva. In res, ja, seveda je hotel ali pač bil pripravljen biti minister za kulturo. In to dvakrat.

Prvič bi to lahko bil postal v četrti in zadnji Drnovškovi vladi (2000-2002 oziroma 2002-2004 v Ropovi), ko ga je prišel v pisarno rekrutirat Pahor himself, ki je takrat kot predsednik ZLSD vstopal (in vstopil) v Drnovškovo koalicijo (LDS, ZLSD, SLS, Desus). Rotovnik je sicer pristal, vendar je to bil Pahorjev račun brez krčmarja, ker je LDS nazadnje zlobiral Andrejo Rihter.

Minister za kulturo (2.)

Drugič pa je bilo še bolj zanimivo, se razživi, da se mu oči kar tračarsko zasvetijo: "Hehe, to ti pa lahko povem iz prve roke." To je bilo po volitvah leta 2008, ko so premočno zmagali Socialni demokrati in osvojili 29 sedežev v DZ.

Rotovnik je bil tudi tokrat Pahorjeva izbira. Že prej je bil v nekakšni vladi v senci. Mitja pravi, da so se "senčniki" redno dobivali na sedežu SD - v tisti "ukradeni" vili na Vrtači - in se pogovarjali, kako bi vladali in bodo vladali. Po zmagi ga je Pahor torej poklical na sestanek in sta se v uri in pol vse zmenila. Rotovnik bo kulturni minister. Vrnil se je še kao zadnjič v CD in kolegiju direktorjev obelodanil - kar je verjetno isto, kot če bi to povedal na zboru delavcev -, da odhaja za ministra.

To je bilo v ponedeljek. V torek pa popoldan odhaja domov, Polona Vetrih ga je že čakala s kosilom, deževalo je, imel je torbo in dežnik - ko naenkrat zazvoni telefon.

Prav srh me spreletava, ko mi to pripoveduje.

"Halo?" Na drugi strani Pahor. S poklapanim glasom.

"Mitja! Nekaj groznega se je zgodilo."

"Ja kaj pa je lahko tako groznega?"

Skratka: Pahor mu razloži, da je v njegovo pisarno malo prej prišel Gregor Golobič. (Da je to bilo res, mu je pozneje potrdila Rihterca.) In rekel:

"Vse smo zmenjeni, samo še za kulturnega ministra nismo zmenjeni."

"Kako da ne," mu pravi Pahor, "saj smo zmenjeni za Rotovnika!"

"O, ne," dé Golobič, "nismo zmenjeni za Rotovnika."

"Seveda smo. Včeraj je bil pri meni in sva se zmenila, podpisal je izjavo, da se strinja s kandidaturo, poslal mi je si-vi in najavil v Cankarju odhod."

"Me čisto nič ne briga," pravi Golobič. "Ministrica za kulturo bo Majda Širca."

"Ja, madona, pa ne moremo zdaj tik pred zdajci …"

Rotovnik pripominja, da je Golobič prišel k Pahorju ob dveh popoldan, ob štirih ga je Pahor klical, ob sedmih pa je že moral biti na TVS, da obelodani sestavo kabineta v TV Dnevniku. In v tej časovni stiski, pravi, je Golobič čakal Pahorja. Če se Pahor ne bi sprijaznil z Golobičevim befelom, Zares ne bi šel v koalicijo - bi pa Zares tudi v tem primeru glasoval za Pahorjevo koalicijo, da je še pripomnil tako imenovani stric iz ozadja vseh stricev iz ozadja.

Džizs, no, ta je močna. Ampak tako se to pač dela, ne.

Takrat se je že pokazala trdnost Pahorjevega značaja, nadaljuje Rotovnik. Pahor je dvignil roke in rekel Golobiču, da če tako misli, potem pa naj pač bo. Da bo Rotovnika takoj poklical in ga zaradi višje sile v podobi Golobiča, Širce in Zaresa odvezal njunih pogovorov o položaju ministra za kulturo. Zares pač mora biti v koaliciji.

Mitja pa da mu je rekel: "Borut, ne sekiraj se, to ni nobena tragedija! Če ti čisto odkrito povem, sem raje v Cankarjevem domu kot pa kulturni minister."

In zakaj je Golobič tako vztrajal pri Majdi Širca? Ja, zato, ker je ga je ona pritisnila. Nakar so - če se prav spomnim - zadevo zapakirali v ženske kvote.

Intermezzo z direktoratom za medije

In če sva že pri Majdi Širca Ravnikar, potem še jaz za intermezzo obudim spomine na njen mandat, ko sem leta 2009 kandidiral za dir. dir. za medije.

Interes sva javno potrdila samo midva z Alešem Guličem (LDS) - ker so naju ravno vprašali -, drugih pa se ne spomnim ali zanje sploh nisem vedel. Prebil sem se skratka skozi izpolnjevanje papirjev, uspešno prestal hearing uradniškega sveta MJU in prišel v ožji izbor, dokler se ni ministrica odločila … zame. Ustno, ne še formalno, in mi to tudi povedala.

To je bilo sredi marca 2009. Točnega dneva se ne spomnim, vremena še manj.

Čez dan ali dva je po zaslugi Požarja in njegovih špicljev na MK novica o Majdini izbiri za direktorat prišla v medije, ki so to budno spremljali - nakar se je tako imenovana medijska civilna družba očitno začela buniti.

Da se nekaj dogaja, mi je postalo jasno, ko me je v petek popoldan iz Londona poklical ministričin državni sekretar in moj stari frend Stojan Pelko. Rekel je, da je "pizdarija" in da naj pridem v ponedeljek ob 9.00 na sestanek na ministrstvo.

Ta ponedeljek je bil 16. marec 2009. Vem, ker lahko preverim, da je tistega dne umrl oblikovalec Miljenko Licul. Spomnim pa se zato, ker je Vojteh Ravnikar klical Majdo in to povedal, ko smo bili sredi sestanka.

Kakorkoli, tako imenovani deležniki à la Mirovni inštitut in prfoksi s FDV pa najbrž še kak urednik so se (verjetno koordinirano) uprli mojemu imenovanju in dali Širci vedeti, da njihovi člani delovnih skupin za pripravo medijske zakonodaje - ki je že bila v teku, če se prav spomnim - z mano ne bodo sodelovali. Tako kot Zares ne s Pahorjevo vlado, če bi postal Rotovnik minister.

Tako sem odpadel kot gumb na hlačah.

Adijo, Mare!

Tudi meni je na neki način odleglo, čeprav sem bil globoko v sebi besen in razočaran. Sicer pa sta mi ministrica in sekretar za odškodnino za nevšečnost velikodušno obljubljala velikodušnost pri projektu kulturnega štirinajstdnevnika, ki ga je MK potem razpisalo poleti. Ker kaj bi ju to stalo?

Zadeve sem se sicer lotil, vendar mi je postalo kmalu jasno, da po eni strani nima smisla kandidirati kot svobodnjak in da se k medijskim hišam, ki so projekt pripravljale s svojimi kulturnimi redakcijami, po drugi tudi ne bom mogel uštuliti.

Prvotno so domnevno arbitrarno izbrali Dnevnik, po pritožbi na upravno sodišče pa je projekt dobilo Delo. Tako so spomladi 2010 - ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige - pod uredništvom Ženje Leiler Kos začeli izhajati Pogledi.

No, v mojem primeru se Širca nazadnje ni odločila niti za Guliča. Treba je vedeti, da Gulič ni bil zaresovec, ampak je ostal pri LDS. Kljub temu mu je taista vlada pozneje dodelila službo direktorja Urada za verske skupnosti. Ampak jaz bi mu privoščil "moj/najin" direktorat. Razpis za direktorja direktorata za medije je bil ponovljen in čez nekaj mesecev je to končno postal Vojko Stopar. Kar tako rekoč nikogar ni več zanimalo.

Ampak če bi ti postal minister, bi me pa ziher imenoval za direktorja direktorata za medije? Ali pa tudi ne - glede na slabo izkušnjo, ki si jo z mano imel?

"Ma ja, Mare …" - vedno me je kot eden redkih klical Mare - "… seveda bi te!"

Hafner in Cankarjev dom

Rotovnik ima neminljive zasluge za Cankarjev dom - za idejo in pobudo in izgradnjo Cankarjevega doma, ne samo za tistih 32 let direktorovanja.

To je bil ruker njegovega življenja, pravi.

Ko je leta 1973 prišel na položaj predsednika izvršnega odbora Ljubljanske kulturne skupnosti, je ugotovil, da je največji problem infrastruktura. Prostorske razmere so bile katastrofalne.

In zagnan, kot je bil, je ne bodi ga len napisal pismo Vinku Hafnerju, takratnemu predsedniku mestne konference Zveze komunistov.

"Tovariš sekretar! Vse, kar jaz, Mitja Rotovnik, vem o socialistični kulturni politiki, je to, da je kultura povzdignjena v nebo in da kultura in prosveta, to naša bo osveta. Ampak to, kar sem dobil v roke v Ljubljani, je čisti pogreb. Skoraj vse je podedovano iz časov Avstro-Ogrske."

Celo tako daleč je šel, da mu je napisal, Hafnerju, naj gre enkrat mimo Drame in se vpraša, zakaj kulturna institucija v središču Ljubljane nima pred vhodom niti asfalta in zakaj morajo obiskovalci vstopati po blatu.

Rotovnik je čakal in čakal, ali mu bo Hafner s svojim pozneje legendarnim prstom kaj požugal. Potem pa ga je le poklical in mu rekel: "Mitja, prav imaš. To moramo spremeniti."

Rotovnik je poletel od navdušenja in ambicioznosti.

Ob Erjavčevi, kjer danes stoji Cankarjev dom, je bila po gradnji stolpnic Ljubljanske banke in TR3 in Maximarketa že mirujoča gradbena jama, kjer je bil predviden nekak nedefiniran avditorij. Tudi Ravnikarjev, seveda. In tako je šel Rotovnik z idejo k njemu in arhitekt je začel na novo risati.

Pri projektu je Rotovniku zelo pomagal Lev Kreft, ki je bil v službi na Kulturni skupnosti kot referent in mu njegov bivši šef še danes šteje v plus, da je enkrat od nekod privlekel spis o kulturni politiki pisatelja Andréja Malrauxa, ministra za kulturo predsednika De Gaulla (1958-69).

No, to. Iz starih časov se spominjam, da je Rotovnik dejansko vsak teden citiral Malrauxa, ki je zanj bil alfa in omega kulturne politike - zlasti seveda s kapitalno idejo večnamenskih kulturnih centrov, ki so jih Francozi v 60-ih letih širokopotezno gradili v vsakem departmaju.

Verjetno sem pa jaz Rotovniku vsak teden citiral Jacka Langa, Mitterrandovega ministra za kulturo (1981-86, 1988-93).

Ah, mi socialisti …

Kakorkoli, Rotovnik si je rekel: "Jebenti, to pa moramo tudi pri nas naredit, en tak večnamenski center, pa še knjižnice pa kaj vem kaj še zraven. Da bojo s celega sveta prihajali to občudovat!"

Vprašanje širokopoteznosti

Zakaj danes ni širokopoteznosti? Ker ni dovolj denarja?

Težko bi rekel, da ni denarja, pravi Rotovnik. Ampak tudi takrat, ko je denar, ga ne znamo pametno potrošiti. Poglejva samo primer ljubljanske Opere. Imeli smo izjemno priložnost, da bi prišli do fantastične nove operne zgradbe z bistveno boljšimi tehničnimi možnostmi in boljšo akustiko, ki je stara operna hiša nima - ker je bila grajena za teater, ne za opero, in nima volumna. Že leta 1974/75 so si zamislili, da bi zgradili novo. V ta namen je Kulturna skupnost celo kupila hišo med staro Opero in Ebenspangerjevo vilo (Penom oziroma DSP) v Tomšičevi, saj so novo dvorano s kakimi 700 do 800 sedeži nameravali graditi v podaljšku stare, ki bi jo obnovili in uporabljali za manjše produkcije.

Iz tega ni bilo nič, ker je imel Cankarjev dom prednost, pozneje pa je ideja zastala. Do obnove stare Opere, ki je bila tako slabo vodena investicija, da bi s porabljenim denarjem - 43 milijonov evrov (Rotovnik pravi malo manj kot 60) v 13 letih od objave razpisa (1998) do otvoritve (2011) - lahko zgradili novo, večjo opero, obnovili staro in še bi ostal denar.

Predolgo odlagani projekti

Podobni problemi so zdaj z Dramo. Rotovnik trdi, da se starih dam ne obnavlja, ker je to predrago. Ali vsaj ne v tem smislu, da bi ostajale osrednja prizorišča nekih uprizoritvenih umetnosti. Deželna dvorana iz 19. stoletja naj pač ostane to, za kar je bila mišljena - zdaj pač komplementarni, manjši oder -, nacionalni teater 21. stoletja pa naj bo temu primerno velik in moderen.

Tega mu (še) nisem povedal, ampak Rotovnik po dokončanju in otvoritvi Cankarjevega doma po mojem ne bi smel 32 let ždeti na direktorskem stolčku. Ko je CD sredi 80-ih let začel utečeno funkcionirati, bi se moral spakirati drugam in delati to, v čemer je bil nesporno najbolj spreten - in to je vodenje kulturnih investicij. Navsezadnje se lahko pohvali, da je Cankarjev dom stal toliko, kot so planirali, da bo stal.

Gajsten, kot je Rotovnik vedno bil, bi moral krožiti od enega nacionalnega kulturnega projekta do drugega kot nekakšen vodja investicij in izgradenj. Tako imenovane politične volje je z osamosvojitvijo Slovenije sicer začelo zmanjkovati - in ne toliko sredstev, ki so pač stvar prioritet, te pa politične volje -, pa vendar bi z Rotovnikovo neizmerno energijo v zadnjih tridesetih letih, če bi bil on zraven, po mojem postavili vsaj ta nesrečni NUK 2 in Dramo kot dva od najsramotnejših primerov dolgo, predolgo odlaganih projektov, če ne še kakega drugega.

Radikalna kulturna politika

SRČ - namreč Borut Smrekar, Mitja Rotovnik, Vesna Čopič - še kaj miga, migajo? Kaj je zdaj z njihovim predlogom zakona o javnem interesu v kulturi in umetnosti, za katerega se ob objavi leta 2017 ni nihče zmenil? Niti uradne instance, niti zainteresirana javnost?

Kako naj temu rečemo? Posvetovalna skupina, skupina pritiska? Think tank?

Citiram:

"Iniciativa za posodobitev javnega sektorja v kulturi je nastala leta 2009 v času ministrice Majde Širca. Smrekar, Rotovnik in Čopičeva so bili člani tako njene projektne skupine kot za njo skupine ministra dr. Žiga Turka. A očitno naveličani hitro menjajočih se ministrov in vedno novih začetkov, so se odločili, da bodo osnutek prenovljenega zakona napisali sami. Spremenili so več kot tretjino od skupno 130 členov veljavnega zakona, v posebnem dokumentu pa opisali tudi razloge za spremembe, cilje in rešitve."

Slovenija še ni zrela, da bi spremenila kulturni sistem, pravi Rotovnik. Slovenija že četrto leto ni sposobna sprejeti novega nacionalnega programa za kulturo - od Grilčevega Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi. Ki da je leglo vsega zla. Ker uveljavlja kulturni sistem, ki bi že davno moral umreti. Sistem, ki povzroča glavobole. Sistem, ki je gnil. Sistem, ki je razdelil kulturo na dva pola: na institucionalno kulturo, kulturo zaposlenih in na neodvisno kulturo, kulturo prekarnih ustvarjalcev in producentov.

Amen. S tem bi lahko zaključila pogovor.

Pa vseeno vprašam: kaj pa je gnilo?

Gnilo je to, da nihče več ne ve, kako definirati javni interes v kulturi. To je postala floskula. In vsi se drenjajo okrog javnega interesa in posledično do avtomatičnega financiranja. Naša teza je, da je javni interes v kulturi dinamična kategorija. Zdaj pa je tako, da je statična kategorija. Tisti, ki so pri koritu, pač dobijo denar. Ne glede na to, ali so dobri ali slabi.

Kar pa zadeva neodvisne ustvarjalce in producente, pa mi - torej SRČ - mislimo, da jih je treba priznati kot enakopravne partnerje javnim kulturnim institucijam. In to ne samo deklarativno, ampak tudi finančno. V proračunu je treba določiti vsoto oziroma kvoto, ki bo obvezna v okviru kulturnega budžeta.

Hja, tako daleč si pa niti jaz ne bi upal, si mislim, čeprav ideja ni slaba - vendar ne vztrajam pri podvprašanjih. Mi je pa všeč, da je Mitja na stara leta subverzivec.

Cankarjev dom in jaz

Mitja pravi, da sem mu januarja 1992, dobro leto po nastopu mojega mandata, povedal, da odstopam, kar po telefonu. Da sem ga poklical iz 2. v 4. nadstropje. Kar tako. Namesto da bi prišel k njemu v pisarno, da bi se pomenila in se magari skupaj zjokala. Da sem mu rekel, da imam poln kufer vsega skupaj in da se tega ne grem več.

Tega detajla s telefonskim odstopom se ne spomnim ali se nočem spomniti.

Vseeno bi rekel, da tako zoprn in nekomunikativen pa le nisem (bil), kaj šele frustriran ali jezen. Sicer že od nekdaj živim v pomanjkanju določenih socialnih veščin, ki bi me delale priljudnejšega - vsaj do ljudi, ki mi niso intimni -, sem pa vendarle manirlih. Že takrat bil.

In tudi nisem domišljav in aroganten. Vsaj ne osebno. Taka je kvečjemu moja pišoča persona, ki pa je takrat seveda še bila nekakšna speča celica. Tako rekoč moj gojeni, negovani publicistični, kolumnistični alter ego je postala šele pozneje, ko mi je profesionalno to tudi ustrezalo. Z leti pa me je to začelo motiti in mi tudi škoditi - ne morem pa se tega imidža več znebiti.

Proti Rotovniku samemu nisem imel nič, ker je bil do mene vedno korekten. Pa ne samo v tem smislu, da me je razumevajoče in spravljivo zagovarjal pred sodelavci, če so imeli čezme pripombe. Za mojim hrbtom, seveda. Ker če je bilo kaj zlohotna obrekovalnica in pritoževalnica, potem je to bil Cankarjev dom. Vsaj pred tridesetimi leti. Če komu ni bilo kaj prav, so tekli k Rotovniku.

Očetovska figura

Kakorkoli, Rotovnik je bil zame očetovska figura. Ali je vsaj bil očetovski do mene. Meni je bilo to prav. To sem blagohotno sprejemal - morda tudi iz nekega socialnega in psihološkega oportunizma - in se mi je zdelo kul.

Podzavestno pa to najbrž ni bilo tako samoumevno. Problem (ki ga takrat še nisem dojemal) je bil verjetno v tem, da je bil moj lastni oče decembra 1990 in januarja 1991 v bolnici - v terminalni fazi raka.

Do zadnjega nisem hotel verjeti in sprejeti, da oče umira, in sem se delal pametnega in pogumnega in utopično tolažil mamo, da saj nič ni in tudi nič ne bo. In še po tridesetih letih si nisem odpustil, da nisem bil ob očetu v njegovih zadnjih urah. Ker sem si mislil, ah, saj nič ne bo. In ker je mama rekla, naj nikar ne hodim, ker mi je hotela prihraniti pogled na umirajočega očeta, ki so ga dali v posteljo z rešetkami, da ne bi padel ven, ko se je zvijal od bolečin, ko morfij ni več prijel. Jaz pa si nisem dal dvakrat reči, naj nikar ne hodim.

Kreten brezsrčni sem tudi mami še dolgo zameril, da me je odvračala od zadnjega obiska pri očetu. Kot da bi jo moral pri 28-29 letih in v takem primeru ubogati!

Nekaj ur po očetovi smrti se je začela zalivska vojna oziroma operacija Puščavski vihar. ("The skies over Bagdad have been illuminated." - Bernard Shaw, CNN, 16. januarja 1991.) Napol sem dojel, da sem izgubil očeta. Zlomil pa sem se šele čez nekaj dni na pogrebu. Pravzaprav sesedel v sneg.

Monika Kartin Duh

Hočem reči, da imeti ob sebi prijazno in dobronamerno očetovsko figuro zame ni bilo preprosto. Nekako sem čutil, da moram jaz zdaj biti glavni. Z očetom nikoli nisem imel problemov, niti z mamo, ampak zdaj se mi je zdelo, da moram stopiti v njegove čevlje, no, v očetovske, avtoritativne čevlje. Česar pa seveda nisem mogel. Nikoli, niti pozneje, se nisem naučil - ali v odsotnosti navzel, kot pač začneš pokojnika idealizirati - očetove flegmatične topline, zaradi katere so ga mnogi spoštovali, niti navidezne brezbrižnosti, ki je bila v resnici dobrodušnost in ki so mu jo zamerili tisti, ki ga niso dovolj dobro poznali. Predvsem pa nisem premogel potrpežljivosti in občutka za dolžnost, nepopustljivost, tipičnih in celo dominantnih za predvojno generacijo.

Preprosto se nisem hotel sprijazniti s tem, da bi mi srali na glavo ljudje, kakršna je bila recimo Monika Kartin Duh, vodja glasbenega programa. Pa saj mi ni srala. Na živce mi je šla, ker je tako picajzlala. Vse mi je šlo na živce. No, marsikaj. Ta birokratizem dolgega pohoda skozi institucije, ki ga je natrenirani Rotovnik imel v malem prstu že od leta 1970, obremenjen z eksaktnimi podatki in problemi, ki so dušili vsako kreativnost in spontanost. Jaz sem hotel biti impresarij in umetniški direktor, ne pa faking terminski koordinator in pogajalec med scenskimi delavci - za katere je Rotovnik vedno vedel, v katerega od 21 okoliških bifejev so šli na pivo - in že takrat mimoznimi umetniki. Ni se mi to dalo.

Bil sem razvajen paglavec, ki je izkoristil gužvo pravkar preminulega očeta in nenadne in disruptivne, čeprav kratke vojne. Ne iščem izgovorov, samo razlago iščem za svoje nenavadne in nepremišljene odločitve. Daleč od tega, da ne bi bil navajen delati v življenju, biti celo priden, ubogljiv in delaven in prizadeven, tudi strog in natančen - ampak samo pod pogojem, da me to veseli.

In Cankarjev dom me ni veselil. To ni bilo zame, ta kulturni menedžment. Ne pod temi pogoji in s takimi ljudmi. Niti mi ni imponiralo, da sem na ne vem kakem položaju in da imam spodobno plačo. Pa sem raje sam šel. Takrat sem še lahko bil izbirčen.

Intervju z Neronom

Z Rotovnikom sva februarja 1992 dala intervju za Sobotno prilogo Dela, v katerem je Marijan Zlobec hotel razčistiti to kulturno neverjetnost, da obetaven mladenič - ki mu je taka korifeja kot Rotovnik zaupala in od njega ne vem kaj pričakovala - obesi na klin tako rekoč sanjsko službo, ker se to mu ne ljubi delati.

Kulturna javnost je bila takrat bolj na moji strani, ker sem bil pač nova, resda na lepem okravatena, a subverzivna generacija, Rotovnik sam (sicer še v srednjih letih) pa del starega establišmenta. Zlobec sam je bil korekten in uravnotežen, je pa že z naslovom - Trdota in milina v svetu show businessa - insinuiral za lase privlečen konflikt, ki ga v resnici ni bilo. Midva z Rotovnikom pa sva tudi bila spravljiva. Kot se spodobi.

Na stara leta vidim, da sem v intervjuju natresel nekaj pametnih o posodobljenem konceptu funkcioniranja kulture - vsaj na nivoju institucij kot CD in drugi večji proračunski, institucionalni uporabniki.

Čas je to potrdil, praksa pa seveda ne.

Nekaj let pozneje, konkretno poleti 1997, sva imela z Mitjo prvi pravi javni crash. Še vedno v zvezi s temi starimi zamerami, seveda. Na Rotovnikovo pogrevanje najinih pet let starih nerazčiščenih zamer v nekem intervjuju - za Mag ga je naredil vrli Vinko Vasle - sem odgovoril z dvema uničujočima kolumnama v Sobotni. Nisem si mogel kaj, da ga ne bi serijsko, v dveh delih - Neron 1. in Neron 2. -, totalno sesul in mu povedal vse, česar mu prej nikoli nisem.

Marsikateri od mojih očitkov so bili seveda upravičeni, ne bi pa danes tega še enkrat napisal - in ne v takem tonu - niti Rotovniku samemu tega očital. Zaradi ljubega miru. Ker mi je drag. In tudi zato, ker se mi vedno bolj dozdeva, da je pisanje kolun odraz - včasih izraz - ne samo mnenja, temveč tudi naključnega razpoloženja popoldneva ali večera, ko sem konkretni tekst pač pisal.