(WASHINGTONSKE SKICE) Med Dansko in Mjanmarom - kura

Razumem sicer ameriško zagovarjanje Navalnega. V državi nasprotnici se opozicijo, kakršnakoli že je, zmeraj podpira. Pri čemer se po pravilu pretirano ne dlakocepi. Ampak če se Washington zavzema za ozemeljsko celovitost Ukrajine, bi bilo vseeno dobro vedeti, kaj meni Navalni o aneksiji Krima
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Stopar
Tamara Vodopivec
Reuters

"Ameriška levica sprašuje, zakaj ne moremo biti kot Danska, s splošnim zdravstvenim varstvom, majhnim deležem otroške revščine in visoko stopnjo zadovoljstva s svojim življenjem. Ameriška desnica sprašuje, zakaj ne moremo imeti morilskega represivnega režima kot Putinova Rusija ali zdaj Mjanmar. O. K." Ne vem, kaj je bolj zabavno, tvit Nobelovega nagrajenca za ekonomijo Paula Krugmana ali komentarji pod njim. Še najmanj pomembno je dejstvo, da očitno niti Nobelova nagrada Američanu ne pomaga, da bi v svoji kritiki domovine stvarno razmišljal o Rusiji. Rivalstvo, zavezništvo s Kitajsko, v zadnjem času uspešni hekerski vdori in pregovorna nastrojenost demokratov oblikujejo podobo sovražnega medveda. Ko v ZDA govorijo o morilskem predsedniku, imajo v mislih njegove obračune s političnimi nasprotniki. O režimu Vladimirja Vladimiroviča in izvirnih receptih za pripravo mehko kuhane opozicije je mogoče povedati marsikaj. Predvsem slabega. Celo zelo slabega. Ampak zakaj mu je treba z eksotičnimi strupi moriti odslužene agente na tujih tleh ali pa zastrupljati človeka, kot je Aleksej Navalni, ki Kremlju najmanj škodi doma, glasen in zdrav, ni še nihče prepričljivo razložil. Ne govorim, da na delu ni bila kakšna zlohotna roka, le njeni motivi so vsakič znova nekam čudno nejasni. Ampak nad vohunskimi zgodbicami sem zamahnil že pred leti v Moskvi, ko je izgon britanskih diplomatov povzročila najdba v kamen mimikrirane prisluškovalne naprave v nekem parku. Komu so v tistem parku prisluškovali Britanci, sem pozabil. Dozdeva se mi, da niso vedeli niti oni sami. Najbrž niti tega ne, da so sploh prisluškovali.

Razumem sicer ameriško zagovarjanje Navalnega. V državi nasprotnici se opozicijo, kakršnakoli že je, zmeraj podpira. Pri čemer se po pravilu pretirano ne dlakocepi. Ampak če se Washington zavzema za ozemeljsko celovitost Ukrajine, bi bilo vseeno dobro vedeti, kaj meni Navalni o aneksiji Krima. Kot je bilo svojčas dobro vedeti, kaj meni Mihail Hodorkovski o Severnem Kavkazu. Sicer kaj hitro pride do nerodnega položaja, slon pa se bočno mencajoč težko neopazno izmuzne iz trgovine s porcelanom. Zdaj sicer že mene zanima, kaj je svojčas Hunter Biden počel v ukrajinski Burismi. Če sodim po učinku gigantskih naporov ameriških desnih medijev, ki ga skušajo na vsak način očrniti in s tem škodovati njegovemu očetu, se mi skromno dozdeva, da sem imel ves čas prav. Morda me bo prihodnost izpostavila v vsej veličini lastne zmote, ampak zdi se mi, da Hunter Biden v Burismi ni počel natanko ničesar. Kot običajno. Mikola Zločevski si je morda obetal koristi od sina ameriškega podpredsednika v vlogi dobro plačanega člana uprave. Česa je bil deležen na koncu, pa ve samo on. In ker še zmeraj velja – nadnaravnim sposobnostim sodobnih ameriških republikancev navkljub – da iz nič ni nič, česa oprijemljivega niso mogli ustvariti niti v času, ko so bile na kocki volitve. Mimogrede, ni jim ušlo, da se Joe Biden očitno v potu svojega obraza poglablja v misli še enega morilca med voditelji, Maa Cetunga osebno, saj naj bi ga nenehno citiral: "Ženske podpirajo pol neba." Ni sicer jasno, kaj je pri tej nedvomno eni bolj blasfemičnih misli resnično moteče, ženske ali Mao. Najbrž kar Biden. Vsekakor pa so spregledali drugo podrobnost: "avgustovske ide" so običajno usodne za Rusijo, zdaj pa se je nanje osredotočil nenehno spreminjajoči se urnik nekdanjega ameriškega predsednika. Imamo novo prerokbo, saj naj bi Donald Trump pričakoval ponovno ustoličenje avgusta.

Dr. Andrej Stopar
Tamara Vodopivec

Ampak vrnimo se k uvodni Krugerjevi dilemi. Danska. V luči najnovejše evropske afere, ko naj bi Köbenhavn pomagal Washingtonu vohuniti za Parizom in Berlinom, mi gre ob izbiri države malce na smeh. Če bi bil vpleten London, bi že iskal kamne, ampak "celina se je medtem odcepila od Otoka". Verjetno nekaj ljudi iz tabora ameriške "radikalne levice" res ve, kaj naj bi bila socialna država. Čeprav bi se ob tem morali zavedati, da ZDA to nikoli ne bodo. Že zaradi preprostega dejstva, ker se večina tukaj bori proti pojavu, za katerega se jim niti ne sanja, kaj pomeni. Pred časom so mi iz najvplivnejšega konservativnega think tanka Heritage prijazno poslali brezplačno reklamno knjižico, v kateri so na precej piktogramski način svarili pred nevarnostjo skandinavskega socializma. Ampak res, le zakaj bi bralce morili s predolgimi besedili? Napisal sem jim prijazno pismo z brezplačnim nasvetom, da je mogoče ljudi poneumiti tudi z resničnimi dejstvi in da bi za primeri iz socialistične prakse veljalo seči vzhodneje od skandinavskih monarhij in nekoliko dlje v zgodovino. Morda je bilo preveč besedila, vsekakor pa nisem bil vreden odgovora. Ker se v novo vlogo še nisem začel niti dobro vživljati, sem opustil projekt pedagoškega misijonarjenja med ameriškimi konservativci. Morda še bolje, kajti to bi me lahko pripeljalo do Mjanmara.

EPA

Po tem, ko se v republikanskem taboru kar ne morejo odločiti, ali so bili 6. januarja na Kapitolu na delu levičarji ali vendarle domoljubi (to naj bi se izključevalo, zato eni in drugi v njihovih naracijah figurirajo po potrebi avtorja), je zdaj menda že jasno, da naj bi šlo za sprehod ameriških turistov, ki so si januarja ogledovali osrednji hram demokracije. Morda pa res ni smiselno zaradi takšne malenkosti ustanavljati še ene preiskovalne komisije. V luči tega verjetno ni tako zelo nenavadno, če si nekdanji svetovalec za nacionalno varnost, general Michael Flynn – da, tisti z najkrajšo kariero, za katerega se nato niso mogli odločiti, ali je lagal pod prisego ali ne – v ZDA javno zaželi prevrata, kakršen je bil mjanmarski. Že v Rusiji kritiki Vladimirja Vladimiroviča Putina sprašujejo, zakaj so njihovi najboljši prijatelji Venezuela, Kuba in Iran. Bodo v ZDA začeli sestavljati svoj spisek, na čelu katerega bo Mjanmar? Že res, da živimo v času, ko je občutek sramu poginil nekje ob poti in je mogoče brez zadrege in posledic javno izreči karkoli. Ampak bolj se bodo v Ameriki zavzemali za mjanmarske zglede – mimogrede, to počne častnik iz tabora "pravih domoljubov" - manj razlogov bo, da bi kdo še verjel v besedne zveze, kot so dežela možnosti, svetilnik svobode, bleščeče mesto na hribu …

Pred leti je eden od slovenskih diplomatov na nekem sprejemu v Moskvi duhovito recitiral (nekaj temu še najbolj podobnega) haiku, ki ga navajam po spominu. Ker je preprost, mi je najbrž uspelo: "Drevo. Gozd. Rob gozda. In na robu - kuna." To je bila moja hipna asociacija ob branju Krugerjevega tvita. Če niste ravno privrženec nauka o ploski Zemlji, boste po analogiji z Rimom Mjanmar iz Danske lahko dosegli po katerikoli poti. Na njenem robu boste ves čas srečevali kuro. Glede na stanje duha časa, ki ga živimo, to ne bo kakšno bogato operjeno kokošje čudo, ampak oskubljena slepa kura. Ki bo morda kdaj našla zrno. Ampak najverjetneje ga ne bo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta