Skozi življenjske izkušnje in delo evangeličanske duhovnice se je moje dojemanje in razumevanje tako spremenilo, da sem morala sprejeti težko odločitev. Ni bilo enostavno, veliko notranjih bojev je bilo, tudi na Martina Luthra in njegove boje sem pomislila, ampak na koncu sem dala odpoved," nam je pripovedovala Jana Kerčmar Džuban, ki s 1. februarjem ni več evangeličanska duhovnica. "Imela sem možnost, da si premislim, pa si nisem. To sem storila za dobro vseh, saj ne morem več stati za oltarjem in govoriti, kar zahteva evangeličansko učenje, ker potem lažem sebi in lažem vernikom. Če bi to nadaljevala, to ne bi bila več jaz." In čustveno dodala, da bo zelo pogrešala vernike in ljudi, s katerimi je v teh letih stkala pristne stike.
"Dokončno odločitev sem sprejela poleti, neki dopoldan, ko sem na balkonu pila kavo. Misel o tem pa je v meni tlela že dlje," pravi. Kot duhovnica je delala 15 let in povedala, da ima rada ta poklic in rada dela z ljudmi.
V verskem nauku in pridigi ji je nekaj manjkalo
Jana Kerčmar Džuban je odrasla v duhovniški družini, mama in oče sta oba duhovnika, vedno so bili med ljudmi, med verniki in vedno se je kaj dogajalo. "Takega življenja sem navajena. Moja pot pa je bila drugačna," pravi. Najprej je skrbela za evangeličansko cerkveno občino v Lendavi, kjer ji je bilo lepo, ker je živela s svojimi verniki. Ko si je ustvarila družino, se je preselila v Mursko Soboto in dodelili so ji cerkveni občini Apače in Selo. "Delati v mali fari je povsem nekaj drugega kot delati v veliki. V malih farah z malo verniki je druženje in delo osredotočeno na nedelje ali vsako drugo nedeljo." Ker ni bilo možnosti, da bi živela med njimi, razdalja pa je bila velika, ni mogla biti s svojimi verniki in ob njih. "Duhovništvo, kakršnega sem živela, ko nisem živela med verniki, zame ni pravo duhovništvo."
"Kot duhovnik deluješ v določenih okvirih in mene so ti začeli omejevati. Veliko sem brala, se poglabljala v različne teme in začela verska vprašanja dojemati nekoliko širše. Skozi lastne izkušnje sem spoznala stvari, ki si jih dolgo nisem upala priznati. To, kako jaz gledam in dojemam Boga, človeka, vero, krščanstvo, Jezusa, nenazadnje duhovništvo, se ni več skladalo z evangeličanskim učenjem. Sola scriptura ni bila več moja sola scriptura. To ni samo Sveto pismo. V Svetem pismu je velika resnica, ampak ni vsa. Evangeličansko učenje je moja alma mater, moj izvor. Čeprav je evangeličanstvo svobodnejše, liberalnejše, kot so druge religije, saj omogoča več kritičnejšega pogleda na teologijo in življenje, sem jaz te okvire skozi življenjske izkušnje, delo in spoznanja prerasla."
Težka izkušnja iz otroštva
Potem je spoznala, da obstajajo tudi druge poti. Do spoznanj so jo pripeljale osebne izkušnje. Ena od teh je vprašanje spolne zlorabe otrok, kar je danes v Prekmurju precej aktualno. "Tudi sama sem kot otrok doživela spolno zlorabo. Danes vem, da ima veliko ljudi to izkušnjo, a je to še vedno tabu. Kot otrok sem to potlačila in mi je kasneje ob branju podobne zgodbe, kot je bila moja, spet prišla v zavest. Nekaj časa sem potrebovala, da sem jo predelala, in človeku, ki je že pokojni, odpustila, tudi ob misli, da vsak, ki drugega prizadene, tudi sam nosi kakšno rano. Kako huda je spolna zloraba, lahko razume samo tisti, ki je to doživel, in zato bi rada pomagala dekletom in fantom, ženskam in moškim predelati hude stvari. Kajti šele ko bolečino predelaš in odpustiš, najdeš svoj mir. Podobno se je zgodilo kolegici, ki je bila spolno zlorabljena. Zasovražila je tistega človeka in njegovo družino, kar je preraslo v bolezen. Po dolgih letih stisk ji je pomagala edino meditacija, ko je v sebi našla ljubezen in premagala sovraštvo."
"Kako huda je spolna zloraba, lahko razume samo tisti, ki je to doživel, in zato bi rada pomagala ljudem predelati hude stvari"
Pomagala bo ljudem
"V svoji naravi, v svoji duši sem še vedno duhovnica, nisem pa več evangeličanska duhovnica. Vsak poklic je poslanstvo, no, v prvi vrsti je poslanstvo biti človek, in iz tega izhajam. V življenju sem veliko doživela, kar mi je življenje dalo in kar sem si zakuhala sama. Ob vseh teh marsikaterih neprijetnih izkušnjah sem odrasla, tako mislim, v nekonfliktno in nesovražno osebo." Zdaj, kot pravi, bo šla po svoji poti.
"Čutim, da bi rada dala več sebe." Ustanovila je podjetje in ga poimenovala Nous. Beseda je grškega izvora in se izgovori nus, pomeni pa bitje, esenca. V okviru tega želi ljudem v različnih težkih situacijah na podlagi lastnih izkušenj in z božjo pomočjo pomagati, jim nuditi duhovno pastoralno pomoč in da v sebi najdejo ta nus, svoje bistvo.
