Statistični urad in Kmetijski inštitut Slovenije sta nedavno objavila podatke o stanju v kmetijstvu v minulem letu. Podatki se ne razlikujejo od skrb zbujajočih na evropski ravni. Slabemu stanju v evropskem kmetijstvu se zdaj pridružujejo tudi ameriški podatki. Obseg kmetijske proizvodnje na primarni ravni v poljedelstvu, sadjarstvu in živinoreji ni sporen. Obseg fizične proizvodnje je na zadovoljivi ravni. V nekaterih državah celo bistveno boljši kot v letu 2018. Kmetijska zgodba se lomi na ustvarjenih prihodkih kmetij. V skorajda vseh državah EU že nekaj let pada realni faktorski dohodek (ta obsega neto dodano vrednost, od katere so odšteti davki za proizvodnjo in prištete subvencije za proizvodnjo) glede na polno delovno moč (PDM) v kmetijstvu. Realni faktorski dohodek v preteklem letu je bil za deset odstotkov nižji od dohodka v letu 2018. Kljub padanju dohodka pri nas za zdaj še ni ekstremnih dogajanj na kmetijah, podobnih tistim v razvitih državah EU. Sama struktura posesti oziroma kmetij nevtralizira negativne učinke slabšanja ekonomskega položaja kmetij. Tako še ne zaznavamo finančnih zlomov kmetij in samomorilnosti med kmeti zaradi brezizhodnega položaja, tako kot v Nemčiji, kjer ugotavljajo izredno rast števila stečajev kmetij v preteklem letu v primerjavi z letom 2018, in v Franciji, kjer je spet zavladala zaskrbljenost zaradi povečanega števila samomorov med pridelovalci mleka. To pripisujejo koncentraciji predelave mleka znotraj treh velikih mlečnih koncernov (med njimi je tudi nam poznani Lactalis), ki uničujejo male zadružne mlekarne in s tem tudi kmete, ki so bili vezani na te zadruge. V nič kaj boljšem položaju niso niti ameriški farmarji – predvsem poljedelci. Tudi ameriške oblasti ugotavljajo povečano število samomorov zaradi ekonomskega propadanja kmetij, in to za dobro petino v primerjavi z letom 2018.
Žito uničile cene
Prva ocena je, da je na tako veliko razliko med lanskim dohodkom in dohodkom iz leta 2018 vplivala izjemna letina v letu 2018. K nadpovprečnosti celotnega pridelka sta prispevali sadjarska in vinogradniška letina. Količinsko je lanski pridelek manjši v primerjavi z letino 2018 za enajst odstotkov, cene pa so bile po podatkih statističnega urada višje za en odstotek. Toda to so povprečja. Povsem drugačno sliko dobimo pri analizi pridelave posameznih strateških poljščin. Najbolj izrazito je to pri pšenici. Pridelek pšenice je bil količinsko in kakovostno večji od letine 2018. Čeprav je bilo lani s pšenico in piro zasejanih dobrih tisoč hektarjev manj kot leta 2018, smo pridelali skoraj 140 tisoč ton pšenice ali 18 tisoč ton več kot leta 2018. Povprečni pridelek pšenice lani je bil 5,2 tone na hektar, leta 2018 pa le 4,4 tone. Manjši obseg površin, zasejanih s pšenico, sta nadomestila krmni ječmen in koruza. Količina pridelane pšenice, ječmena in koruze je bila za sedem odstotkov večja od pridelka v letu 2018. Povprečne odkupne cene pšenice so bile po podatkih statističnega urada za dva odstotka višje (156 evrov za tono) od tistih v letu 2018. Po drugi strani so bili stroški pridelave višji za sedem odstotkov. Skratka, večji pridelek je bil premalo za pozitiven izid. Poudariti velja, da je le slaba polovica pšenice in pire pristala v mlinih. Na padec realnega faktorskega dohodka na PDM so vplivale bistveno nižje cene ječmena in koruze. Te so bile za več kot dvajset odstotkov pod povprečnimi evropskimi cenami. Za dobre tri odstotke je manjša tudi živinorejska proizvodnja. V vrednosti (denarju) je slika nekoliko ugodnejša, saj je v povprečju za odstotek boljša od tiste v letu 2018. Na izboljšanje stanja je vplivala predvsem prašičereja. Cene prašičev so bile zaradi prašičje kuge v povprečju višje za dvanajst odstotkov, ugotavljajo v statističnem uradu. Na drugi strani pa imamo negativen trend pri govedu, katerega cene so bile za dva odstotka nižje kot v letu prej.
Izsiljevalska industrija in trgovina
Zanimivi sta še dve ugotovitvi – na eni strani raste število samooskrbnih kmetij, ki so vse manj aktivne na kmetijskih trgih s prodajo tržnih presežkov. Po drugi strani se še naprej dogajata koncentracija in povečevanje obsega kmetijskih zemljišč v obdelavi na družinskih kmetijah. Tej koncentraciji verjetno lahko pripišemo tudi za dober odstotek manjšo zaposlenost v kmetijskem sektorju. Koncentracija in povečevanje ekonomije obsega, s čimer družinske kmetije "rešujejo" svoje prihodke, pomenita tudi past, da se slovensko kmetijstvo približa kritičnemu stanju kmetij v razvitih evropskih državah.
Pridelek pšenice je bil lani količinsko in kakovostno večji od letine 2018
Reševanje razmer
Objava "poslovnih podatkov" v kmetijstvu za lani opozarja na kar nekaj problemov, ki jih bo politika morala rešiti. Trenutno se celotna zgodba vrti okoli všečne retorike o uvajanju pametnih tehnologij in inovacij na eni strani ter o kakovosti in okusnosti domače hrane, lokalni oskrbi in podobnih zgodbah na drugi strani. Vse to je sicer sprejemljivo, vendar se je v tej zgodbi že našlo "veliko slamnatih specialistov", ki na ta račun pobirajo denar in siromašijo kmete. Žalostno je, da jih je tudi v medijih vse polno, kmetov pa nikjer. Za spremembo krivulje prehranske varnosti bodo potrebni premiki. Hrana in kmetijstvo nista zgodbi, o katerih bi lahko odločal samo trg. Vse več propadlih kmetij je na noge dvignilo nemške kmete. Nastalih razmer se je začela zavedati tudi politika. Tako so se ta teden pri nemški kanclerki Angeli Merkel sestali predstavniki kmetov, predelovalne industrije in trgovskih verig. Kot je zapisal eden od nemških medijev, bodo skušali rešiti kvadraturo kroga. Na eni strani želijo omogočiti potrošniku dostop do kakovostne in zdrave hrane, hkrati pa najti dogovor o poštenih cenah. Ob tem so takoj trčili ob problem, ali je potrošnik res pripravljen plačati več. Trgovci dokazujejo, da ne. Za potrošnika je prevladujoče merilo cena in se vedno usmeri k cenovno sprejemljivi ponudbi, zato nekateri trgovci že opuščajo ponudbo mesa iz rej, ki uveljavljajo ukrep dobrobit živali. Tako kmetje kot mali ponudniki živil so si edini – onemogočiti je treba industrijska pitališča in velike mesarske obrate ter jih prisiliti, da spoštujejo standarde prehranjevanja in dobrega počutja živali, tako kot jih morajo kmetje. To z našimi kmeti nima neposredne zveze, tudi z izbrano kakovostjo ne, ima pa z oskrbo naših potrošnikov. Tu pa niso zraven samo velike trgovske verige, ampak tudi "butični ponudniki".
