Stanko Bensa v svoji tretji knjigi Nikjer doma – Iz Prekmurja v Vršac pripoveduje o usodi ljudi, ki so se po prvi svetovni vojni priselili iz slovenskega Primorja in Istre v Prekmurje, po drugi svetovni vojni pa so se izselili v Banat v Srbiji.
V prvi knjigi z naslovom Od Soče do Mure Bensa piše o trnovi poti Primorcev in Istranov, ki so po prvi svetovni vojni pred italijanskim fašizmom zbežali v Prekmurje. Pred štirimi leti je izšla knjiga Usode naših dni, v kateri so zbrane pesmi, ki jih je v taborišču Sarvar na Madžarskem napisala taboriščnica, priseljenka iz Primorske v Prekmurje Agneza Papež. Bensa je knjigo uredil in poskrbel za natis.
V knjigi Nikjer doma – Iz Prekmurja v Vršac pa piše o ljudeh, ki so se preselili iz Primorske v Prekmurje in med drugo svetovno vojno preživeli taborišče Sarvar, po drugi svetovni vojni pa so bili v okviru kolonizacije Vojvodine preseljeni v južni Banat. Knjiga je izšla pri založbi Kulturni center Maribor, uredila sta jo Dušan Hedl in Peter Dobaj. V uvodniku avtorjev brat Tone Bensa piše, da knjiga govori o usodi Beničanov, ki po drugi svetovni vojni iščejo možnost za boljše življenje, dokončni dom. "Ponovno njihovo trpljenje s tisočimi kolonisti, ki so iz raznih krajev Jugoslavije sprejeli kolonizacijo v Banatu, se borili s siromaštvom, se učili novega načina kmetovanja na vojvodinskih poljih in na koncu večina obupali."
Prekmurci jih niso sprejeli odprtih rok
Pisatelj Tone Partljič je v spremni besedi h knjigi zapisal, da prekmurski rojaki beguncev iz Primorja v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja niso sprejeli odprtih rok, saj so nasprotovali temu, da bi z agrarno reformo dobili del madžarske grofovske zemlje, ki jo je država pridobila s priključitvijo Prekmurja Kraljevini Jugoslaviji. Tem beguncem je država namenila le pet odstotkov vse razlaščene zemlje, ki so jo dobili na izplačilo trideset let. "Knjiga Nikjer doma – Iz Prekmurja v Vršac se začne novembra leta 1945 na železniški postaji Mursko Središče. Zima trka na vrata in v kompoziciji dveh osebnih in dveh tovornih vagonov so prekmurski Primorci in Istrani, ki na začetku agrarne reforme v novi Federativni ljudski republiki Jugoslaviji potujejo v Banat, v daljni in neznani Vršac."
Najprej se priglasijo v sprejemnem centru, potem gredo na svoj novi dom v starejši, a dobro ohranjeni nekdanji nemški hiši. Avtor je svojo pripoved utemeljil na dnevniku, ki ga je o usodi svoje družine pisala ena od kolonistov Marija. V Vršac je šla z možem Francetom, čez čas se pridružijo še hčerke Danica, Cvetka, Zora. Zanimiva je obsesija njenega moža, da mora biti vsa družina zbrana v času kosila za mizo. Samo takrat je pomirjen. "In čeprav je na koncu, ko otroci odrastejo, družina razbita, je ena temeljnih etičnih postavk v knjigi. Težko je v mrazu zime in mrazu tujega kraja," zapiše Bensa.
Tudi v rodovitni Vojvodini pomanjkanje hrane
"Zapustiti Benico, svojo vas, ki jim je v dvajsetih letih, kar so si tukaj ustvarili novo življenje, prirasla k srcu, je bila težka odločitev. Čeprav je bila grajena iz lesa podrtega barakarskega taborišča Strnišče pri Ptuju, je postala njihov dom. Benica je bila res skromna vas. Bila je pa njihova," pravi v knjigi Bensa. Načrti s kolonizacijo Banata so bili veliki. Nadomestiti manjkajočo delovno silo, ki je ob koncu vojne emigrirala in zapustila polja in vinograde. Treba je bilo pospešiti in povečati kmetijsko proizvodnjo. V državi je bilo pomanjkanje hrane veliko. Ni bilo dopustno, da bogata vojvodinska polja ostanejo prazna, neobdelana, brez pridelkov in brez delovne sile. Brez kolonistov tega ne bi bilo mogoče doseči. Vendar so bili kolonisti brez znanja in brez strokovnega vodstva. Zaradi hude suše in slabe letine po naselitvi so stradali. Začele so se širiti bolezni. Zbolevali so za tuberkulozo in podobnimi boleznimi dihal. Voda je bila oporečna in hrane je primanjkovalo.
Na koncu avtor pripoved o Marijini usodi sklene z besedami: "V iskanju doma sta z možem Francetom ostarela. Nista več mogla začeti znova. Pred svojo smrtjo je dodala v dnevnik in s tem dnevnik zaključila: Sedaj dokončno vem, kako je, ko te tuja vrata tolčejo po petah." Umrla je pri najstarejši hčerki Zori. Pokopana je daleč od svojega moža, v Prekmurju, na petišovskem pokopališču, njen mož pa počiva v grobu v Vršcu. "Begunec ostane begunec. Vendar ga to pogosto utrdi. Postane bolj močan, vzdržljiv in še bolj ljubi dom svojih prednikov. Lahko ima več domov, a ni nikjer doma."
