Pravnica Urška Ambrož obožuje glino in uči lončarstva tudi druge

Ko sem prvič sedla pred vreteno, sem začutila, da je lončarstvo obrt, s katero se želim ukvarjati, pravi diplomirana pravnica Urška Ambrož iz Ormoža. Z lončarstvom se je prvič srečala na delavnicah oblikovanja izdelkov iz različnih materialov, takrat se je nad eno najstarejših obrti navdušila. "Hkrati z delavnicami, ki jih je organizirala Ljudska univerza Ormož, se je v rokodelskem centru DUO Veržej začelo pilotsko izobraževanje za lončarja. Oglasila sem se pri takratnem direktorju centra Janezu Krncu in sprejel me je v skupino desetih tečajnikov." Pod vodstvom lončarke Darje Zelko so opravili 180-urni tečaj in jo prepoznali kot potencialno kandidatko za vodenje lončarskih delavnic za različne skupine. "Tako so me v sklopu projekta, ki se je takrat izvajal, zaposlili za obdobje treh let, potem pa so mi ponudili redno zaposlitev. Tako sem sedaj že deset let tu redno zaposlena. Vodim delavnice za obiskovalce, izvajam individualne tečaje in tečaje za nacionalno poklicno kvalifikacijo lončar, ki jo razpisuje zavod za zaposlovanje. V lončarski delavnici izdelujemo različne izdelke po naročilih, pa tudi za našo trgovino in za naše stranke, s katerimi redno sodelujemo."

Tradicija s pridihom novodobnosti

Asortiment izdelkov, ki jih prodajajo v trgovini rokodelskega centra, je zelo pester. Kot je povedala Ambroževa, so nastajali povsem spontano. "Lončar ne more ponoviti iste forme izdelkov, čeprav ustvarja ogromno stvari. Vedno se izpopolnjuje, seveda pa začne z enostavnimi izdelki. Tudi sama sem najprej zmogla ustvariti skodelico za kavo, nato skodelico za čaj, potem so nastajali vrči in vaze, večje sklede, piškotniki, odlagalniki za kuhalnice, nadaljevala sem s krožniki in pladnji. V bistvu je nastajalo vsega po malem, trg pa je bil tisti, ki je narekoval smernice." Poleg omenjenega so začeli izdelovati tudi izdelke za velikonočne in božične praznike ter dekorativni program.

Lončarka uporablja različne odtenke gline, zlasti belo in rdečo, pa tudi kamenino, ki je nekoliko bolj trpežna. Rdečo lončevino ustvarja iz slovenske gline, na tečajih uporabljajo glino iz Madžarske, bela glina in kamenina pa sta uvoženi iz Italije in Nemčije. "Ne delam toliko tradicionalnih, klasičnih lončarskih izdelkov. Zdi se mi prav, da to prepustim tradicionalnim lončarjem. Jaz sem vseeno priučena oziroma novodobna lončarka, če tako povem. Čeprav delam pri vretenu, nimam klasične lončarske peči na drva, ampak električno peč. Gre za lončarstvo, vendar s pridihom novodobnosti."

Vajenka jo prisili v dodatno učenje

Za lončarstvo je potrebna vztrajnost, pove sogovornica, te pa mladim velikokrat primanjkuje. Na tečajih se namreč naučijo samo osnov, za napredovanje in izpopolnjevanje pa potrebujejo veliko vaje. "Ko sem prvič sedla pred vreteno, sem bila tudi sama zelo štorasta, vendar sem se ob delu naučila," pravi sogovornica.

Prepričana je, da bi morala država s finančno podporo spodbujati mlade rodove k lončarstvu, ki ga je tudi na našem območju čedalje manj. "Nihče ne more do onemoglosti vlagati v to obrt, če na koncu dneva ali meseca ne bo preživel. Država bi morala storiti več, najprej z izobraževanjem. Slovenija je namreč edina država daleč naokrog, ki nima izobraževalnega programa za lončarje, to pa je osnova. Potem pa je seveda tu še vajeništvo. Nič ne pomaga, da se posamezniki naučijo osnov, če potem nimajo možnosti za vajo in nimajo mentorja, ki bi jim bil pri učenju v pomoč. Vsi samo govorimo, da obrti izumirajo, le redki pa kaj storijo v tej smeri. Edina rešitev bi torej bila sprememba sistema na ravni države," je kritična lončarka.

V delavnici rokodelskega centra v Veržeju ima sedaj vajenko Eleno Sedonja Ploj. "Elena me prisili, da se tudi sama dodatno učim in da pri vprašanjih, ki mi jih postavlja, zajamem vse faze izdelave lončenega izdelka. Veseli me tudi, da je del projekta Mali lončar, ki smo ga z rokodelskim centrom začeli izvajati na petih pomurskih osnovnih šolah."

Delo v delavnici rokodelskega centra lončarki ni naporno, saj ima, kot pravi, prekrasen kolektiv. "Zavod Marianum Veržej, v sklopu katerega deluje rokodelski center, je od vsega začetka v meni videl potencial, mi dal vso podporo in razumevanje. Ko to dobiš, postane skupno bivanje res lepa izkušnja, gotovo pa ne bi bila tukaj, če ne bi bilo takratnega direktorja in zavoda oziroma salezijancev, ki so s svojim razmišljanjem in gledanjem na svet, na ljudi in okolje ustvarili dobro zgodbo," je o svojem delodajalcu z izbranimi besedami povedala lončarka, ki ima tudi doma manjšo delavnico. Tam ustvarja izdelke za svojo dušo, prosti čas, ki ji ostane, pa preživlja s svojimi tremi otroki in možem. Veliko časa posveti tudi športu, saj rada kolesari, planinari in plava, sprošča pa se tudi ob delu na domačem vrtu.