Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih ostaja odprt in živ prostor

Bosa pojdiva, dekle, obsorej ... Pesnitev Karla Destovnika - Kajuha je ob 25-letnici Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija spet odmevala v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih. Na slovesnosti ob jubileju ustanove, ki je vsa leta močno prisotna in aktivna v tem prostoru, so se zbrani, ki so sodelovali pri ustanovitvi, ki so ali še soustvarjajo in prispevajo k delovanju in dogajanju v vrtu in fundaciji, spomnili prehojene poti in pogledali v prihodnost.

"Ta vrt na Šiftarjevi domačiji je bil vedno jedro našega delovanja in življenja," je med drugim dejal podpredsednik uprave ustanove Marjan Šiftar, sin Vaneka Šiftarja, ki je vrt zasadil ter v njem gradil in ohranjal spomin. Dodal je, da jih še tako hude vremenske ujme niso ustavile, tako v vrtu kot pri svojem delovanju so ostajali zvesti vodilu stati inu obstati. Od ustanovitve julija 1996 je Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija opravljala svoje temeljno poslanstvo in ga še nadgrajevala, v njenem delovanju so se prepletale kulturne, znanstvene, strokovne in izobraževalne vsebine, zgodovinski spomin, antifašizem, humanizem in kultura miru, mladost in ustvarjalnost, pri tem se niso povezovali le v lokalnem, temveč tudi v širšem slovenskem kulturnem prostoru, z zamejstvom in v mednarodnem prostoru ter se aktivno odzivali na aktualna družbena dogajanja.

Pomen spomina in tovarištva

Prvi predsednik uprave ustanove Oto Luthar, direktor Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), je v nagovoru spomnil, da ko so pred 25 leti iskali vsebino za Vrt spominov in tovarištva, se je nekaterim zdelo, da ime ni najbolj aktualno. V zadnjem desetletju pa se začnemo vse bolj zavedati pojmov spomin in tovarištvo, kot ju je razumel Šiftar, tudi v povezavi s protestantsko etiko.

Ob zavidljivih 25 letih delovanja je svojo refleksijo o aktualnem dogajanju navezal tudi na družbene okoliščine. "Ob besedi spomin se hitro pojavi beseda razklanost in vedno bolj sem prepričan, da je to paravan za nesposobnost resnega ukvarjanja z drugimi pomembnimi politikami, kot so zdravstvena, raziskovalna, pedagoška in še kakšna. Predvsem pa izgovor, da se ne bi postavili temelji in organizirala skupnost, v kateri bi vsi bolje živeli." Vanek Šiftar, še doda Luthar, je imel utopično idejo, podobno kot Lev Nikolajevič Tolstoj, da se širša razprava o družbi, kulturi in pravu iz urbanih in univerzitetnih središč preseli v manjša okolja in da se prav tu lahko še bolj neobremenjeno in kakovostno razpravlja. "Zaradi tega je naša Raziskovalna postaja Prekmurje pri ZRC SAZU nastala ravno tukaj."

Ta postaja, ena redkih znanstvenoraziskovalnih pri nas, zdaj žal zaradi finančnih razlogov ne deluje, kot je bila načrtovana, in ni stalno prisotnih raziskovalcev, ki bi se posvečali raziskovanju Prekmurja, predvsem s področja humanistike in družboslovja. Tu so zdaj različne prireditve in razstave, še vedno se sem radi umaknejo različni raziskovalci ZRC SAZU, da bi se v miru posvetili svojemu delu. Zgrajena je bila zahvaljujoč solidarnosti lokalnih sofinancerjev in donatorjev, ki so, ko je kazalo, da ne bo sredstev za dokončanje, stopili skupaj. Marjan Šiftar je prepričan, da bi oživitev pomenila pospešitev znanstvenoraziskovalnega dela in razvojne naravnosti ne le v Prekmurju, ampak širše, sploh za Slovence v Porabju na Madžarskem in v Avstriji. Je pa Luthar obljubil, da bodo postaji kmalu dali več žive vsebine.

Začelo se je z vrbama

Vrt spominov in tovarištva ima še daljšo zgodovino, zgodba se začne takoj po drugi svetovni vojni, ko je Šiftarjeva mama zasadili prvi dve vrbi žalujki v spomin na padla sinova Francija in Jožefa, tretji sin Ivan (Vanek) pa je v 60. letih začel postopoma panonsko kmečko dvorišče spreminjati v spominski vrt. Ob strani so mu stali tudi prijatelji, med njimi ima posebno vlogo Anton Vratuša. Pisatelj in prijatelj Miško Kranjec je takrat spodbujal Vaneka, naj vrt postane odprt in živ prostor s prepoznavnim življenjem, zbirališče prekmurskih intelektualcev - ne tečajniškega in seminarskega tipa, ampak živahno intelektualno, akademsko in kulturno stičišče vseh, ki svobodno in avtonomno mislijo. Mesto in kraj, kamor bi ljudje radi prihajali, s tem bi se vrt oplemenitil in bil veliko več.

Tu je raslo vse več spominskih dreves iz taborišč po vsej Evropi, kjer so ljudje umirali kot žrtve nacizma in fašizma, drevesa, ki simbolizirajo prizadevanja za mir in sodelovanje ter razumevanje med narodi in državami. V začetku 90. letih je postala situacija skoraj brezizhodna, šolam so odsvetovali, da bi obiskovali vrt, ker da je komunistično kontaminiran. Vanek Šiftar je takrat v obupu razmišljal, da bi drevesa posekal, a so ga pregovorili. Ob podpori družine, prijateljev in lokalnih organizacij je vztrajal in začel razmišljati o ustanovitvi fundacije, ki bi skrbela za ohranjanje vrta z vsemi njegovimi simbolnimi in vrednostnimi sporočili.

Marsikatero drevo je končalo življenje, je pa Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija v zadnjih 25 letih z darovalci zasadila 40 novih spominskih dreves, ta nimajo tolikšne botanične vrednosti, gre bolj za spominski vidik darovalcev, kraja ali dogodka. Nazadnje so zasadili drevo v spomin na borce Rdeče armade in rumeni dren v spomin na pogumne ženske.