(FILMSKA KRITIKA) Interesno območje in večno vračanje holokavsta

Tema holokavsta in njegovih družbenih okoliščin v času druge svetovne vojne je nedvomno ena najbolj obdelanih tematik v svetu filma od leta 1945 naprej. Čeprav je teorija dolgo časa trdila, da gre za dogodke, ki so neupodobljivi, je proizvodnja dokumentarnih, esejističnih in igranih podob o tej temi še danes tako intenzivna, raznolika in velikokrat prepričljiva, da se nam kljub globoki travmatičnosti teh dogodkov poraja vtis, da zelo dobro poznamo globino njihovih grozot. In to niti ne samo zaradi samega dejstva njihovega popisovanja in spominjanja, temveč ker so tovrstni filmi v zadnjih desetletjih šli vedno globlje v čustveno, skorajda prvoosebno podoživljanje teh dogodkov. S filmi kot Savlov sin (2015) smo dobili občutek, da holokavst tako živo še ni bil prikazan. In čeprav filmi kot Quo vadis, Aida? (2020) in dokumentarec Teater ubijanja (2012) morda res neposredno ne obravnavata pogroma nad Judi med drugo svetovno vojno, pa sta še bolj prepričljivo prikazala okoliščine in psihološko logiko genocida s takšno prepričljivostjo, kakršne prej v zgodovini filma še nismo videli.

Bolj vtis groze kot pa klasična pripoved

Ta trend živega orisovanja tega, zakaj in kako je bil holokavst mogoč, je lani nadaljeval britanski režiser Jonathan Glazer s filmom Interesno območje. Glazer je na prvi pogled izredno zanimiva izbira za režiserja filma o zgodovinski temi, če vemo, da v svoji kratki, a vplivni filmografiji (štirje filmi v četrt stoletja!) še sploh ni posnel filma o preteklosti. Še več, njegov prejšnji, Pod kožo (2014) je bil celo znanstvenofantastični in je s Scarlett Johansson govoril o Nezemljanki na svoji spoznavni turi po sodobni Angliji. 

Vseeno pa Pod kožo in Interesno območje stavita na zelo podoben učinek na gledalce. Glazer, otrok judovskih staršev, je kariero začel v gledališču in v oglaševanju, a je primarno zaslovel kot režiser glasbenih videospotov v devetdesetih letih, v času, ko so ti dosegli zenit kot umetniška zvrst, k čemur je zelo pripomogel tudi on sam. Njegovi videi, kot so Street Spirit (1996) in Karma Police (1997) za skupino Radiohead in Rabbit in Your Headlights (1998) za UNKLE. so pomagali spremeniti način, kako dojemamo to formo in kako je nasploh mogoče filmske podobe posredovati na podlagi glasbe. Prav zato ni presenetljivo, da so njegovi celovečerni filmi logičen podaljšek njegove videospotovske kariere. Namreč, Glazer tudi v celovečerni formi ni toliko konvencionalen pripovedovalec zgodb, ampak njegovi filmi predvsem temeljijo na tem, da podajo nek globok občutek tleče groze, za katere se v skladu s freudovskim konceptom Das Unheimliche zdi, da sežejo globoko v našo podzavest. Takšni so bili prizori Nezemljankinega morastega mreženja moških v filmu Pod kožo in takšne so sedaj podobe življenja ob koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau v Interesnem območju. 

Glazerjeva varna strategija

Če ta film opišemo z besedami, da nazorno prikazuje logiko „banalnosti zla“, ki je omogočila holokavst, to že skorajda zveni kot kliše, a dejansko je to tisto, kar v njem spremljamo. Vsakdanjik nemške družine dobesedno ob zidu, ki meji na koncentracijsko taborišče, le da je življenje na tej strani kot podoba na kakšnem nacističnem propagandnem plakatu – mirno, idilično, zeleno, poskočno, veselo, cvetoče. Eno tistih domovanj, v katerih je največja skrb, kaj bo za večerjo in kako obleči otroke za izlet. Glazer ta vsakdanjik spretno kombinira z oddaljenimi zvoki iz tovarne smrti, ki služijo kot srhljiv kontrapunkt videnemu. To idilo pa prekine novica, da nameravajo očeta, komandanta Rudolfa Hössa (Christian Friedel) premestiti na delovno mesto v Berlin, kar vznejevolji njegovo soprogo Hedwig (Sandra Hüller), ki si močno želi še naprej ostati v tem zelenem raju Auschwitza. 

Glazer torej (ne)reprezentacijo holokavsta in nasploh genocida ponese na nov teritorij, kar Interesno območje udobno umešča med zgoraj naštete filme o tej temi. Gre za še en film, ki se ravno tako gleda kot učno gradivo in opozorilo o skrajnostih, ki jih je v svoji ignoranci in apatiji zmožen človek. Ampak po drugi strani – mar ni to, da zahodni filmarji leto za letom še vedno snemajo filme o holokavstu, obenem vsaj delno akt eskapizma? Namreč, ali niso genocidi, ki se na svetu odvijajo dobesedno v tem trenutku, mnogo bolj nujni obravnave v filmskem mediju? Tu se hitro razkrije dvoličnost režiserjev, kakršen je Glazer, ki torej poudarjajo, kako pomembno je pogledati neposredno v oči ekstremom človeškega nasilja, po drugi strani pa sami, raje kot da bi se soočili s sedanjostjo, to temo raziskujejo v varnem zavetju zgodovine. Razlog za to je seveda očiten – če film ne bi obravnaval nekega zgodovinskega poglavja, o katerem vlada absolutni konsenz, film ne bi dosegel svojih komercialnih ciljev, ker bi – ironično – tvegal, da bi s svojo neposrednostjo užalil kakšno ideologijo, državo ali politično strujo. Kot se je vloga Izraela v svetovni politiki v zadnjih 80 letih prelevila iz žrtve v storilca, tako bi tudi prikazovanje holokavsta v zahodni filmski industriji moralo storiti korak naprej in preiti na nove, bolj aktualne zgodbe. Pa to le redko stori.

Ko nam film v teh dneh, ko se dogaja genocid v Gazi, sporoča, da si ne smemo zatiskati oči pred tovrstnimi dogodki, je njegov pristop torej težko prepoznati kot vsaj nekoliko dvoličen. Umetniški in sociološki dosežki Interesnega območja so absolutno nesporni, težko pa bi stavili, da so njegovi nameni res bistveno bolj iskreni od drugih komercialno naravnanih filmov, ki jih gledamo v udobnih sedežev mestnih kinih v razvitih delih sveta.