Med strogostjo in popustljivostjo: Kakšna naj bo sodobna vzgoja?

Starši vedno želijo vzgojiti svoje otroke tako, da bodo kot odrasli lahko uspešno živeli samostojno, neodvisno od njih. Pred desetletji je pedagoška stroka precej promovirala permisivno vzgojo kot tisto načelo, ki najbolj upošteva otrokove potrebe, toda izkazalo se je, da starši pogosto niso dobro ločili med otrokovimi resničnimi potrebami in otrokovimi željami. Upoštevanje zgolj slednjih se je izkazalo za pomanjkljiv način vzgoje in pojavila se je potreba po novi vzgojni paradigmi.

„Vse bolj se uveljavlja tako imenovana vzgoja z uporabo starševske avtoritete, ki pa je ne smemo zamenjevati z avtoritarno vzgojo, kakršna je bila uveljavljena v preteklosti in jo je izpodrinila permisivna vzgoja. Današnji starši še vedno želijo vzgojiti otroka v srečnega odraslega, ki pa bo hkrati odgovoren, samostojen in empatičen. In če želiš vzgojiti takega otroka, potem moraš sprejeti kot dejstvo, da starševstvo vključuje tudi uporabo starševske avtoritete. Uporaba avtoritete kot nujne sestavine starševstva pomeni, da starš kot odgovoren odrasel vodi, usmerja, spodbuja otroka in sprejema odločitve, za katere otrok še ni zrel in bi zato zanj kot otroka pomenile nekaj prezahtevnega. To pomeni tudi postavljanje mej. Otrok potrebuje meje, ker mu dajo osnovni občutek varnosti, da ve, kakšna so pravila in dogovori v tem svetu,“ razlaga profesorica defektologije mag. Alenka Zupančič Danko iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor. V osnovi gre za to, da nekatere odločitve, ki zadevajo otroka, denimo kdaj in kaj bo jedel, kdaj bo šel spat, kako toplo se bo oblekel, sprejmemo starši, ker kot odrasli vemo, kaj je za otroka dobro. „Naša odločitev otroku odvzame breme sprejemanja odločitev, ki jih še ne zmore. Ko ima osnovno varnost zagotovljeno, pa lahko otroku omogočimo, da znotraj nje raziskuje, da se razvija, preizkuša tudi svoja čustva.“ Ta pristop k vzgoji otrokom dovoli izražati čustva, vsekakor pa ne dovoli vseh vedenj, ki izhajajo iz teh čustev, in to pomeni tudi, da otroka uči samoregulacije, razlaga sogovornica.

Kako postavljamo meje

Starši naj bi meje in pravila postavljali na empatičen, miren, topel način, s spoštovanjem do otroka, pa vendar jasno in odločno.

„Upoštevamo otrokovo starost, njegovo sposobnost odločanja o nekaterih stvareh. O pravilih razmislimo vnaprej, jih predstavimo otroku na način, ki ga zmore razumeti, in se jih tudi sami dosledno držimo. Res pa je, da tak način zahteva aktivno in odgovorno starševstvo,“ opozarja sogovornica. Današnji starši se po njenem mnenju zavedajo svoje odgovornosti, si pa želijo pridobiti več kompetenc in odgovorov na nekatera vprašanja. V Svetovalnem centru jim pomagajo z znanstveno podprtimi programi Neverjetna leta, ki obstajajo že več kot 40 let. Alenka Zupančič Danko poudarja, da te programe sofinancira ministrstvo za zdravje, ki je prepoznalo njihov pomen za duševno zdravje tako staršev kot otrok. V programih se starši naučijo teorijo, z „domačimi nalogami“ pa jo morajo doma prenesti v prakso. „Starši ne želijo vzgajati po modelih, ki so jih uporabljali njihovi starši, zato iščejo sodobnejše načine, teh pa se morajo naučiti čisto konkretno, z vajo, ne samo z razmišljanjem,“ pojasnjuje sogovornica.

V tem načinu vzgoje starši v prvi vrsti krepijo otrokova pozitivna vedenja, kar se mogoče sliši zelo enostavno, je pa v današnjem ritmu življenja zelo zahtevno, ker to pomeni 100-odstotno prisotnega starša, ki otroka opazuje, z njim komunicira, ga ne posluša samo na pol, ampak se usede skupaj z njim, se z njim igra, ga sprašuje, kaj čuti in doživlja, in ga spodbuja, kar je včasih izjemno zahtevno,  opisuje strokovnjakinja. „Toda starši, ki se udeležujejo naših programov, se zavedajo, da pripravljajo otroke na zelo zahteven svet,“ še dodaja Zupančič Danko.

Starši naj spodbujajo otrokov čustveni in socialni razvoj

Kot novo nevarnost, ki so ji otroci izpostavljeni, omenja informacijsko-komunikacijske tehnologije, s pomočjo znanosti ustvarjene tako, da človeka posrkajo vase. Tudi te vsebine so del starševskih treningov na Svetovalnem centru Maribor, kjer od lani izvajajo še posodobljeno različico programov Neverjetna leta Invest in Play (Investiraj v igro). Ta program še bolj upošteva pristop k otroku, ker izhaja iz igre, iz otrokove osnovne aktivnosti in iz njegovega načina priprave na življenje. „V tem programu starše učimo, kako spodbujati otrokov razvoj na čustvenem, socialnem področju, kako jih učiti vztrajnosti, da ne bodo zmedeni, obupani, brez moči ob najmanjši oviri v življenju. Velika nevarnost je namreč, da želimo vse stvari prehitro rešiti,“ razlaga sogovornica. Otroka je treba naučiti, kako naj najde motivacijo v sebi, spoštuje dogovore z drugimi, na koncu pa mu je treba pokazati tudi, katera njegova vedenja niso zaželena in kako ravnati, če se kdaj vede tako, kot ni dobro zanj in za druge. Starši morajo otroka po besedah sogovornice čustveno in socialno opismeniti, to pomeni, da bo otrok, ko odraste, znal predelati svoja čustva in funkcionirati v družbi.

Za otroka si moramo vzeti čas

Starši po mnenju Alenke Zupančič Danko najbolj podcenjujejo pomen preživljanja dovolj časa z otrokom.

„Menijo, da je pomembnejše, da je interakcija z otrokom zelo dobra, ni pa pomembno, kako dolgo traja,“ pojasnjuje sogovornica. Vzeti si čas za otroka pa pomeni tudi, da starši vzpostavijo rutino, ki se je družina nato skuša čim bolj dosledno držati. Kot drugo večjo napako pa izpostavlja neučinkovito postavljanje mej, ki jih starši velikokrat postavijo tako, da pri njihovem uveljavljanju ne morejo biti dosledni. „Če najprej rečemo eno, v naslednjem stavku pa drugo, je otrok zmeden,“ meni.

Da se to ne bi dogajalo, je najbolje osnovna pravila zapisati na list v obliki, ki jo razume tudi otrok. Svetuje tudi, naj starši že vnaprej dobro razmislijo in postavijo meje tako, da se jih bodo lahko držali. „Ko se dogovarjamo o pravilih, sedimo vsi skupaj v varnem krogu in se pogovarjamo. To je neke vrste demokracija med starši in otrokom, ki je daleč od avtoritarnosti in daje otroku občutek varnosti, čeprav mora o končnih pravilih vedno odločiti starš,“ poudarja Zupančič Danko.