Vse je odvisno od perspektive

Vedno dobro organizirana Sara Oblak Speicher je v najstniških letih igrala košarko za domačo Škofjo Loko in kasneje bila članica vseh reprezentančnih selekcij. Kot otrok si je rada ogledovala razglednice, ki jih je babica dobila od brata mornarja. Najbolj so jo navdušili Pariz, New York in Havaji. S košarkarsko ekipo je bila trikrat v Parizu. Ko je nehala igrati za reprezentanco Slovenije in že študirala novinarstvo, pa je prišlo povabilo z univerze Long Island v New Yorku, če bi prišla za njih igrat košarko. »Zagotovo bi odklonila, če ne bi takrat v sobo prišla mami. Svetovala mi je, naj grem vsaj poskusiti še vedno lahko pridem nazaj,« o razlogu za selitev pojasni Sara. Opravila je vse izpite za prvi letnik novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in se pri dvajsetih odpravila v novo življenje čez lužo. »Ob enih zjutraj sem se znašla v Brooklynu in se spraševala, kaj sploh tu počnem,« je iskrena uspešna podjetnica ter mentorica za osebnostne in poslovne transformacije.

Natančno določene časovne kocke

Življenje v velikem jabolku je bilo drugačno kot v Sloveniji, prav tako študij in treningi. Usklajevati eno z drugim vsekakor ni bil mačji kašelj. »Ker si vse vizualiziram in čas vidim v kockah, sem se hitro organizirala.« Njen dan se je začel s kondicijskimi treningi že ob 6. uri zjutraj. Sledila so predavanja, popoldan kondicijski, individualni in ekipni treningi do 17. ure, ko se je vrnila na predavanja, ki jih je imela do 21. ure. Večeri so bili namenjeni delu v fitnes centru in študiju. Delovne izkušnje je nabirala že kot dijakinja, ko je med poletnimi počitnicami delala v podjetju v Škofji Loki, pomagala očetu v pekarni, sodelovala pri ŠKL in se učila novinarstva na Radiu Sora. Po končanem študiju novinarstva v New Yorku je magistrirala iz mednarodnega poslovanja, a še ni razmišljala o podjetništvu. Spoznala je moža, Američana, si v majhnem mestecu zunaj Manhattna začela urejati življenje, nato pa dobila službo pri podjetju, v katerem si je že dolgo želela delati. A do službe je vsak dan potrebovala dobri dve uri in še dve nazaj. Ko je izvedela, da je noseča in po spletu okoliščin izgubila službo, je začela premlevati. »Pa saj ni bolniške, ne bo porodniške, pripadalo mi je le pet dni neplačanega dopusta, zakaj ne bi šla raje na svoje in delala od doma? Nisem si predstavljala, da bi šest tednov starega dojenčka dala v vrtec, želela sem si še kdaj videti domače ...« Tako je pogumno stopila na novo poslovno pot in odprla svoje podjetje za upravljanje in svetovanje.

Uspešni želijo imeti več časa

A iskati svoje stranke v kraju, kjer ne poznaš nikogar, je lahko velik izziv. »Prvo stranko sem dobila tako, da sem odprla imenik in začela klicati. Šla sem na vse dogodke mreženja v okrožju, kjer sem spoznala različne ljudi, ki so me povabili na sestanke z drugimi organizacijami, in tako sem dobila drugo stranko. Preko interneta pa tretjo,« o začetkih poslovne poti pove Sara. Sama se je precej obremenjevala zaradi naglasa, kar drugih sploh ni motilo. »Če z delom dosežeš rezultate, dostaviš obljubljeno do dogovorjenega časa, te zadovoljne stranke priporočijo drugim in nove stranke te poiščejo same.« Leta 2012 je prevzela še vodenje odseka organizacije za poslovne ženske National Association of Professional Women. »Nekaj tednov po porodu sem obula visoke pete in skupaj s hčerko odšla na sestanek. Ženske imamo dar, da lahko opravljamo in mislimo na več stvari hkrati. Kot mame pa smo še bolj produktivne, ker se nimamo časa zafrkavati.« In katere storitve stranke najpogosteje iščejo? »Že od 2011. želijo stranke imeti predvsem več časa. Prve stranke so mi predale delo, ki jim jemlje preveč časa, a sem hitro ugotovila, da je zaradi napačnih strategij kar tri četrtine teh nalog nepotrebnih.« Nato pa tudi strategija ni bila dovolj, ugotavlja strateška svetovalka.

Drugačne perspektive (pri 185 cm)

Da lahko postaneš dober svetovalec, ti mora stranka zaupati. »Vedno se potrudim, da se med stranko in menoj vzpostavi varna povezanost. Tako se stranke odprejo in z mano podelijo stvari, ki jih ne delijo niti s svojim partnerjem. Tudi sama sem zelo odprta do njih,« odkrito pove Sara in doda, da je delo kot lupljenje čebule. »Ko se nekdo odloči za samostojno poslovno pot, se odloči na podlagi nečesa, kar mu gre dobro. Ko imaš svoje podjetje, pa ob tem počneš še vse mogoče. In da ostaneš na isti ravni, moraš delati vedno več. Tu pride v poštev moje poslovno svetovanje, poslovni modeli. Včasih se ogromni premiki zgodijo že v enem vikendu!« Včasih je treba lupiti dalj časa. Lahko gre za rešitev, ki so jo slišali že tridesetkrat, a jo mentorica poda na drugačen način, ki le vzpodbudi premik. »Ne operiram s formulami in tabelami, temveč s perspektivami. S strankami se pošalim, da s svojimi 185 cm - in to brez pet – svet pač vidim drugače.« Kot zunanji opazovalec lahko opazim stvari, ki jih drugi ne. Najraje svetuje individualno in ne predava množicam, saj je prepričana, da le tako zagotovi pristnost, iskrenost, stoodstotno pozornost, kar stranke najbolj pogrešajo. »Poiščemo rešitve, ki jih ni v nobeni poslovni knjigi, priročniku ali knjigi z naslovom 10 korakov do uspeha. Osebi pomagam izjasniti vizijo. Preverimo mentalno, fizično, emocionalno, duhovno kapaciteto, ki je kot koš za smeti, ki se lahko napolni le do neke mere. Pri večini strank je urnik tisti, ki je najbolj balasten. A tri ure na dan pridobiš že, če se izbrišeš z družbenih omrežij. Tu so še prepričanja zaradi vzgoje, ki nas omejujejo. Seveda se kot mentor zavedam, da rezultati ne bodo vedno takojšni, bodo pa za naslednjih 20 let.«

Iskreno, brez filtra

S svojim svetovanjem je podprla že številne uspešne stranke, ki jim je razpadal zakon, prijateljstva, trpelo je zdravje. »Zakaj? Ker niso počeli, kar so si želeli, ampak so se le dokazovali, najpogosteje svojim staršem.« Tudi najbolj uspešni imajo za seboj nekaj neuspehov. »Vsaka napaka je stopnica naprej. Ljudje se bojijo neuspeha, ker je toleranca do napak vedno manjša, posebno v svetu socialnih omrežij, kjer je vse kurirano in filtrirano, da se kaže verzija nekoga, ki sploh ne obstaja, ali pa uspeha čez noč, za katerem je deset let trdega dela.« Zato se je odločila, da bo v svojem podcastu Make Your Life Your Legacy (Naj vaše življenje postane vaša zapuščina) zelo iskrena, pa čeprav je pred prvim posnetkom tri leta razmišljala glede osvetlitve, montaže, glasbene podlage ... »Ugotovila sem, da bo najbolje, če vzamem telefon v roke, dam slušalke v ušesa in se posnamem med sprehodom. Občinstvo hitro začuti iskrenost. Vedno odkrito podelim nasvete, povem, kako sem šla čez neko izkušnjo in kaj mi je pomagalo.«

Življenje ima svoj namen

Danes se Sara zaveda, da je imela do tridesetega leta več, kot bi si lahko želela. »Imela sem svoj posel in družino. Hišo v New Yorku in počitnice na Havajih, ljubečega moža, dva otroka, psa, mačko ... Nato pa sem pregorela in se spopadla s poporodno depresijo. A se nisem znala ustaviti. Niti po več obiskih urgence, saj veste, Gorenjke smo trmaste. A življenje te bo naučilo, zlepa ali zgrda.« Njen drugi porod je bil dokaj travmatičen, okrevanje je bilo zelo počasno in tistega obdobja se spomni le megleno. Ko je opazila, da se je spremenila, se je oglasila pri zdravniku in medicinska sestra je bila prva, ki ji je na podlagi desetih vprašanj prehitro predpisala antidepresive, ki pa jih je odklonila. Poskusila je s terapijo, ki je tudi ni prepričala. »Pomagal mi je coaching, drugačna prehrana, predvsem pa leta predanega dela na sebi in samopodobi. Drugačen samogovor, sprejemanje pomoči in postavljanje mej, zaradi česar se je marsikatero prijateljstvo tudi zaključilo. Sklepni del te transformacije je bila selitev v Slovenijo - brez krivde, da bi zato hčerki ali mož trpeli.«

Hčerki navdušeni nad življenjem v Sloveniji

Že leta 2018 je s hčerkama prišla v Slovenijo za štiri mesece. »Hčerka je, takrat stara sedem let, ugotovila, da imaš tu več od življenja. Vse gre bolj počasi, bolj smo povezani z naravo, razdalje so kratke ... Ameriški šolski sistem jima ni najbolj ustrezal, vsak mesec so imeli strelske vaje, kar je bilo samo izvajanje stresa. Hčerki sami nista smeli niti v šolo, na igrišče, ne v trgovino. No, zdaj smo tu vsi štirje in oba naša psa - in nam je res lepo.« Tudi dinamika odnosov z možem se je zelo spremenila - in čeprav sta že imela ločitvene papirje na mizi, sta se skupaj odločila za drugačno pot. In kako jima je uspelo? »Odnosi – tako kot življenje samo - so kot šport: trenirati je treba vsak dan. Čeprav ni zagotovila, da ti bo uspelo, si vseeno vsak dan znova zavežeš športne copate,« poudari Škofjeločanka.