Otok, ki je geopolitično komaj še ujel merilo grški, saj leži na južnem delu Egejskega morja (med Rodosom in Kreto), je bil že pred odhodom za večino sogovornikov misterij. In prav tak – mističen, neznan, neokrnjen in nedotaknjen - deluje tudi v realnosti, čim zavijemo iz njegovega skromnega urbanega dela. Nič čudnega, da so že stari Grki verjeli, da je prav na Karpatosu živela množica mitoloških bitij.
Ta precej gorati otok ima danes le slabih 7000 domačinov, ukvarjajo pa se pretežno s turizmom. Zato so tudi nadpovprečno prijazni, no, vsaj letos so bili, saj so nama vsi po vrsti hiteli razlagati, da tako praznega otoka ne pomnijo. Korona je pač naredila svoje, tudi pogled na zaslone v letališki zgradbi je pričal o tem, da zaznavajo le od enega do štirih letov na dan, torej gneče res ni bilo.
Tipično grški
Z nasmeškom na obrazu sva ugotovila, da je Karpatos po najinih merilih tipično grški. Pričakali sta naju dobra hrana in pijača, gostinska ponudba je v glavnem mestu Pigadija res raznovrstna, sicer pa se velja zanesti na lokalno hrano, pretežno morsko, njeno pripravo domačini res obvladajo. Nedaleč stran od bolj ali manj obljudenih plaž se vedno najde gostilna oziroma taverna, ki si prisluži oznako nadpovprečno.
Večina dogajanja je v prestolnici, ki jo brez večjih težav prehodimo po dolgem in počez. Za najbolj zanimiv (in oblegan) del mesta velja glavna promenada, ki postreže z razgledom na velik zaliv z naravnim pristaniščem, vtis pristnosti pa pusti tudi pogled na živobarvne ribiške čolne. Pogled na zaliv sta obiskovalcem in domačinom kratili dve večji ladji grške vojne mornarice.
Je pa bilo manj gneče in lepše na številnih plažah vzdolž otoka. Te so pretežno prodnate ali peščene (Achata, Amoopi, Apella, Kyra Panagia), mestoma se najde tudi mivka (Diakoftis, Lefkos), obiskati vsekakor velja še plažo Agios Theodoros, na kateri najdemo ilovico, ki slovi po svojih regenerativnih lastnostih. Le v vrsti za mazanje s tem zdravilnim blatom bo verjetno treba malce počakati. Plaž in zalivov na Karpatosu vsekakor ne manjka, do najbolj očarljivih in težje dostopnih pa je treba peš ali z ladjico. Prav vsi pa imajo pomemben skupni imenovalec – kristalno čisto in vedno ne prehladno morje.
Piha? Piha!
Po čem sva si najbolj zapomnila Karpatos? Verjeli ali ne – po vetru. Ta večinoma prijetno pihlja in poskrbi, da nam je tudi v poletni pripeki prijetno, a ko vremenska napoved pokaže na močan veter (s sunki nad 50 km/h), tudi jadralci in deskarji zvečine ostanejo na kopnem. Karpatos je namreč raj za t. i. windsurfanje, pri čemer je ena stran otoka namenjena začetnikom (Chicken bay), druga pa profesionalcem – prav z zanimanjem in zavidanjem sva opazovala njihove veščine na vodi.
Glede na to, da ima otok relativno malo cest, sva se izjemoma odločila, da bova za prevozno sredstvo namesto avtomobila najela skuter. Že prvi in edini nasvet, ki sem ga dobil v izposojevalnici, mi je dal misliti. »Don’t fall«, ne padi, se je glasil odgovor na moje vprašanje, kaj velja vedeti glede vožnje po otoku. Uro pozneje mi je bilo vse jasno.
Veter v priobalnem pasu je obvladljiv, a ker je treba do večine plaž in drugih srednjeveških vasic čez bregove ali prelaze, se je treba soočiti tudi z izpostavljenimi pobočji, na katerih dobesedno brije. Mestoma sva menila, da naju bo skupaj s prevoznim sredstvom preprosto odpihnilo v morje. Priznam, krmilo skuterja sem držal z enako vnemo, kot bi se držal vrvi nad prepadom. Žal sva bila priči tudi turistom, ki so doživeli padce – na srečo so se ti končali pretežno z udarci in odrgninami.
Najhuje je bilo pri vožnji do gorske vasice Olympos, ki pa naju je za hrabrost (norost?) nagradila z malodane pravljičnimi podobami. Mlini na veter in kamnite hiše dopolnjujejo še danes žive starodavne krajevne običaje, med katerimi prednjačijo pridelava medu, sira ter izdelava tradicionalnih oblačil in mila, avtohtoni domačini pa govorijo starinsko narečje. Tu se je čas ustavil.
