Najbolj nenavaden božič, kar sem jih doživela

Edino, kar me tukaj spominja na božič, je rdeča barva. Prostor osvetljuje na desetine češnjevo rdečih latern, ki na kratkih vrvicah bingljajo s stropa. Pri vhodu stoji ogromen akvarij. Neki moški se s prstom po steklu igra z večjo ribo, otrok, ki se ljubko oklepa očetove roke, pa od navdušenja zavriska. Od nekod se pojavi trebušast možakar s čepico. Jane mu sledi, ko me vztrajno vleče za rokav, in preden se zavem, so pred mano slabo kuhane školjke.

​Večerja

"Ne, ne, z nami greš," se nasmehne. Moja gostiteljica je prepotovala velik del sveta in očitno ve, da božični večer ni čas, ko človeka pustiš samega. Jieyi, kot se njeno ime zapiše v pinjínu (to je zapis kitajskih glasov in besed v latinici, namenjen predvsem nam, Nekitajcem), se tujcem raje predstavi kot Jane. V mandarinščini jo naslavljajo nekako takole: "Đe Ji." A očitno ga ni tujca, ki bi znal njeno ime naglasiti, kot je treba - ko ji predstavim svojo artikulacijo, se od srca zakrohota. Stopiva pred blok in že čez minuto sediva v avtobusu. Njeni starši naju vabijo v eno izmed priljubljenih šanghajskih restavracij. Menda so navdušeni, končno bodo spoznali zahodnjakinjo in "čisto zares" praznovali božič. Na Kitajskem sicer božiča ne praznujejo, saj se za kristjane opredeljuje le odstotek prebivalcev, a globalizacija je poskrbela, da lahko v vseh večjih kitajskih mestih najdemo okrašeno drevesce ali vsaj božično pločevinko kokakole.

"Li!" zakliče Jane. Nagne se skozi avtobusno okence, ko pomaha nekemu mladeniču. Mladi mož, kakih dvajset jih ima, se prikobaca v avtobus. "To je moj fant," ga predstavi. "Veš, ne govori angleško, še njegova mandarinščina je zanič," se nasmehne, ko sede zraven nje. Li prihaja z juga, odrasel je v mestu Guangdžong (kakih sto petdeset kilometrov severno od Hongkonga), kjer govorijo kantonščino. Preden se nama je pridružil, mi je Jane razložila, da se božič na Kitajskem zadnja leta sicer slavi, a nekako tako kot črni petek - v nakupovalnih središčih. To je vesel dan z dobro hrano in nesmiselnim zapravljanjem. Nekateri gredo celo v cerkev, a po večini kar tako, ker tako počnejo v božičnih filmih.

Školjke

Miza je obložena s školjkami, ki se po jutranje pretegujejo. Ah, te sigurno niso mišljene, da se jih poje, prinesli so jih samo pokazat, nato pa jih bodo vrgli v krop, je moja najbolj optimistična misel, katere tok prekine Janina mama. Še živo meso glasno in počasi, kot da bi v tem še posebno uživala, posreba s ploščatega spodnjega dela školjke. Tega zdaj nisem nafantazirala! To je čista resnica. Ne vem, kakšen je bil moj izraz na obrazu, a na mizo je padel hlad. Jane se zastrmi vame, njena mama prav tako, okrogloličen možakar pa zmedeno pogleduje levo in desno, ko odloži čepico na prazen sedež ob sebi. Li bulji v telefon, kot da ne bi bil del našega omizja.

"Baoyu," pojasni oče, ki sedaj, ko na glavi nima več tiste čepice, izgleda še bolj sodčkast. "Wo buyao," odkimam in istočasno maham z roko, on pa raztegne usta v prisrčen nasmeh. Še enkrat ponovim, da ne želim jesti tega - karkoli pač to je. Jane vzame prevajalnik in pravi: "Abalone, it's abalone." Moja angleščina ni ravno briljantna, tako sem šele nedavno odkrila, da so bila to morska ušesa. Surova morska ušesa, če smo natančni. Na srečo mi gostitelji gnusa, ki se je sigurno cedil z mojega obraza, niso preveč zamerili. Po hitrem postopku so na mizo prišli riž, rezanci, nekakšna juha, omake in kdove kaj še vse. Morda pa bolje, da ne vem …

Tri sobe in kavč

Jane je ena najmodernejših Kitajk, kar sem jih spoznala. Ker živi v središču Šanghaja, je svoje stanovanje priredila tako, da lahko v njem gosti počitnikarje. Njena prednost pred drugimi ponudniki prenočišč je znanje angleščine, zato je v ponudbi zasebnih nastanitev Airbnbja njen dom precej priljubljen. Tudi kadar potuje po svetu, je njen dohodek s pomočjo staršev, ki skrbijo za čiste rjuhe in tla, zagotovljen. Razmišlja popolnoma nasprotno kot večina Kitajk, ki še zmeraj pričakuje, da bo moški poskrbel za finance.

Ravno se je vrnila iz Bolgarije, kjer je kak mesec ali dva, še sama ne ve točno, vandrala po deželi. Običajno potuje s svojo najboljšo prijateljico, ki je še bolj odpičena, se zahihita, ko vzame metlo, da bi počistila eno izmed sob. Ponavadi gostiteljem v zahvalo skuham ali spečem kaj slovenskega, a tokrat bom vzela krpo. Jane se seveda otepa in pravi, da naj grem raje v mesto, bo že sama. Do večera mora izprazniti dve sobi, zato v drugo roko vzamem čistilo in grem za njo. Pri njej stanujem brezplačno, saj Jane svoj kavč, istočasno kot tri sobe v stanovanju, oddaja popotnikom, kakršna je tudi sama. Tako kot jaz tudi ona nove kraje raziskuje s pomočjo "mreže gostoljubja" Couchsurfing, ki povezuje domačine in popotnike. Pri tem ne gre za denar, gre bolj za kulturno izmenjavo in spoznavanje sebi podobnih posameznikov. Večina ljudi, ki svoj dom brezplačno odpre novodobnim nomadom, je izseljencev ali bivših popotnikov. Nekateri domačini tako vadijo tuji jezik ali pa na tak način, če že ne morejo potovati sami, dovolijo svetu, da jih obišče. "To je zate," pravi, ko mi vrže temno modro kepo blaga. Predolge hlače, ki jih je kupila v spletni trgovini Taobao (kitajska verzija AliExpressa), zagotovo niso sešite po kitajskih standardih, pripomni v smehu, medtem ko s skupnimi močmi preoblačiva posteljnino.

​Britvica

"Ampak nimam kopalk," se skušam izogniti povabilu (moje noge namreč že dolgo niso videle britvice). Seveda ima Jane rezervne kopalke pa tudi brisače. S prijateljicami se odpravljajo v novo kopališče s termalnimi vrelci in kot nalašč - eno vstopnico imajo odveč. Ko se tlačim v malce premajhne kopalke, Jane zamahne z roko in pravi: "Ah, tega pri nas tako ali tako ne počnemo." Hitro opazim, da tako mislijo tudi druge pripadnice ženskega spola, ki očitno niso ljubiteljice gladke kože.

"Nihao," me objame dekle s svetlejšimi lasmi, ki jih krasijo roza prameni. Oblečena je precej po hipijevsko in takoj mi je jasno, kaj je Jane mislila s tem, da je prijateljica še bolj odpičena. Ona in Jane sta edini, ki v skupini kakih desetih deklet govorita angleško. Kopališče je skoraj prazno, vsi so v trgovskih centrih, pravijo punce. Seveda, danes je dan za nakupe, danes je ja božič! Topla voda je v vsakem bazenčku obarvana drugače. Ena mlakuža diši po vrtnicah, druga po zeliščih, tretja pa je rumena, kot da bi vanjo vrgli kilo kurkume. Na velikem ekranu, ampak res velikem, takšnem, kot so v kinodvoranah, se predvaja neka risanka. Ne razumem ničesar, ne deklet, ki veselo kramljajo, še manj risanih junakov z velikimi očmi, ki vzneseno poskakujejo in kar naprej nekaj blebetajo. To je sigurno najbolj nenavaden božič, kar sem jih doživela ...

Bonbonjera in rdeči raki

Še zmeraj si piham vroč zrak v lase, ko Jane oznani, da greva na pozno kosilo k njenim staršem. "Kaj naj kupim? Pri nas je navada, da se k hiši pač ne gre praznih rok," ji pravim. Škatlo jabolk? Branjevka že zavija sadeže v eleganten temno rdeč papir, medtem ko jih polaga v veliko kartonsko škatlo. Očitno je to nekakšna kitajska bonbonjera ...

"Tokrat ne bomo jedli žive hrane," mi zagotovi Jane, njena prijateljica, ki gre z nama, pa se na vse grlo zakrohota, kot da bo kosilo kljub temu "zanimivo".

Medtem ko mi Janin oče ravno začne razlagati (v kitajščini!) pravila igre, ki jo vidim prvič, me Jane pokliče v kopalnico. V banji se nerodno sprehaja vsaj deset rakov! Vsi so nekako prevezani, zato se premikajo izredno počasi. Smejoča se mama z robustnim predpasnikom se vrine v kopalnico, vzame kake tri in jih odnese. Kam? Čeprav sem vegetarijanka, tokrat upam, da v krop. Če jih kuhajo žive, so menda še bolj okusni, mi kasneje poznavalsko pojasni Jane.

Raje se vrnem k mizi in igri. Gre za madžong, igro na srečo, ki je zelo razširjena na Kitajskem in tudi v drugih državah vzhodne Azije. Navadno se igra za denar, a mi igramo kar tako, za hec. Vsaj jaz, ki ne razumem pravil ne poante. Zmeraj ko mi oče smeje se nekaj razlaga in v moj kup priloži leseno ploščico, prikimam. Morda celo zmagujem. Medtem mi Jane, ki se je ravno vrnila iz kopalnice, z očetovo pomočjo nadene kitajsko ime. Ma Tian Ya. "Ma" pomeni pomeni konj, a istočasno gre za prestižen kitajski priimek, "Tian" je nebo in "Ya" Azija. Ma Tian Ya, samorog, ki je priletel v Azijo? No, dobro, da moje kitajsko ime ne spominja na rdeče rake ali migljajoče školjke. Čez kako uro je na mizi cel kup dobrot, vsaj dvajset različnih jedi, med njimi so tudi tisti raki. Ko rečem "Wo buyao", se oče razigrano nasmehne, seveda ni mislil, da bi se od včeraj navdušila nad kitajskimi specialitetami. Zanima ga, ali tudi mi praznujemo božič na tako bogat in lep način. Jane prevaja, a kako naj mu povem, da ti prazniki niti malo ne spominjajo na božične praznike, ki sem jih vajena doma? Nisem imela božične jelke ali drobnih daril, nobenih nogavic, kap ali rokavic, dan je bil celo namenjen čiščenju in toplicam …

Najbolje je v družinskem okolju

Ena najboljših stvari, ki jih lahko storimo v tuji deželi, je, da nekaj časa preživimo v družinskem okolju. Spoznali bomo nenavadne jedi, se učili novih besed, odigrali kakšno zanimivo družabno igro ter spoznali državo in njene ljudi bolje, kot če bi upoštevali vse nasvete v najboljšem turističnem centru, polnem letakov z izleti, ki naj bi nam pomagali doživeti tuji kraj. Nekega dne me bo Jane sigurno obiskala, takrat bom iz pečice za hec potegnila kako staro gobo ali plesniv kruh, a namesto rakov bodo zagotovo sirovi štruklji in namesto školjk kislo zelje in potica.