Samajama ali razdrapani Maribor

Če bi bil Maribor na Japonskem, bi se imenoval Samajama. Ampak pedantni in marljivi Japonci takih razdrapanih cest in pločnikov, kot jih trpimo v Mariboru, prav gotovo ne bi dolgo gledali križem rok. Pač nismo na Japonskem. In imamo jamo pri jami, luknjo na luknji, torej razdrapane cestne površine, po katerih vozila premetava sem ter tja pa gor in dol. Krpa pri krpi in flika na fliko pa vode, snega, sonca in vetra ne zdrži. Kaj šele koles.
V nedeljo proti večeru sem se z družino z avtom vračal domov. Pred prostori mariborskih poklicnih gasilcev na Cesti proletarskih brigad sem menjal pas z levega na desnega, ker sem imel čez dvesto metrov pri Mercatorju zaviti v križišču desno. Manever sem izpeljal pri 60 kilometrih na uro. Dovoljena najvišja hitrost na tej cesti je 70 kilometrov na uro. Toda z zadnjim levim kolesom sem prečkal pokrov kanalizacije, ki ga obdajajo neravne asfaltne krpe. Malo je avto ruknilo navzgor in pri nadaljevanju vožnje sem za volanom že imel tisti čuden občutek. Po tristo metrih sem ustavil in glej ga, zlomka. Zadnja leva guma se je praznila pred mojimi očmi.