Za preprečevanje okužb je izjemno pomembna preventiva, ob pojavnosti pa ustrezno zdravljenje.
Preventiva priporočljiva za vse mačke
S črevesnimi glistami se psi in mačke najpogosteje okužijo, ko zaužijejo jajčeca ali druge razvojne oblike zajedavca, ki so v okolju, ker jih je z blatom izločila druga žival. Okužijo se lahko tudi z zaužitjem drugih živali, denimo z glodavci, ki so okuženi s paraziti. »Mladiči se z glisto Toxocaro lahko okužijo tudi prek placente in materinega mleka. S trakuljo se najpogosteje okužijo prek bolhe, in sicer z njenim zaužitjem med čiščenjem kožuha. Pri nas, za zdaj še bolj v obmorskih krajih, je čedalje pogostejša tudi okužba s srčno glisto, ki jo prenašajo komarji,« pojasnjuje dr. Špela Orthaber z Veterinarske postaje Slovenj Gradec. Pri izključno notranjih živalih je verjetnost okužbe majhna, vseeno pa je možno, da parazite vnesemo v dom na svojih čevljih in oblačilih ali pa jih prinesejo obiskovalci, zato je tudi v tem primeru priporočljiva preventiva proti zajedavcem.
Ob okužbah z glistami so najpogostejši znaki slabša kakovost dlake, pri mladičih je lahko opazen večji, napet trebušček, sicer pa so suhi in imajo dokaj normalen apetit. Pojavita se lahko kašelj, driska, včasih lahko parazite opazimo v blatu ali izbruhani vsebini. Pri mladičih je okužba z glisto lahko tudi smrtna, ker ličinke migrirajo skozi steno prebavil v druge organe, prav tako se pri obsežnih okužbah lahko pojavi slabokrvnost.
»Pri okužbi s trakuljo je podobno, živali kljub normalnemu apetitu hujšajo, lahko se pojavljajo driske, odrivke trakulje pogosto opazimo na dlaki v okolici anusa. Pri mačkah je zelo pogost znak okužbe s paraziti izpostavljena tretja očesna veka. Okužbe s srčno glisto so pogostejše pri psih in se kažejo s kašljem, psi se hitro utrudijo in težko dihajo, lahko tudi izkašljujejo kri. Če se okužba ne odkrije in zdravi pravočasno, se lahko konča s smrtjo. Hujše okužbe s paraziti, predvsem pri mladičih, lahko povzročijo tudi trajne posledice, predvsem v zaostanku v rasti, slabšem izkoriščanju hrane, pojavljajo se težave s prebavili, kot so kronične driske in intolerance, in ob migraciji larv v druge organe tudi nevrološke težave,« pojasnjuje veterinarka Špela Orthaber.
Preventiva je najpomembnejša
Prenose okužb s paraziti težko preprečimo, zato je smiselno vse živali redno tretirati s sredstvi proti notranjim zajedavcem. »Mladičem lahko dajemo antiparazitike že od drugega tedna starosti, vse do šestega meseca se priporoča jemanje enkrat na mesec, pozneje pa na vsake tri do štiri mesece. Pomembno je tudi redno odpravljanje bolh,« spomni veterinarka z Veterinarske postaje Slovenj Gradec. »Na območjih, kjer se pojavljajo komarji, ki prenašajo srčno glisto, je smiselno vsak mesec uporabljati tudi sredstva za zaščito pred srčno glisto, svetuje se tudi uporaba repelentnih sredstev proti komarjem. Če se odpravljate na dopust na endemična območja, lahko sredstva jemljete tudi preventivno, in sicer 14 dni po možni izpostavljenosti parazitu.«
Če ima vaša žival kakršnekoli znake parazitarnih obolenj, se posvetujte z veterinarjem. Okuženost s paraziti se preverja s koprološkimi preiskavami, torej s pregledom blata, ali s serološkimi preiskavami ob morebitnem sumu na okužbo s srčno glisto.
Okužbe prenašajo tudi zapuščene živali
Prenosi okužb s črevesnimi paraziti psov in mačk na ljudi so sicer redki, a možni, predvsem pri otrocih, zato je priporočljiva ustrezna higiena rok pri rokovanju z mačjimi in pasjimi mladiči ter živalmi, ki jih ne poznamo.
Pri zapuščenih živalih, predvsem pri prostoživečih mačkah, se okužbe s paraziti redko odpravljajo, zato so kronično okužene in stalno izločajo parazite. »Zgodbe zapuščenih, odvrženih muc so pogosto precej žalostne, tukaj moramo kot družba še veliko stvari izboljšati,« je prepričana Orthaberjeva. »Še vedno je močno prisotno prepričanje, da se bo mačka že znašla, kot da se ne zavedamo, da smo mačke udomačili ljudje in moramo zato tudi prevzeti skrb in odgovornost za njihovo zdravje in dobro počutje. Zavetišča so na žalost še vedno nujno potrebna, izjemno pomembno je izobraževanje ljudi o odgovornem lastništvu in pomenu sterilizacije oziroma kastracije. Ker na Koroškem ni zavetišča, se v naši ambulanti pogosto srečujemo z zapuščenimi živalmi. Skrb zanje je v pristojnosti občin, s katerimi lokalne veterinarske postaje dobro sodelujemo in tako vsako leto skupaj poskrbimo za mnogo nikogaršnjih muc.«