Partnerstvo je ogledalo našega življenja

Najraje poslušam pogovore parov, tiste iskrene, srčne in spoštljive, ki me v hipu prepričajo, da partnerja drug ob drugem zorita in rasteta. Tako kot Nace in Sabrina Janežič, ki že pripravljata nove vsebine za podkast Med nama.

Njun podkast so pogovori o odnosih, zdravljenju in moči življenja skozi oči moža in žene. Nace deluje kot mentor za osebni razvoj in učitelj AEQ-metode 2. stopnje in AEQ-dihanja 1. stopnje. Sabrina je ustanoviteljica Centra Sozvočje za komplementarno zdravljenje, osebni razvoj in raziskovanje glasu, deluje kot bioterapevtka, inštruktorica za glas, celostna mentorica in zdravilka.

Zakonca se zavedata, da odnos negujemo tako, da se zanj trudimo ves čas. Partnerstvo bi moralo temeljiti na pristnemu stiku, spoštovanju, zaupanju in sprejemanju, tako sebe kot drugega. Za Naceta in Sabrino je to partnerstvo, ki »resnično lahko zapluje v višave skupnih potencialov«.

Sabrina, pravkar ste končali simpozij Moč ženske, na katerem ste govorili tudi o tem, kako je pomembno, da se ženske notranje počutimo žive in izpolnjene, da bodo lahko takšni tudi naši odnosi. Kako pomembno je, da se ženska najprej posveti sebi, svojim čustvom in telesu, da bo lahko zgradila dobre odnose?

Zadnje je življenjskega pomena! Občutek in doživljanje sebe kot izpolnjene ženske se ne prenašata le na partnerski odnos, temveč na čisto vsa področja našega delovanja in bivanja. Kot ženska na ta svet prinašamo življenje, zato je pomembno, kako živimo s sabo. Danes ženske, kolikor čuječe opazujem in spremljam svoje klientke, najbolj hrepenijo po avtentičnosti, pristnosti, polnosti, svobodi. To nam lahko pove veliko, saj se ženske v vsakdanu pogosto resnično izgubimo med igro vseh vlog – od čistilke v kopalnici našega doma do večerne ljubimke, od odgovorne matere do ambiciozne karieristke, od čuječe prijateljice do … lahko nadaljujete kar same. Glavno vprašanje je – kdo sem jaz? Zakaj sem to, kar sem? Zakaj čutim in doživljam življenje in odnose tako, kot jih? Šele takrat, ko resnično spoznamo sebe, lahko vidimo tudi drugega ob nas samih, torej se na življenje ne odzivamo le iz svojih ran, temveč končno zaživimo svoj potencial in žensko moč. Ta ženska esenca je seveda privlačna, vabi moškega, vabi priložnosti, življenje začenjamo končno živeti iz nas, ne pa ga le preživljati. Svoje življenje uzremo v vsej polnosti, zaživimo svoje potenciale, zdravo in pretočno telo ter mirna duša nam vračata vse notranje delo, ki ga moramo opraviti na tej poti.

A senca nas nekoč dohiti, pogosto ravno takrat, ko se za nas odvija pomemben ženski prehod – denimo vstop v materinstvo, ločitev, prehod v menopavzo in podobno. Takrat se ženske najbolj preizprašujemo, kdo sem in kaj si želim. Trkanje postaja čedalje glasnejše, ni mu mogoče uiti. Ko nastopi ta klic, od ženske zahteva ogromno poguma, da mu sledi. Postopoma slačimo vse vloge, pričakovanja, norme, kriterije, po katerih smo živele. Odlagamo že preživele vzorce in prepričanja, ki nas v življenju niso pripeljala do zadovoljstva. In končno postajamo bolj me same, čedalje bolj in zares. To je najlepši proces, ki ga občudujem ob delu z ženskimi klientkami, pa tudi drugače z opazovanjem sebe in življenja.

Nace, tudi vi veliko predavate o čustvih. Prek metode AEQ® ste začeli spoznavati, odkrivati kalejdoskop čustev in to, kako vplivajo na naše fizično telo. Kako ste prišli do te metode? Je bil morda razlog tudi vaše partnerstvo s Sabrino?

Z moškimi prijatelji se radi šalimo, da bi moški verjetno še vedno živeli v jamah in obirali kosti, če ne bi bilo žensk, ki nas potiskajo v rast. Iz cone udobja, a v globino in lepoto življenja. Tudi sam lahko rečem, da se je vse skupaj pri meni začelo odvijati veliko bolj intenzivno, ko sva s Sabrino postala par. Povrhu vsega je bil to čas koronske karantene in izzivov, kar je dodatno vplivalo na poglabljanje mojih težav. Sprva na telesni ravni, čedalje bolj pa sem se zavedal tudi svojih nefunkcionalnih in motečih vzorcev vedenja, čustvovanja, odzivanja. Ena stvar je peljala do druge in začel sem se učiti pristopa AEQ, ki mi je pomagal odpreti globine in veličine doživljanja in hkrati omogočil načrtno spreminjati preživeto. Sprva sem v učenje vstopil predvsem zaradi zanimanja o gibanju, ker sem po osnovni izobrazbi kineziolog. A hitro sem spoznal, da sem tu zaradi odnosov in čustev. Te raziskujem še zdaj, čedalje raje in bolj strastno.

Kako torej vzpostaviti kakovosten partnerski odnos, če morda tega niti ne poznamo iz otroštva?

Sabrina: V večini nismo opazovali zdrave in harmonične družine ter kakovostnih stebrov partnerskega odnosa svojih staršev in drugih prednikov. Starejšim generacijam je pomenil velik dosežek le dejstvo, koliko let so skupaj. Danes kliente sprašujem v nasprotni smeri – kako sta skupaj? To je pomemben zasuk, smo prelomna generacija, ki se od preživetja usmerja k čutenju, h kakovosti bivanja drug z drugim. Če nismo opazovali partnerskega odnosa, v katerem bi ženska in moški drug ob drugem cvetela, rasla, se razvijala, sprejemala in predano odkrito ljubila, je to pomembna izhodiščna točka za naše delo na sebi, saj je odnos do sebe močan prvi pogoj za kakršnokoli kakovostno intimno vez v življenju. Razumeti moramo, da naš telesni spomin in z njim tudi energija ujete travme delujeta v smeri, da podoživimo prav tisto hudo bolečino, ki nas je v otroštvu ohromila in ujela v primež brezizhodnosti. Kot otroci moramo preživeti, ne glede na to, kaj se dogaja v naši družini, ki jo kot prvo celico sestavljata partnerja, torej naša starša. In tako v življenju skoraj neizogibno srečamo partnerja, ki je v določenih lastnostih ali občutjih, ki nam jih podzavestno budi, podoben našemu staršu. To nas privlači, a čez leta nas točno to začne oddaljevati.

Zakaj?

Sabrina: Tu je skrita srčika bolečine, ki smo jo kot otroci doživeli in jo želi naš telesni spomin zdaj končno razrešiti, ne s staršem, temveč s partnerjem, s katerim znova preigravamo iste rane. Naše partnerstvo je ogledalo našega življenja in čedalje več klientov prihaja na terapijo z željo, da se pripravijo na partnerstvo. To je zame odsev izjemne notranje drže in zrelosti, tako bi moralo biti, je zametek zavestnega partnerstva! Če nisem pripravljena delati na sebi, luščiti obramb in vzorcev, s katerimi sem od otroštva preživela, zdraviti najglobljih ran in bolečin, je nemogoče in iluzorno pričakovati, da se bom znašla v odnosu s stabilnim, zrelim in postavljenim moškim. Zelo pomembno je, da moškega izberemo iz naše zaceljene ženske, in ne iz ranjene deklice. To je globok proces, kjer končno odrastemo, prevzamemo krmilo življenja v svoje roke in ne čakamo na moškega, ki nas bo rešil.

Kako lahko presežemo podzavestne vzorce?

Nace: Skoraj neizogibno je, da bomo sprva v partnerstvo vstopili z vzorci in na način, ki smo se ga podzavestno učili od staršev in nam pomembnih ljudi vse od rojstva. Ta »znanja« se z zrcaljenjem tako globoko zapišejo v nas, da jih niti več ne prepoznavamo in vidimo. Kot riba verjetno ne vidi vode, v kateri plava. To je za nas običajno. Širjenje zavedanja je tako prvi korak spremembe. Nato pa, kot rad rečem, smo inovatorji, ker moramo postati prvi v vrsti številnih generacij, da odkrijemo nov način sobivanja v partnerstvu. In to je zahtevna naloga. Ljudje pogosto mislimo in pričakujemo, da je partnerstvo nekaj lepega, kar bo samo po sebi izboljšalo naše življenje, rešilo naše muke.

Je zahtevno, naporno, nas preverja in preizkuša – vsak dan. Recepta ni, ker je vsak človek in vsak par drugačen. So pa orodja in načini, s katerimi se lahko s temi spremembami uspešneje spopademo. Začetek sprememb je navadno grd, zahteven in trd. A če vztrajamo in nadaljujemo, in tu govorim o letih dela, potem se sčasoma pokažejo rezultati, v katerih lahko začnemo resnično uživati. Najprej moramo iskati vzore okoli sebe, potem poskušati in delati napake. Ta del je ključen. Naša podzavest se bo skozi telesne odzive in občutke upirala neznanemu, novemu, drugačnemu. In mi moramo s tem zdržati, vztrajati in nadaljevati. Da bi zdržali, je pomembno dviganje čustvene zrelosti, da zmoremo prenesti neprijetnost novega.  

V partnerstvu je pomembno, da imamo stik s seboj in svojim telesom. Sta vidva to »imela« že takrat, ko sta se srečala, ali sta se s tem spopadla skupaj?

Sabrina: Odnos s telesom je nekaj, kar je mene kot žensko v življenju izjemno zaznamovalo. Na neki točki svojega življenja nisem čutila čisto nič. Zato danes razumem kliente, ki mi v vsej ihti razlagajo, kako ne čutijo in ne vedo, kaj je narobe z njimi. Nič ni narobe, le odtujili so se od sebe. Zakaj? Zaradi vsega, kar živimo in nekje vmes pozabimo, da sploh ne vemo več, kdo smo. Telo je naš največji učitelj, ki si zasluži najgloblje spoštovanje. Naša zgodba življenja in vseh odnosov. Zame je to življenjski proces in najbolj prelomna točka v tem doživljanju je bil seveda porod najine ljube hčerkice, ki je moje življenje resnično razdelil na dva dela in me prerodil v novo, drugačno žensko. Silovito postavil v svojo jasnost, moč in hkrati lepoto. Spomnim se, kako sem nekaj ur po porodu stala ob svoji deklici in me je do obisti spreletel občutek neizmerne ženske lepote, ki je še nikoli nisem začutila. To občutenje je bilo tako močno, da od takrat nisem več enaka. V dojemanju moči in potencialov telesa me je premaknilo v druge svetove.

Nace: Ah, kje pa, ko sem spoznal Sabrino, sem bil globoko v »hibernaciji«. Odtujen od sebe, brez stika s svojo življenjsko energijo, čustvi, željami … Hodeči mrtvec, tako rekoč. Izjemno hvaležen in presrečen sem, da sem kljub temu izžareval dovolj nečesa, da me je Sabrina opazila in prebudila. Stik s telesom, občutenje samega sebe, poznavanje svojih potreb in želja … Vsega tega sem se aktivno začel učiti na začetku partnerstva. Tudi skozi Sabrinina vprašanja: »Kako si, kaj čutiš, kaj razmišljaš?« Začel sem spoznavati, česa vsega ne vem o sebi, kako malo čutim in se poznam, kako slabo poznam svojo družino, kako slep hodim po svetu. Pozneje je prišlo obdobje, ko sem se začel učiti izražanja tega, kar sem v sebi prepoznal in začutil, in to obdobje traja še danes. Šele s poznavanjem in izražanjem tega si dajem tudi dovoljenje, da se imam rad, da sledim resničnim potrebam svojega telesa, poslušam njegove znake in jih upoštevam. Če je čas za počitek, si ga vzamem. Ko potrebujem samoto, izrazim. Če mi je nekaj všeč, pohvalim. To je daleč od samoumevnega za večino ljudi.

Kako pa se lahko naučimo prepoznati svoja čustva, jih jasneje občutiti in tudi izraziti?

Sabrina: To je velik proces, čeprav se zdi, da se s to frazo že ponavljam. S svojimi resničnimi občutki pogosto nismo v stiku, da bi jih sploh zmogli realno začutiti, varno spustiti na plano in ugledati. Najprej bi povabila k temu, da se ustavimo. Brez tega, da se ustavim in si namenim čas sama s seboj, ne bo nič obrodilo. Šele takrat lahko vidim, kako sem, kaj razmišljam, kako diham, kje me boli, kaj zaznavam v svojem razpoloženju. Prvi korak je, da postanemo lastni opazovalci, saj smo danes tako odtujeni od tebe, da resnično ne čutimo, kaj se nam dogaja, kar pomeni tudi, da ne čutimo jezika lastnega telesa in duše, ki nam sporočata, da nismo v ravnovesju in dobro. Šele potem nas bo pot vodila naprej, da se bomo naučili, kateri občutki izvirajo iz naših nepozdravljenih ran in travm, kako nas vodijo ter kako vplivajo na vse naše odnose in življenje.

Nace: Čustva in telo niso nekaj ločenega. Čustva SO telo, se rodijo, izrazijo in občutijo v telesu in skozi telo. Zato je stik s telesom zame tako ključen. Marsičesa ne občutimo, ker podzavestno vemo, da to ne bi bilo dobro za nas. Da ne bi bilo prijetno, lahko bi bilo moteče, za nas ali druge. In zato smo ustvarili tako imenovano senzorno amnezijo. Gre za prilagoditev na neprijetnosti v našem življenju, ki jih nismo mogli spremeniti.

Samo skozi sproščeno telo lahko namreč jasno čutimo. In potem je še druga plat – ko nekaj začutim, kaj naj s tem naredim? Kaj storiti, ko začutim sovraštvo, gnev, morda zamero ali strašljivo nemoč, ki me vleče v globino? Osnovni impulz je, da pred tem pobegnemo, se zapremo nazaj, najdemo distrakcijo. Zato je pomembno tudi razumsko vedeti, kaj se dogaja v teh trenutkih, in se učiti s tem zdržati nekoliko dlje, kot bi sicer. Če to ponavljamo, začnemo odpirati lastne globine in se učiti o svojih sencah pa tudi lepotah in užitkih.

Kako se vidva v partnerstvu spoprijemata s čustvi, tudi negativnimi (jeza, odpor, bes, razočaranje, strah …), ki jih čutita drug do drugega? Kako zagrizeta v takšne izzive, ki vplivajo na odnos?

Sabrina: Komunikacija, komunikacija, komunikacija. Takrat se ustaviva, si podeliva, kaj se nama zbuja. To je pri nama na sporedu čisto vsak večer oziroma že čez dan, če pa pride do konflikta, še toliko bolj. Takšni pogovori so izjemno zdravilni in takšen odnos naju vselej premakne na višje razgledišče. Vselej oba najprej pogledava vase. Sama se ustavim in notranje raziskujem, zakaj sem se tako odzvala, kaj me je zabolelo, na katero rano mi je nekaj močno pritisnilo. In pogosto se že telo sprosti, dobim sporočilo in spoznanje, ne potrebujem Naceta in njegove potrditve. Zelo dobrodošlo pa je, ko si svoja občutja in procese potem podeliva. To najin odnos poglablja in redko prihaja do velikih konfliktov. Ampak to so leta prakse in učenja, da zmoreva delati in se odzivati, procesirati svoje notranje svetove drugače. Partnerji si pogosto kljub intimnemu odnosu ne zaupajo in težko podelijo najbolj dragocene in globoke bolečine, občutke, želje in hrepenenja, strahove, čustva, rane. Ker se to skozi leta kopiči, resnično takrat ne zmoremo drugače, kot da eksplodiramo. To je znamenje, da je treba začeti delati na sebi, ne le kazati s prstom na drugega, biti užaljen in čakati na boljši čas.

Nace: Saj to ‒ kako se lotiti tega? V glavnem na začetku počnemo to, kar smo videli početi svoje starše. Potem, če nam to ni všeč in želimo spreminjati, pa nimamo pojma, kako se to dela. In smo na začetku vedno zelo, zelo nerodni, netaktni, naredimo preveč ali premalo, na napačen način. Kot sem že rekel, univerzalnega recepta ni in je tudi prav, da ga ni. Vsak mora raziskovati in se učiti zase, ker se samo tako lahko res opolnomoči skozi proces. In nobeno učenje ni gladko in lepo. Poslušajte nekoga, ki se uči igrati kitaro in vztrajno ponavlja menjavo med dvema akordoma. Kako se sliši na začetku? Lepo, gladko, elegantno, prijetno? Ne, je nerodno, zaletavo, neusklajeno, polno napak. In tako sva tudi midva zagrizla v to. Vsak s svojim pristopom dela na sebi, s svojimi orodji, s katerimi sva razreševala lastne sence in potem novo znanje prenašala v odnos. Delala sva in še vedno delava veliko napak. In prav to je čar partnerstva, da partnerja čedalje bolj vidiš kot nekoga, ki ni popoln, ki ne zna. In se ga učiš sprejeti kot takega. Je pa pomembno, vsaj za naju, da se je pripravljen in željan učiti, spreminjati.

Zame je bilo izražanje čustev velik izziv in zalogaj, saj sem bil iz primarne družine navajen bolj izmikanja in potlačenja kot soočanja. A bolj ko sem prihajal v stik z občutki, manj jih je bilo mogoče zanikati. Najprej so butali ven nenadzorovano, v valovih, nisem vedel, kaj z njimi. Sčasoma so se ti valovi začeli umirjati, predvsem pa sem začel jaz postajati bolj »domač« z večjim spektrom občutenj ter se jih učil čedalje bolj zavestno in nadzorovano izražati. Moram poudariti, da je to večletni proces, pravzaprav vseživljenjski. Vedno se poskušam najprej pri sebi jasno zavedati, kaj čutim, to ubesediti in umestiti v svojo sliko, preden grem s tem do Sabrine in skomuniciram z njo.

Kaj je za vaju zavestno partnerstvo s sintropičnimi odnosi?

Sabrina: Zame je zavestno partnerstvo odnos, ki vključuje dva človeka, ki sta se pripravljena videti, čutiti v vsem, kar sta, ki si izbirata v odnosu drug ob drugem zoreti in rasti. To je partnerstvo, ki lahko resnično zapluje v višave skupnih potencialov.

Nace: Zame je to umetnost in veščina. In nobena umetnost in veščina se ne zgodi sama od sebe, brez raziskovanja, poglabljanja in delanja veliko napak. Je poznavanje v prvi vrsti samega sebe v globino, biti v stiku s svojimi občutki, potrebami in željami in jih potem znati komunicirati. Če in ko čutiš sebe, šele lahko čutiš drugega in si so-čuten. Potem veš, kaj drugi prestaja in kje je, ne da bi ti on to povedal. Na neki način si on, a še vedno ohranjaš svoje meje. To je krhko in pretanjeno ravnovesje, ki se ves čas ruši in vzpostavlja.

Bi lahko rekli, da moški ob sebi »potrebuje« žensko in ženska moškega?

Sabrina: Ljudje smo bitje odnosov in iz odnosov smo rojeni. Hrepenimo po nekom, da nas ljubi in da lahko mi ljubimo njega nazaj. Smo bitje dvojine, četudi si pred tem zatiskamo oči, ker pogosto zelo boli, odpira naše največje rane in nas hkrati vabi v rast. Raje bi uporabila besedno zvezo »želimo si drug drugega«. Če se »potrebujeva«, že nakazuje na nezdrav in odvisniški odnos, kjer se lahko začneva dušiti in omejevati. Pot je v tem, da si izbirava drug drugega, da sva rada drug z drugim, da si želiva tega, ker si s tem bogativa življenje, postajava s tem boljša človeka in zoriva v vseh pogledih. Ker sva skupaj, je najino življenje še bolj bogato in kakovostno, ne pa osiromašeno in slabše. Pri klientih opažam, da si moški želi ženske, saj ga ženska s svojo žensko esenco resnično navdihne v iskanju svojega moškega smisla. Ženska je njegova muza, iskra. Me pa si želimo moškega, ker potrebujemo trdno naročje varnosti in prisotnosti, ki nas v našem cikličnem delovanju usmerja v trdno strugo, da lahko ustvarjamo in z moško energijo prizemljujemo. Ženska je prinašalka življenja, moški je poziv, poriv v dogodivščino.

Nace: Sam pogosto rečem, da bi danes za marsikaterega (ali večino) moškega bilo lažje biti sam. Moški hrepenimo po svobodi in miru. Na drugi strani pa nas narava vleče k ženski. Ta ples med moškim in žensko je nekaj, kar je za moškega pogosto naporno in se nam zdi razumsko nepotrebno, saj nam jemlje želeni mir in prostor. Pa vendar prinaša toliko smisla, lepote in globine v življenje. Šele ob ženski se moški spozna in uvidi, kaj mu je res pomembno. Ženska je za moškega pogosto katalizator vsega pomembnega v njegovem življenju. Pomirja, navdihuje, motivira. Zame je največje zadovoljstvo, ko delo dobro opravim, stvari uredim in vidim, kako sem s tem zadovoljil in pomiril svojo žensko. Moški ob tem dobi občutek vrednosti, pomembnosti in tega, da je spoštovan. Ženska pa išče ljubezen. Od moškega si želi varnost, njegovo prisotnost in bližino. Občutek, da je pomembna, da bo nekdo zanjo delal velike reči. Želi si, da je moški čustveno vpet v dogajanje, da ni pasiven, da čuti z njo, je divji in hkrati ohranja meje in nadzor, ko se ona začne izgubljati v občutenjih in valovanju. Pogosto rečem, da je ženska ocean, moški pa tisti, ki naredi začasen bazen, da jo malo ukroti in usmeri, a mora potem ta bazen spet porušiti, sicer jo z njim zaduši in ocean izgubi bistvo – globino, valove, nepredvidljivost in neukročenost.

Čudovito ste to povedali, sta torej ocean in začasni bazen? Kako vama uspeva negovati vajin odnos? Dandanes je toliko ločitev in čedalje slabših odnosov, manj je partnerstev, ki so kot vino, iz leta v leto boljši in žlahtnejši.

Sabrina: Preprosto sva to midva, drugače ne znava. Pri nama ni površinskih pogovorov, ko sva skupaj, sva skupaj zares in kakovostno. Samo jaz in ti. Oziroma družina. Najbolj odnos negujeva s tem, da nama je prioriteten. Če nam je nekaj izjemno pomembno, se za to trudimo, v to vlagamo. In potem to raste. Pristen stik, kjerkoli sva. Spoštovanje. Zaupanje. Neomajno sprejemanje. Odločanje za drugega. Izboljševanje sebe in skupnega bivanja. Danes ogromno partnerstev razpada, vzrokov je veliko.

Hkrati pa smo družba instantnih odnosov in zamenjujemo partnerje kot perilo, saj se s tem izogibamo vpogledu v svojo največjo bolečino. Partnerstvo je odnos, ki nas poleg materinstva kot žensko najbolj razgali. Če tega ne zmoremo, bo odnos nazadoval. Zato polagam na srce, delajte na sebi, danes je toliko čudovitih strokovnjakov, mentorjev, terapevtov, ki vam lahko pomagajo na tej poti zorenja. Nismo same, pa čeprav smo v to začele verjeti, s tem pa se oddaljile tudi od bistva ženske energije, ki je privlačna tudi za moškega in za vse obilje v življenju. Pogumno v višave!

Nace: Morda sva v tem pogledu res posebna. Spomnim se, ko me je mama vprašala: »No … pa se ti to zdi vredno, živeti na tak način, se toliko ukvarjati s temi rečmi?« Ja, marsikomu je to preveč, to povsem razumem in spoštujem. Zavestno partnerstvo in življenje ni za vsakogar, ker je zelo zahtevno. Zahteva prevzemanje odgovornosti in spoprijemanje z veliko »sranja«, stopanje globoko iz cone udobja. Pri nama je partnerstvo na prvem mestu. Nimamo televizije, zvečer ne »skrolamo« po telefonih, ampak sediva drug z drugim in se pogovarjava. Ne mine dan brez pogovora. Iščeva stik, iščeva globino in če ju ni, nisva mirna in iščeva dalje, da se sčasoma pokažejo rezultati. Zavedam se tudi, da imava srečo, da sva se našla, in to ni samoumevno.