Zeleni prehod se ne bo zgodil čez noč

Nafte, premoga in plin bo prej ali slej zmanjkalo, vse dražje bo tudi njihovo pridobivanje. Slovenija in svet morata zato čim prej opraviti prehod na obnovljive vire energije, če želita ohraniti energetsko udobje, kot ga poznata. Energetska potrošnja sodobne družbe zgolj narašča in bo v prihodnje še naraščala. Ne le poraba fosilnih goriv, strmo narašča predvsem poraba električne energije, ki jo poleg industrije poganjajo tudi potrebe po ogrevanju in elektromobilnost. In ko povpraševanje preseže ponudbo oziroma potrebe presežejo zmožnosti dobave, naletimo na težave z oskrbo, ki vodijo do izrazitega povišanja cen energentov in nepriljubljenih ukrepov omejitve dobav.

Energetski izzivi so globoko zarezali v naš vsakdan in že spreminjajo načine, kako živimo, delamo in kako se razvijamo kot družba. Tudi okolje se spreminja hitreje kot kadarkoli in tudi na načine, ki nam ne napovedujejo nič dobrega. Globalno segrevanje in vedno pogostejši ekstremni vremenski pojavi so posledica človekovih aktivnosti na planetu. Tudi aktivnosti, ki planetu (in ljudem) škodijo in jih velja čim prej odpraviti ali vsaj spremeniti. Te spremembe moramo usmerjati in jih z močjo, ki nam jo omogočajo naše znanje in dognanja dosedanjega početja, obrnemo v prid okolja, v katerem živimo.

Zeleni prehod bomo morali opraviti kot družba, a preobrazba se pravzaprav začne pri posamezniku, pri vsakem še tako majhnem koraku, ki ga ta naredi. Vloga posameznika v planetu in družbi prijaznejši energetski enačbi je pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Kar ne bo šlo zlepa, bo šlo zgrda. Države bodo morale priviti največje onesnaževalce, pristop korenčka in palice pa bo viden pri energentih, ki jih bo ob večjih ali manjših anomalijah reguliral bodisi trg sam bodisi bodo vanj posegale države.

Spregovorimo o energetskih izzivih in poiščimo rešitve

Večerova energetska konferenca 2023 je opisane izzive obravnavala v širšem kontekstu. Skupaj s sogovorniki s strani države, energetskih podjetij in tehnoloških podjetij smo preverjali, v kateri smeri iskati rešitve na poti v obnovljivo, trajnostno in samozadostno prihodnost.

»Znanstveniki so pred leti dejali, da naša pot ni vzdržna, in počasi smo se tega začeli zavedati. Še bolj pa je z lansko vojno v Ukrajini in energetsko krizo dobilo pospešek razmišljanje, da oskrba z električno energijo ni samoumevna. Ob inovacijah in tehnologiji smo tako ključni ljudje, da spremenimo stvari na bolje,« je na Večerovi konferenci Zelena transformacija uvodoma dejal Miha Klančar, direktor podjetja Večer mediji. Državna sekretarka na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, Tina Seršen, pa je dodala, da so končno energetska, prometna in podnebna politika združene na enem ministrstvu, kjer pa so se prvo leto nove vlade kar osem mesecev intenzivno ukvarjali z vprašanjem, kako rešiti energetsko krizo in draginjo v Sloveniji, sedaj pa je napočil čas, da se posvetijo tudi ustrezni strateški obravnavi na področju obnovljivih virov energije.

Rabimo bistveno več elektrike – toda, ali res rabimo tudi JEK2?

Prehod se nikjer ne bo zgodil čez noč, zato mora Slovenija preveriti možnosti glede lastne proizvodnje električne energije. Na ministrstvu pričakujejo, se bo v prihodnje veliko razprav vrtelo okrog drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK2), kjer bo treba preseči ideološko in politično obarvane razprave ter s sodelovanjem rešiti morebitne konflikte. Sicer JEK2 nikoli ne bo ugledala luč sveta. Državna sekretarka bi vprašanje gradnje JEK2 sicer reševala z referendumom, a se ta možnost stroki zdi manj primerna, saj je lahko podvržena medijski manipulaciji s strani bogatejših zagovornikov.

V Sloveniji smo vsi za zeleni prehod, a ga vsak vidi po svoje, zato se bo treba »sinhronizirati«, je menil dr. Tomaž Štokelj, generalni direktor HSE. Obenem je ugotavljal, da ni nobene tehnologije pridobivanja energije, ki ne bi vplivala na okolje, je pa energetska kriza močno pospešila zeleni prehod. »Velenjski premogovnik in šoštanjska termoelekrarna sta neločljivo povezana in zanju velja prehodno obdobje do leta 2033. Toda, tudi v TEŠ imamo razvojne projekte, saj na območju Velenjskega in Šoštanjskega jezera, torej na degradiranih območjih, razvijamo največje sončne elektrarne pri nas. Kot zanimivost pa v Šoštanju z vidika PM10-delcev, s katerimi se meri onesnaženost zraka, kljub termoelektrarni nimajo najslabših razmer, saj imajo daljinsko ogrevanje, s čimer odpade množica individualnih kurišč, ki v kurilni sezoni povsod znatno kvarijo kakovost zraka,« opozarja Štokelj, ki se zavzema za gradnjo JEK2 v Krškem, četudi bo njena investicija desetkratnik vrednosti zloglasnega TEŠ6 in je ne bo pred letom 2040, a vendarle upa, da tam okvirna cena do konca izvedbe ne bo toliko zrasla, kakor je v primeru TEŠ6. Vsekakor pa bi bil JEK2 po Štokljevem mnenju izjemno pomemben pri samooskrbi Slovenije na področju električne energije, sploh, če se bodo potrebe povečale skladno z napovedmi – npr. elektrifikacijo prometa.

»Velik problem vseh sodobnih držav je promet. V Sloveniji letno za naftne derivate porabimo 4 do 5 milijard evrov ter ob tem onesnažujemo okolje. Večina tega denarja pa pristane pri arabskih elitah in posredno s tem podpiramo nedemokratične sisteme v njihovih državah. Tu so še zdravstvene težave ljudi, ki izvirajo iz pridobivanja energije iz nezelenih virov. Zeleni prehod ali zelena transformacija seveda nekaj stane, a presenečeni bi bili, da je za strokovno podprte projekte na voljo vsaj 500 milijonov evrov državnega denarja, ob tem pa je mogoče pridobiti še EU sredstva,« je razložila državna sekretarka, sicer podpornica gradnje JEK2.

Duška Godina, direktorica Agencije RS za energijo pa je ugotavljala, da je javnost že ponotranjila zeleni prehod, ki bo Slovenijo seveda stal veliko denarja, a da bi cena bila dolgoročno še višja, če se ga ne bomo lotili. Godina je spomnila, da smo lani skoraj 31 odstotkov energije, vključno z vodnimi viri, pridobili iz obnovljivih virov energije, a bi bil delež še večji, če ne bi bila več kot tretjina vseh vlog za male sončne elektrarne zavrnjenih.

Cilji so dosegljivi

Na osrednji okrogli mizi, naslovljeni »Zelena preobrazba danes za boljši jutri. Cilj je dosegljiv!«, so svoje poglede predstavili tudi predstavniki nevladnih organizacij. Okoljevarstvenica Nina Štroš (Greenpeace) je poudarila, da je zeleni (energetski) prehod ena največjih revolucij v zadnjih 400 letih, in ocenila, da je Slovenija med državami EU pri teh izzivih nekje na zlati sredini: »Vsak dan se je treba opominjati na stanje podnebja ter na področju trajnostne mobilnosti in obnovljivih virov energije ukrepati iz solidarnosti do prihodnjih generacij.«

Predsednik Združenja slovenske fotovoltaike Primož Tručl je pozdravil več posluha države na področju pridobivanja energije iz obnovljivih virov, a tudi izpostavil veliko rezerv. »Fotovoltaika je v Sloveniji še razmeroma majhna, če obseg primerjamo z drugimi državami, a v prihodnosti bo predstavljala pomemben del naše energetike. Svet gre v smeri rabe izključno obnovljivih virov energije. V Sloveniji se zadeve se odvijajo prepočasi. Sončna elektrarna bi morala biti postavljena v treh do štirih mesecih, ne pa v nekaj letih, kot je trenutna praksa,« je menil Tručl in izpostavil tudi birokratske ovire pri umeščanju sončnih elektrarn v prostor. Te so tudi glavni razlog, zakaj v Sloveniji ne poznamo ogromnih polj oziroma farm sončnih elektrarn, ki so v tujini že stalnica. Izredno zanimiva je bila tudi Tručlova ocena, da bi fotovoltaika lahko pokrila vse slovenske potrebe po energiji, ob tem pa bi sončni paneli, potrebni za ta »podvig«, pokrili le 2,5 % ozemlja države.

Energija ima svojo ceno in ogljični odtis

Zeleni prehod v praksi spodbuja predvsem volatilnost cen energentov. Član uprave družbe Gen-I, Sandi Kavalič, je poudaril, da mora Slovenija nujno nadomestiti rabo ruskega plina, čeprav je naša poraba omenjenega plina v primerjavi z drugimi državami EU res malenkostna. Po Kavaličevem mnenju so ukrepi Evropske komisije in slovenske vlade na energetskem področju pripomogli k temu, da smo relativno dobro premagali letošnjo zimo, a istočasno spomnil, da je bila ta nadpovprečno topla, na roko nam je šla z veliko dežja predvsem hidrologija. Tudi Kavalič se zavzema za gradnjo JEK2, da po letu 2035 Slovenija ne bi bila preveč odvisna od energetskih virov iz tujine.

Generalni direktor Dravskih elektrarn Maribor, mag. Damjan Seme, je že uvodoma spomnil, da lahko v prihodnje kar pozabimo na smešno nizke cene energentov, ki smo jim bili priča v preteklosti. Električna energija, ki je prav po zaslugi obnovljivih virov, najcenejši energent, ima vendarle tudi ogljični odtis. In to močno drugačen, kot bi laično menili. Jedrske elektrarne tako ustvarijo med 5 in 15g CO₂ na ustvarjeno kWh električne energije, vetrne elektrarne 10 do 15 gramov, hidroelektrarne 10 do 30 gramov, medtem ko je ogljični odtis sončnih elektrarn v rangu 25 do 30 gramov CO₂ na ustvarjeno kilovatno uro elektrike. A kljub temu je tudi Seme pritrdil rasti fotovoltaike po državi, saj ta najhitreje doda vire na proizvodno stran enačbe, medtem ko gradnja jezov ali pa jedrske elektrarne lahko traja več let ali celo desetletij. Vendarle pa ima Slovenija še nekaj rezerv na področju izkoriščanja hidroenergije, ki bi jih veljalo izkoristiti. Z njim se nikakor ni strinjal kajakaš, biolog in naravovarstvenik Rok Rozman, ki je opozoril na možne škodljive posledice drastičnih gradenj in posegov v vodna telesa in omenil tuje zglede, kako države podirajo velike jezove, mi pa naj bi jih 12 še zgradili za namene postavitve hidroelektrarn. Rozman je izpostavil, da so hidroelektrarne tudi veliki proizvajalci toplogrednih plinov, čeprav ne »kurijo fosilnih goriv«. Jezovi namreč ustvarijo jezero, ki poplavi prej obrečne gozdove, travnike, obilico rodovitne prsti, ta organska snov pa po nekaj letih, kot plast na dnu ostane brez kisika, prične gniti, stranski produkt tega pa sta dva močna toplogredna plina, ki v mehurčkih vsak trenutek po malem izhajata iz akumulacije neposredno v ozračje. Tudi Rozman je priznal, da kot ljubitelj narave vendarle ne vidi druge alternative postavitve JEK2, saj bi z njo lahko nadomestili vrsto hidroelektrarn in predvsem termoelektrarne.

Moč energije med zemljo in zrakom

Zdi se, da Slovenci razumemo in podpiramo fotovoltaiko, na vetrno energijo pa se ne spoznamo, morebiti vetra niti ne razumemo. Na drugi strani pa Evropa močno računa prav na veter – celo najbolj med vsemi obnovljivimi viri energije (OVE). Veter naj bi poskrbel za kar polovico vse električne energije na stari celini. Od danes do leta 2050 se bo po napovedih Evropske agencije za energijo zmogljivost vetrnih elektrarn povečala za 9-krat,od tega zmogljivost tistih na kopnem za 7-krat, vetrnih elektrarn na morju pa za 56-krat. Potencial vetrne energije v Sloveniji sicer obstaja, a zaenkrat ostaja na ravni pilotskih projektov.

Dr. Boštjan Gregorc, izvršni direktor področja strateškega razvoja in investicij Dravskih elektrarn, je pojasnil, da je do leta 2040 v Sloveniji predvidena postavitev nekaj deset vetrnih elektrarn s skupno proizvodnjo okoli 600 GWh ali približno 5 odstotkov vse električne energije v državi. Kot največjo oviro vidi trenutno birokracijo: »Najprej rabimo spremenjen državni prostorski načrt. Postavitev vetrne elektrarne sama po sebi ni zahtevna, je relativno hitra, a do gradbenega dovoljenja se lahko prebiješ šele po približno petih letih – to pa je za investitorje nesprejemljivo, prevelika ovira. V Sloveniji imamo dovolj ustreznih lokacij, takšnih z ugodnim vetrom in majhno poseljenostjo, kjer vetrne elektrarne ne bi motile prebivalstva.«

Podobno je ugotavljal tudi Borut Bizjak, direktor proizvodnje energije v družbi Petrol, ki je z udeleženci konference delil nekaj praktičnih izkušenj z »vetrnicami« v sosednji Hrvaški: »Petrol upravlja dva vetrna parka na Hrvaškem, še letos bomo zagnali tretjega. V Sloveniji pa smo eni redkih, ki najprej govorimo o omejitvah, šele nato potencialu. To je vidno na področju vetrne energije, kjer se pri nas najprej izpostavijo negativni vplivi in postavijo predpisi, slovenska birokracija požre več let, pa še vedno investitorji nimajo zagotovila, da bodo lahko vetrno elektrarno dejansko postavili. Menim, da bi morali v Sloveniji pristopiti k izgradnjih velikih vetrnih parkov z velikimi turbinami z visokimi izkoristki. Sam odtis take »vetrnice« je relativno majhen, pa tudi monitoringi – na Hrvaškem naše vetrnice podrobno spremljajo dve leti po zagonu – ne ugotavljajo slabih stvari, niti hrupa.« Se pa zato z odporom lokalne sooča napovedana gradnja 56 vetrnih elektrarn na Pohorju, na območjih Areha, Rogle in Treh Kraljev, ki pa je sogovornika nista komentirala.

Veliko energije, predvsem toplote, pa se skriva tudi pod površjem. V svetu je geotermalna energija v znatnem porastu, z njenim izkoriščanjem se spogleduje tudi Slovenija. Prav Dravske elektrarne in Petrol skupaj s partnerji sta v okolici Lendave postavila nekakšen »laboratorijski projekt na prostem«, kjer v opuščenih vrtinah, ki so danes stare med 50 in 60 let preučujeta izrabo geotermalne energije.

Slovenski raziskovalci so opogumljeni tudi z rezultati bližnjih hrvaških polj, kjer so »na majhni koruzni njivi« pridobili kar 15 MW energije oziroma približno toliko elektrike kot je pridela manjša hidroelektrarna. Ocene o potencialu geotermalne energije v Sloveniji zelo nihajo, od 10 do 100 in celo 400 MWh letno, a strokovnjaka sta si enotna, da je potrebnih več empiričnih raziskav na globinah okoli štirih kilometrov.

Slovensko znanje za trajnostno bivanje

Da imamo v Sloveniji veliko podjetij, ki so že trajnostno naravnana, je pohvalno. Na okrogli mizi z naslovom Bivamo samozadostno in trajnostno so se predstavila lokalna podjetja, ki so v razvojni špici na svojih področjih delovanja. Nataša Teraž Krois, vodja razvoja in trajnosti v podjetju Lumar, ocenjuje, da so praktično vse nove stavbe grajene trajnostno, saj to zahtevajo investitorji. Lumar je že pred leti postavil vzorčno pametno in trajnostno naravnano hišo, katere rešitve stalno nadgrajuje. Klasično gradnjo v praksi zamenjuje montažna gradnja, obojima pa je skupno to, da imajo sodobne stavbe več tehnoloških rešitev, ki skrbijo za višje udobje bivanja in nizko porabo energije. »V Evropi imamo zelo kakovostno gradnjo na več nivojih, gradbeni sektor pa veliko dela,« je spomnila Nataša Teraž Krois.

Franc Marolt, vodja razvoja v podjetju Kronoterm, je udeležencem konference predstavil vlogo toplotnih črpalk pri doseganju ogljične nevtralnosti ogrevanja stavb. Stavbe namreč porabijo približno četrtine vse primarne energije, pri čemer je 75 % zelo energetsko potratnih (ničenergetske novogradnje predstavljajo zgolj 0,2 %). Približno 2/3 energije se porabi za ogrevanje prostorov in pripravo tople sanitarne vode, od tega le tretjina energije izvira iz obnovljivih virov, preostale energente pa zastopajo premog, nafta, plin, ne-obnovljivi odpadki in jedrska energija.

»Največji izziv Evrope so prav stavbe in njih ogrevanje. Leta 2050 bo še vedno obstajalo približno 80 % stavb, ki obstajajo danes. Te stavbe porabijo veliko fosilnih goriv in močno vplivajo na nastanek emisij toplogrednih plinov,« je dejal Marolt in nadaljeval: »Biomasa žal ne more biti rešitev za vse energetske potrebe, ker obstaja resno tveganje za degradacijo gozdov, ki so zelo pomemben ponor za atmosferski ogljik. Da bi zagotovili zadostno količino obnovljive energije za ogrevanje, bi morali povečati trenutne proizvodne kapacitete skoraj za faktor 10!«

Rešitev za bolj trajnostno bivanje mora zato biti celovita. Strokovnjaki predlagajo, da se stavbe delno obnovijo. Vgradnja novih oken in izolacija strehe energetsko lakoto stavbe zmanjšata za približno četrtino, nekaj podobnega pri starih stavbah lahko doseže boljši ovoj stavbe. »V Evropi moramo do konca desetletja korenito obnoviti kar 35 milijonov stavb oziroma okoli 10 tisoč dnevno. To pa pomeni, da moramo povečati tudi proizvodnjo toplotnih črpalk, ki so najučinkovitejši način ogrevanja, za vloženo energijo dobimo med 3- do 5-krat več toplote kot pri ostalih energentih, ki se uporabljajo za ogrevanje,« je zaključil Marolt.

So pa toplotne črpalke vseeno znaten porabnik električne energije, zato so pogosto »v partnerstvu« s sončno elektrarno, ki zagotavlja, da se večina na strehi objekta pridelane elektrike v objektu tudi porabi. Slednje bo še toliko lažje, ko bodo gospodinjstva uporabljala več električnih vozil, ki so brez dvoma največji porabnik elektrike v novodobnem gospodinjstvu. Dr. Tadej Smogavec, vodja razvoja v podjetju Enertec, je izpostavil problematiko dejstva, da se sistem neto meritev električne energije z naslednjim letom ukinja, zato bo veljalo razmišljati v smeri, da se novim in obstoječim sončnim elektrarnam dodajajo hranilniki energije (baterije) ter spremenili navade glede porabe energije – da se bo ta primarno porabljala takrat, ko se bo tudi ustvarjala (čez dan). K temu bodo gospodinjstva »nežno prisilili« tudi prenovljeni tarifni razredi (teh bo predvidoma kar 5).

Ročno upravljanje s porabo cenovno ugodnejše energije ne bo več enostavno. Prav zato bo veljalo v stavbe vgraditi več pameti, ki bo samodejno skrbela za vklop pralnega stroja, polnilnice električnega vozila in drugih velikih porabnikov takrat, ko bodo obstajali energijski viški ali pa bo cena energije najugodnejša.

Priprave na elektromobilnost

Veliko pozornosti občinstva je bilo deležno tudi predavanje Željka Purgar, strokovnjaka za elektromobilnost, glede prihodnje elektrifikacije prometa. Purgar meni, da bo največji pospešek elektromobilnosti dala predvsem sprememba zakonodaje o trgovanju z emisijskimi kuponi, ki jo je Svet EU sprejel 25. aprila letos in bo imela za posledico, da bodo države pospešeno vlagale v elektromobilnost, saj bo promet, temelječ na fosilnih gorivih, postajal čedalje dražji. Cena fosilnih goriv bi zato v prihodnje lahko znatno porasla – že v letih 2027 in 2028. »V Sloveniji so se izpusti toplogrednih plinov iz naslova prometa med leti 2005 in 2019 povečali za 28,7 odstotka. Do leta 2030 pa bi morali raven iz leta 2005 znižati za 62 odstotkov. To pa bo mogoče le in zgolj s korenito elektrifikacijo prometa,« je pojasnil Purgar. Za zgled je postavil Norveško, ki je na tem področju že dosegla 20 odstotkov nižje emisije cestnega prometa v primerjavi z izhodiščnim letom 2005.

Strokovnjak za elektromobilnost ugotavlja, da smo Slovenci na račun geografske razporeditve in cestne infrastrukture močno odvisni od osebnega transporta, ki ga pretežno opravljamo z avtomobili. V Sloveniji so izrazite dnevne delovne migracije v prestolnico, saj je osrednjeslovenska regija edina, ki ima več delovnih mest (38 odstotkov) kot aktivnih prebivalcev. Prav zato bi veljalo elektromobilnost uvesti prav pri njih, saj bi bil učinek nadomeščanja izpustov vozil z motorji na notranje zgorevanje v tem primeru največji.

V prid elektromobilnosti govori tudi tehnološki razvoj, predvsem baterij, kjer se danes lomijo kopja. Razvijajo se nove vrste baterij, kjer se litij nadomešča z natrijem in kalcijem, poleg tega pa so znanstveniki ugotovili, da se v morju skriva 10.000-krat več litija kot v doslej znanih zemeljskih nahajališčih. Kitajski znanstveniki pod okriljem Savdskoarabske Univerze znanosti in tehnologije Kralja Abdullaha so že razvili tehnologijo, ki je pri pridobivanju litija iz Rdečega morja povečala njegovo koncentracijo za 43.000-krat. »Zgodba se obrača. Včasih so šle kritike na račun pridobivanja litija na območjih, kjer je malo pitne vode, v smeri visoke porabe vode, sedaj pa imamo postopek, ki ima za stranski produkt ob pridobivanju litija prav pitno vodo. Na področju baterij pa so zelo dobrodošli tudi pospešen razvoj trdnih in organskih elektrolitov ter tehnologij razgradnje kot tudi poslovni modeli uporabe baterij iz električnih vozil v drugem življenjskem ciklu – npr. kot hranilniki energije sončnih elektrarn,« je dejal Purgar.

Elektromobilnost danes še ni primerna za vse, vsekakor pa lahko o njej aktivno razmišljajo vsi, ki imajo lastno parkirno mesto in možnost napeljave električnega priključka. Dve tretjini Slovencev ima to možnost. Dodatno bi veljalo postaviti več električnih polnilnic v podjetjih, kamor se ljudje pripeljejo v službo in je vozilo parkirano več ur. Ob velikih poslovnih objektih je tudi sicer na voljo večja priključna moč, torej je lažje zagotoviti večje število polnilnic električnih vozil. Slovenska podjetja imajo namreč po uradnih podatkih kar 360.000 brezplačnih parkirnih mest za svoje zaposlene. Del teh bi vsekakor veljalo opremiti s polnilnicami in tako še spodbuditi aktivno rabo električnih vozil.

Tudi zato, ker se uporabniki električnih vozil zgolj na javno polnilno infrastrukturo ne bodo mogli zanašati, sploh v luči dejstva, da se število javnih polnilnic ne povečuje tako hitro, kot raste število novih električno gnanih vozil. Ta so v prvih štirih mesecih v Sloveniji dosegla že 8-odstotni tržni delež med novimi vozili.

Najelegantnejši domači scenarij lastništva električnega vozila tako predstavlja stanovanjski objekt, opremljen s sončno elektrarno in hranilnikom energije, ki tekom dneva ustvari dovolj električne energije za porabo v objektu in še polnjenje električnega vozila. Dr. Smogavec iz podjetja Enertec je tako povzel finančni izračun domačega polnjenja električnega vozila: »Primerjava porabe goriva in elektrike v primerljivem vozilu pokaže, da se ob prevoženih 20.000 kilometrih letno naložba v sončno elektrarno, katere namen je proizvodnja elektrike za polnjenje električnega vozila, poplača že v treh letih. Naslednja leta se vozite »zastonj«. Včasih smo sanjali, kako se bomo vozili na vodo, do tega očitno nismo prišli, se bomo v prihodnje vozili na elektriko, ki jo bo veljalo pridobivati čim bolj trajnostno – vozila nam bo polnilo sonce.«

Smogavec je še pojasnil, da se je EU odločila elektrificirati promet in temu bo morala slediti prav vsaka država članica. Elektromobilnosti se tako v prihodnje ne bo mogoče izogniti, zato se velja nanjo čim bolje pripraviti.

Denar za zeleni prehod je (na voljo)

Zelene zgodbe in projekti zahtevajo ustrezne naložbe. Okoljski, družbeni in upravljavski standardi (ESG dejavniki) so tesno povezani s konceptom odgovornega investiranja, ki je vse bolj uveljavljen pristop, pri katerem cilj vlaganja ni zgolj maksimiranje dobičkov, ampak tudi pozitiven vpliv na družbo in okolje.

V zadnjih desetletjih je prevladovalo prepričanje, da so s strogo finančnega vidika stroški etično odgovornega poslovanja podjetij večji od koristi, posledično naj bi bili dobički in donosnost naložb, ki pri svojem poslovanju upoštevajo trajnostna načela, nižji. A po prehodu v 21. stoletje vse več raziskav kaže, da vlagatelji, ki pri svojih naložbenih odločitvah upoštevajo ESG-dejavnike, niso prikrajšani za donose. Upoštevanje okoljskih, družbenih in upravljavskih standardov torej ne poslabša poslovnih rezultatov podjetij. Še več, podatki kažejo, da so investicijski skladi, ki pri naložbenih odločitvah upoštevajo dejavnike trajnostnosti, odpornejši med obdobji povečane negotovosti in nihanj na trgih. Še več, pričakuje se celo, da bodo podjetja, ki so zavezana trajnostnemu razvoju in bodo upoštevala ESG-dejavnike, na dolgi rok imela nižjo stopnjo trajnostnega tveganja, višjo stopnjo ugleda, lažji in cenejši dostop do virov financiranja in dobrega kadra.

Za podporo trajnostnim projektom so v SID banki izdali zeleno obveznico in iz tega naslova financirali za 84 milijonov evrov zelenih projektov. »SID banka je kot razvojna banka že zgodaj prepoznala zeleno financiranje kot prioriteto in skuša biti na vseh ravneh finančnega sistema vodilni igralec na tem področju, zato smo tudi prvi začeli z idejo o tem, da izdamo zeleno obveznico. S tem tiste subjekte, ki bi radi svoj denar investirali v zelene projekte, privabimo, da investirajo denar v zeleno obveznico, mi pa kot strokovnjaki na tem področju financiramo zelene projekte. S tem zagotovimo t. i. zelene donose,« je dejal Gašper Jež, direktor oddelka za izvozno in razvojno financiranje v SID banki, in dodal, da bodo, če bo povpraševanje za tovrstno financiranje še naprej prisotno, izdali še eno takšno obveznico.

Slovenski podjetniški sklad (SPS) ponuja številne raznolike oblike spodbud in pomoči za mala in srednje velika podjetja, od zagonskih spodbud preko mikrokreditov do tveganega kapitala za visokotehnološka in globalno usmerjena podjetja. »ESG podpiramo na dva načina; v klasične produktne linije smo v zadnjih dveh letih začeli vključevati trajnostna merila,« pravi Ana Vele, svetovalka za razvoj v Slovenskem podjetniškem skladu, in izpostavi garancije za bančne kredite ter dodaja: »Subvencioniramo obrestno mero, pri ocenjevanju vlog pa podjetja, ki sprejemajo ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti, lahko dobijo večje število točk. Se pa soočamo s precejšnjimi težavami, kako postaviti dovolj jasna merila, ki jih bodo podjetja lahko dokazala in jih bomo mi lahko izmerili. Po drugi strani pa želimo ponuditi specifične produkte, namenjene trajnostnemu razvoju. Lani smo izvedli javni razpis za 100-odstotno sofinanciranje investicij v snovno in energetsko učinkovitost podjetij, ki je bil zelo uspešen. Podprli smo preko 130 projektov.« Konec tega meseca bo zaživelo tudi napredno spletno orodje za oceno ESG-usmerjenosti podjetij. Orodje temelji na standardih GRI.

Miloš Vignjević, direktor upravljanja korporativnega in investicijskega bančništva NLB Skupine, ki med drugim prva slovenska podpisnica globalnih načel za odgovorno bančništvo, pravi, da je zeleno danes v vseh porah delovanja bančne skupine: »V zadnjih letih imamo na tem področju ogromno izobraževanj zaposlenih. Če smo do včeraj podjetja spraševali, koliko je njihova EBITDA, kar nas sicer še zmeraj zanima, moramo pa danes razumeti tudi že ESG-sliko podjetja. Moramo razumeti strategijo podjetja, vpliv na okolje, tudi fizična tveganja. Zelena transformacija ni projekt, ki ima svoj cilj, ampak je vrednota. Učimo se, sami in skupaj s podjetji, ki jih tudi izobražujemo. To pot do trajnosti moramo tlakovati skupaj.«