Prva lopata za gradnjo tretje razvojne osi je tudi na Koroškem končno zasajena. Gre za pomemben korak in velik dogodek simbolnega značaja, a je ob tem treba nazdraviti s čistim, rezkim koroškim moštom - Koroška bi hitro cesto morala dobiti že zdavnaj. Zato huronskega navdušenja ne more biti, le priznanje in zadovoljno brundanje, da se krivice vendarle popravljajo. S sladkim moštom pa se bo nazdravljalo, ko bo cesta zgrajena.
Koroška je ob Beli krajini edina slovenska regija brez kilometra avtoceste in naravnost žalostno je, kako dolgo se je morala boriti zanjo, opozarjati, zakaj jo potrebuje, in že neresno je zvenelo, kot da se je ves njen potencial zreduciral na eno samo cesto. A tako je kazalo - saj je država Slovenija, ki je letos praznovala trideset let, prav toliko časa pustila obmejno regijo brez sodobne ceste. Korošci so lahko kukali čez mejo in se pri Grebinju priključevali na avtocesto proti Beljaku ali Dunaju, gradi se tudi sodobna železnica, Slovenija pa, kot da bi želela svoje pustiti "v rovih" pod Peco. Regija je izgubljala mlade in bila tako gospodarsko kot drugače v neenakopravnem položaju s preostalim delom države, kar ji je povzročalo razvojni zaostanek. Država je stoično dokazovala, da ne obvladuje svojega ozemlja, je pred leti pronicljivo ocenil profesor Peter Gabrijelčič. Oziroma da so Korošci morali vedno za uspeh in preživetje dati več kot ostali. Kako boleče je to, če veš, da se dela krivica, smo Slovenci večkrat čutili v različnih zgodovinskih okoliščinah in to težko pozabimo.
S prvo lopato boj še ni dobljen. Hitra cesta se ne sme končati v Slovenj Gradcu, ampak mora na severu steči do Avstrije, na jugu pa do Hrvaške, če želimo povezati svet in območja okoli nas, sebi pa omogočiti boljše pogoje za delo, gospodarstvo, turizem. Zato, da bi mladi ostali ali se tudi preseljevali, saj je kvaliteta življenja v povezanih in malo odmaknjenih regijah lahko tudi boljša kot v centrih, kjer je težko priti do parkirnega mesta, čiste vode, svežega zraka. Ker pa imajo urbani centri druge prednosti, velikost trga, univerze, kulturne hrame ..., bi morali biti komplementarnost družbe in skladnost razvoja male državice tisto, kar bi nas moralo zanimati v prihodnje. Odmaknjene regije bo treba digitalizirati, poskrbeti za trajnostno mobilnost, zavedajoč se, da je planet le eden, življenjsko obdobje generacij, ki živijo sedaj, pa tudi ne nekaj večnega.
To, da se je boj za zasluge za prvo lopato, kazal še pred njeno zasaditvijo, pa je tisti del slovenske, tudi koroške politične kulture, ki že zabava ljudske množice. Naroda se pretentati ne da, Korošci so prvo lopato zasajevali skupaj, ko so leta ždeli po kolonah pod Trojanami ali po ovinkih Hude luknje, politiki in uradniki so storili le to, kar bi zdavnaj morali storiti, pa še plačani so bili za to.