Alternativa za Beograd? Beograd!

Beograd je bil v času 52. Bitefa popolno nasprotje tega, kar je bil slogan letošnjega festivala: Svet brez ljudi. Od jutra do večera se valijo množice po vseh centralnih avenijah in trgih šarmantne nekdanje prestolnice skupne države. Prometni zastoji so mi odvzeli prvo gledališko instalacijo v Svetu brez ljudi - Večna Rusija. Na srečo je bila zaradi specifične, logistično posebne postavitve večkrat na sporedu, zaradi omejenega števila obiskovalcev. "Parcourt" ruske kritičarke Marine Davidove v produkciji berlinskega teatra Hau Hebbel am Ufer skozi celotno Narodno gledališče je bil sugestivni sprehod skozi zadnji stoletji ruske zgodovine - od carizma do Putina. Nespremenljivost sistema v krogotoku zgodovine vodi v opozorilo, ki ga večkrat slišimo: "for security reasons, please leave Eternal Russia". Iz varnostnih razlogov bi bilo dobro zapustiti katero koli "večno deželo". Zadnji prostor, iz katerega odidemo, ima Putina ovekovečenega vsepovsod. Na filmu spremljamo njegovo petje na stadionu v Sočiju med množico pred začetkom "njegovih" olimpijskih iger. Srbska kolegica, gledališka kritičarka, je zapisala po predstavi, da bi tudi Vučićevo Srbijo bilo treba zapustiti iz podobnih razlogov. Domačemu gledalcu se ponuja analogija s srbsko monarhijo, narodnoosvobodilnim bojem in sodobnim režimom.

Čudeži in strasti

Bitef še vedno ali vnovič uživa sloves svetovne prestolnice gledališča. Bil je davno že unikaten po srečevanjih in izmenjavah med gledališkimi ustvarjalci vzhodnega in zahodnega bloka. Ivan Medenica, umetniški direktor in selektor Bitefa, je prišel iz Sterijevega pozorja v Novem Sadu, kjer je bil umetniški direktor med letoma 2003 in 2008. Pod njegovim vodenjem je Bitef ohranil svetovljansko odprtost in tudi umiril strasti v lokalnem okolju. Vidi se, da se vodstvo razume z aktualno srbsko predsednico Ano Brnabić, ki se je udeležila tudi slavnostnega zaprtja v Sava centru preteklo soboto. Znana je po svojem interesu za sodobno umetnost. Njena zasebna zasluga je, da bo po dolgih desetletjih odsotnosti in prekinitve stikov v rodnem mestu razstavljala najslavnejša srbska umetnica vseh časov Marina Abramović.

EU-forija

Nam, odčaranim EU-jevcem, deluje komična silna evrofilija Srbov ta čas. Tudi Bitefova otvoritev je bila vsa v evroagendi: v preddverju Jugoslovanskega dramskega gledališča so odprli razstavo Evropsko leto kulturne dediščine – Pozdrav iz Srbije. Seveda je posvečena letošnjemu praznovanju evropskega leta kulturne dediščine. Delegacija EU v Srbiji in EU info center v Beogradu so pripravili razstavo bogate srbske kulturne dediščine. Nekaj evropskega je bilo treba postaviti dramaturško na začetek festivala in predstava Suita št. 3. – Evropa je bila kot nalašč. Francoski gledališki in televizijski režiser Joris Lacoste, ki je z eno od suit, št. 2, že zmagal na Bitefu pred dvema letoma, se je tokrat predstavil s pariškim gledališčem Lestev (Echelle) 1:1. V novi suiti iz cikla Enciklopedija stvari gledamo glasbeni recital z 28 točkami v prav toliko EU-jezikih. Vsaka točka prinaša avdio zapis iz ene od držav, bodisi da gre za govor iz parlamenta, amaterski youtube posnetek bodisi za sovražni govor ulice. Nepretenciozna slika vsega mogočega predstavlja iz prve roke razmah populizma, ksenofobije, netolerantnosti do migrantov, istospolnih ... Jorisovo diagnozo evropske družbe in njenih prelomov je letos vnovič nagradila Bitefova publika, ki je po vsaki predstavi metala v posebne nabiralnike glasovnice.

Frljićeva svarila

Oliver Frljić je letos s svojim "u fris teatrom" sicer razgrel obgledališke debate, osvojil filozofsko gledališče kot poseben sklop festivala, ni pa bil s svojima predstavama Gorki - alternativa za Nemčijo Teatra Maksima Gorkega iz Berlina in Šest oseb išče avtorja zagrebškega gledališča Kerempuh deležen pozornosti žirije. Nobena nagrada mu recimo letos ni pripadla. Nemška predstava postavlja vprašanje pozitivne diskriminacije, ali lahko gledališče Maksima Gorkega kot napredna levičarska ustanova, ki sprejema v svoje vrste ustvarjalcev mnoge tujce, predstavlja pravo družbeno alternativo današnje Nemčije. Prvič po drugi svetovni vojni je v bundestag vstopila stranka ekstremne desnice, ki se imenuje prav tako kot predstava Alternativa za Nemčijo. Na svoj značilni neposredni, direktno politični način, v kvazidokumentarni, didaktični formi prinaša izpovedi igralcev v Gorkem, ki so zvečine tujci. Frljić ne poveličuje institucije odprtega gledališča, ampak kritično tehta politično korektnost, temnopolte kvote. Je tak gledališki azil za emigrante, kot ga predstavlja Gorki, alternativa za Nemčijo ali je zgolj alibi za umetniško vest, se sprašuje. Obsodba ekspanzije ekstremne desnice je eksplicitna. Frljić je po predstavi tudi jasno povedal, da Alternative za Nemčijo - AfD ne smemo imenovati desnica, ampak naciste. "Nekaj, kar je bilo pred osemdesetimi leti nemško lokalno, je postalo globalno," je posvaril Frljić.

Ristićev kompliment

V hrvaški predstavi v glavnem programu festivala je Frljić brezkompromisno napadel hrvaško desnico. Izhodišče pa mu ni bil dokumentaristični material, ampak klasično Pirandellovo delo. Protagonisti so resnični predstavniki hrvaške desnice, kot so Hasanbegović, bivši kulturni minister, Željka Markić, Thompson in drugi člani bizarne hrvaške družine, ki prisegajo na "pristne družinske vrednote". Pirandello kot podpisnik Manifesta fašističnih intelektualcev ima danes svoje ideološke pendante tudi v hrvaški družbi. Prav toliko in še več oseb išče avtorja - ne vedoč - še danes.

Olimp z madežem, Rekviem za Lusi

Kot lani je tudi letos Bitef s svojim spektakelskim delom programa zašel v Sava center, nekdanje središče gibanja neuvrščenih iz Titove ere. Dotrajan gigantski kompleks v novem Beogradu, v notranjih vežah še vedno ves v starem, zbledelem itisonu, je bizarna zmes nakupovalnega centra in koncertnega prizorišča.