Bog je imel drugačen načrt z Bregovićem, postal je gumb

Svetovljana, Evropejca, Jugoslovana, priznanega glasbenika Gorana Bregovića, ki bo marca dopolnil 68 let, smo obiskali v njegovi hiši na Senjaku v Beogradu, kjer se je izkazal kot odličen sogovornik in domačin. Biti v zelo prijetno in domače urejeni hiši svetovno znanega glasbenika, polnega energije in novih glasbenih projektov, je velik privilegij, smo se strinjali novinarji iz Slovenije med obiskom pri Bregoviću, ki bo s s skupino Bijelo dugme (Beli gumb) 9. marca nastopil v ljubljanskih Stožicah.
Večno je razpet med Parizom (tam živi njegova družina, žena Dženana in tri hčerke) in Beogradom, kjer v prelepi hiši ustvarja čarobno glasbo, ki boža ušesa in dušo njegovim poslušalcem po svetu. V hiši je vedno živahno, običajno je polna glasbenikov, "saj se glasba ustvarja med nami, ne za računalnikom", je dejal naš gostitelj. Bregović s svojimi glasbeniki in orkestrom letno nastopi na več kot 150 koncertih. Trenutno s svojimi glasbeniki predstavlja novi album Tri pisma iz Sarajeva, čaka pa ga tudi nekaj nastopov s skupino Bijelo dugme.

Prve se ne spomni

Glasba zanj predstavlja življenjsko poslanstvo, nam je dejal, in po tistem, ko mu usoda ni namenila, da bi postal profesor, se je vedno ukvarjal samo z glasbo, z ničemer drugim. Najin pogovor sva začela prav pri njegovi prvi ljubezni - glasbi. "Dozdeva se mi, da sem bil z glasbo povezan od nekdaj. Mama mi je že v zgodnjih letih kupila kitaro, ki sem jo igral, ko sem bil tabornik. V tistih časih je veljalo nenapisano pravilo, da če kot tabornik ne igraš kitare, nisi pravzaprav nihče, punce te sploh niso opazile," pravi Bregović. Prvi denar za nastop je dobil pri petnajstih letih, ko je po lokalih igral z narodnimi ansambli. S sedemnajstimi leti je nastopal v striptiz barih, pri osemnajstih letih pa je že igral v tujini, v italijanskem Bariju je ljudi zabaval s kitaro, čeprav je bil njegova prva ljubezen bas.

Zvezdniki postali čez noč

Ko je izšla prva plošča Bijelo dugme, člani benda v začetku sploh niso vedeli, da je čez noč postala uspešnica. Kasneje so izdali še trinajst plošč, ki so se prodale v petnajstih milijonih primerkov, njihova glasba je za vedno zaznamovala prostor nekdanje skupne Jugoslavije. "Po izidu prve plošče smo igral v Zenici, v neki šoli, da bi imeli od česa živeti. Potem smo dobili ponudbo, da bi igrali v Beogradu, zelo veliko denarja za tiste čase je bilo. Ko smo prišli v Beograd, je bila dvorana nabito polna, zunaj pa še veliko ljudi, ki niso dobili vstopnic za naš nastop. Sprva nismo vedeli, kaj se dogaja, ampak smo kmalu dojeli, da smo postali slavni in da so nam organizatorji dali veliko premalo denarja, saj so ga več spravili v svoje žepe. Potem so znova hoteli, da igramo v Beogradu, a mi nismo želeli nastopiti sami, ker so nas ogoljufali. Kasneje smo izvedeli, da so bili organizatorji neki kriminalci," pravi Bregović.

Tri pisma iz Sarajeva

Na vprašanje, kako je nastala glasba za Tri pisma iz Sarajeva, Bregović pravi: "Dobil sem prošnjo, da napišem glasbo za cerkev St. Denis v Parizu za violino in orkester. In potem sem uporabil dve metafori, prva je bila Sarajevo, kjer smo prvič videli, da sosed strelja na soseda, ker je druge vere, kasneje se je to dogajalo tudi drugje v Evropi. In Sarajevo ni več le mesto, ampak predstavlja metaforo za to vojno obdobje. Druga metafora, ki dela glasbo, je violina, ki jo uporabljajo tri religije, krščanstvo, islam in judaizem. Violino uporabljajo v vsaki od teh kultur. Zato sem napisal tri pisma, tri različne glasbene zvrsti iz treh različnih glasbenih tradicij, ki pa skupaj predstavljajo celoto. To je res lepo slišati, prelivanje teh različnih glasbenih zvrsti na enem koncertu. Tri pisma iz Sarajeva pošiljajo sporočilo miru in medsebojnega razumevanja ter predstavljajo kulturne razlike kot nekaj, kar bi morali ceniti, namesto da se borimo proti njim."