Spektakularna figa
Pogosto grem nakupovat v amsterdamsko nakupovalno središče Ostdorp, ker uživam v daljši vožnji s kolesom po parku. Razlog za odhod v Ostdorp ni samo vožnja s kolesom. Tam se usedem v kavarno, obdano s sivimi stanovanjskimi stavbami in trgovinami, in pogled usmerim proti grdi kamniti tvorbi, ki simulira skulpturo, vrženo v vedno suh vodnjak. S pogledom krožim po prostoru, ki se neuspešno trudi biti podoben trgu. Tako je videti veliko nizozemskih stanovanjskih naselij, zgrajenih v šestdesetih letih 20. stoletja. Danes tam živijo prišleki in postarani Nizozemci, ki so nekoč verjeli zgodbi o bivanju v zdravih in funkcionalnih socialnih stanovanjih ter v njih ostali. Človek sčasoma vzljubi lastne napačne izbire, še posebej, če popravljanje zahteva prevelik napor.
Usedem se torej v kavarno z deprimirajočim razgledom, ogabno kavo in natakarji, kakršnih še v Črni gori ni več (Sorry, Črnogorci!). Kavarna s pomirjujočim razgledom na jezero je oddaljena le kakšnih sto metrov. Zakaj potem hodim v to? Zaradi trojice, četverice ali peterice, pač odvisno od raziskovalne sreče. Domišljam si, da sem tu na tajni antropološki nalogi, sem pridem občasno potrdit rezultate. Moški so približno mojih let in moji rojaki. Vsako jutro aterirajo iz svojih stanovanj v to kavarno kot padalci. Moje uho, natančen lovec na vsak odtenek v govorici, je začuda gluho in nisem sposobna določiti, od kod so. Morda tudi zato, ker so preveč od tam, iz neke nekdanje jugoslovanske province. Njihova močna in trmasta tipologija briše jezikovno-etnične specifičnosti, to so preprosto sinovi kulture, v kateri so zrasli v takšne, kakršni pač so.
Izdajajo jih oblačila in hoja. Oblečeni so v kavbojke in kratke usnjene jakne ali smučarske vetrovke. Jakne jim segajo do pasu. Hodijo z izbočenimi trebuhi in boki. Takšno držo so usvojili doma kot avtoritativno, moško, "gospodarsko", takšna drža naj bi sporočala, da je samec na vrhuncu moči, pripravljen naskočiti samico. Roke imajo globoko v žepih vetrovk, ne vedo, kam bi z njimi. Premikajo se v skupinah, po dva, trije, štirje, drug drugemu rabijo kot opora, kot nevidna bergla. Izdajajo jih mimika in geste. Njihovi obrazi so pivniki, ki so vpili obraze moških, s katerimi so rasli, obrazi se preslikavajo drug v drugem, obrazi dedov in očetov, ujcev in stricev, moških iz najbližje okolice, iz vojske, iz kavarn, z delovnih mest, obrazi rojakov, prijateljev, obrazi moških iz časopisov, s televizijskih zaslonov, obrazi politikov, generalov, vojakov, morilcev, kriminalcev, lopovov, obrazi vseh tistih, ki so jih tudi pripeljali sem, v amsterdamsko naselje Ostdorp, kjer vsak dan pridejo iz svojih "socialnih stanovanj", da bi s svojimi spili jutranjo kavo, ker nikogar drugega razen svojih tudi nimajo. To je območje, ki so jim ga dodelili, redkokdaj gredo v center, ne želijo iti dlje, radovednost ni njihova boljša plat. Zato sedijo na stolih z razkrečenimi nogami, z obrazi, ki izdajajo vso pravico do osvojenega območja, s telesi, ki sporočajo, da so tu zapičili svojo zastavo. Tako "zgodovinsko" zagozdeni odrešijo roke žepov in živahno gestikulirajo. Poredko se smejijo, zato pa se pogosto hehetajo. Hehet je njihova obramba, s hehetanjem ukanjajo drug drugega, prikrivajo trenutni poraz, niso se sposobni, tega se tudi niso nikoli naučili, dlje časa in poglobljeno pogovarjati, tudi s svojimi ne. Hehet je predah, hehet je krpa, s katero brišejo izrečeno, tako svoje kot sogovornikovo, s hehetom vse obrnejo na hec. Pogosto izpuščajo glasove - eee-he-hee, hee-eeh-heee -, s katerimi spodbujajo drug drugega. Z glasovi se vzajemno trepljajo in tolažijo. Ehee-heee.
Vse vedo, vedno so vse vedeli, ničesar jim ni treba pojasnjevati, vse še predobro vedo. Govorijo o denarju, politiki in športu. Poredko omenjajo žene, če pa jih že omenijo, dražijo drug drugega kot nezreli dečki. Eee-he-heee. Ne vedo, zakaj so tu, ampak vrnili se bodo tja dol, imajo nekaj hišice, nekaj stanovanja, nekaj zemlje, za preživetje bo, Nizozemska jim bo že dala tistih nekaj fičnikov, do tega imajo vso pravico že zaradi tega, ker so jo počastili s svojim prihodom. Pijejo kavo ali delajo požirke piva iz steklenice, izmenjujejo si to, kar so prebrali v časopisih tam dol, kopljejo po kosteh, Milošević, Tuđman, po sedanjosti, Karadžić, Mladić, po prihodnosti. Kdaj bodo tisti dol končno v Evropi? (Kaj se sekiraš, ti si že v Evropi!) Oni so prave žrtve vojne, poleg tega so se zafrknili z izbiro države, iz majhne so prišli v še manjšo. Poljaki se tukaj znajdejo bolje od njih. (Jasno, Poljaki so kot Židje.) Še Bolgari se znajdejo bolje. (Ja, ampak samo bolgarski Turki, tu deluje turška mafija, nisi vedel?!) Kajti samo Bolgari tudi lahko čistijo nizozemska stranišča, sami tega ne bi počeli niti v sanjah. Oni so ti, ki so potegnili kratko, tukaj ždijo, ne da bi vedeli, zakaj, tisti dol pa kradejo, vse so pokradli, vse so razprodali, tujci so pokupili obalo, norijo, žurirajo, onesnažujejo naše morje. (Čigavo "naše", stari?! Bivše "naše".) Tam dol so se tujci razpasli kot cigani, prav jim je, če pa niso znali ceniti svojega, zdaj se pa drugi petelinijo. Eee-hee, cel svet je znorel, tudi pedri so se razpasli, ne moreš verjet, ne ve se več, kdo je moški, kdo je ženska. (Kot tisti ta mali s Heminih plakatov. Kateri ta mali?! Pred nosom ga imaš, tam, na Hemi. Mali peder iz Tuzle! Paić! Ne, Pajić! Ne, pa ni, Pejić! Če bi jaz rodil takega, bi ga z lastnimi rokami zadavil.)
Trojica mojih rojakov ne bi slišala za "pedra iz Tuzle", če se ne bi bil pojavil na glamuroznih plakatih popularne nizozemske trgovske verige Hema v reklami za nedrčke push-up. Res, kdo je Andrej Pejić? Andrej Pejić se je rodil v Bosni tistega leta, ko je razpadla Jugoslavija in ko se je začela roparska vojna samcev. Andrej Pejić, otrok Srbkinje in Hrvata, izseljenec (v Avstralijo), je izšel iz množične balkanske teme kot nova človeška vrsta, kot bleščeči samorog, božanska lilija, bog in boginja v enem telesu, čudežna preobrazba, omamna dvospolna lepota, za katero se pulijo najslavnejše modne brvi na svetu. Pejić je spektakularna simbolna figa, uperjena proti zemljepisni točki, v kateri se je rodil, božanska napaka, ki jemlje dih, figa balkanskim moškim pa tudi balkanskim ženskam. Pejić je figura, ki v tem trenutku ruši toge odnose med spoloma hitreje in učinkoviteje kot akademske študije spola, aktivistične organizacije in medijski zagovorniki. Pejić je simbolna figa katolištvu, pravoslavju in islamu, figa balkanskemu junaštvu, mačo-mučenikom in ženskam, ki so tu samo zato, da jim previjajo rane, figa vladajočim kekcem, mladenič z dojkami ali dekle s penisom, ali še bolj boleče - Hrvatica s penisom in Srb z dojkami, v enem telesu! Pejić je odšel najdlje, postal je glamurozna luč za več deset tisoč jugoslovanskih otrok, ki so zaradi vojne razsuti po svetu. Na potovanjih jih pogosto srečujem: mlado pametno dekle iz Pirota, ki gradi znanstveno kariero v Berlinu, lezbijko; mladeniča filigranske konstrukcije (sina zadrtega Srba, voznika težkih tovornjakov, in spravljive Hrvatice), ki pridno študira na Harvardu, homoseksualca; mladega Banjalučana, receptorja v hotelu Hilton v Londonu, strastnega ljubitelja Hannah Arendt in - Andreja Pejića!
Moji trije iz kavarne v amsterdamskem nakupovalnem središču Ostdorp (kakor tudi njihovi številni moški rojaki tam dol) pa še naprej lapajo o politiki, čvekajo, pijejo dopoldansko kavo ali pivo, se hehetajo, nato pa vstanejo, izbočijo boke, se dolgo poslavljajo, izpuščajo svoje eee-he-hee, hee-eeh-heee, da bi z zvoki vrezali svoja imena v ravnodušen betonski prostor, da bi pustili kakršnokoli sled o svojem obstoju. Nato pa se končno razidejo, čas je za kosilo. Odidejo, ne da bi dojeli, da so že zdavnaj mrtvi, da je bilo dopoldansko srečanje s svojimi le kratek izhod iz groba.
januar 2012
Tako pogača kot palača!
Z majhnimi narodi se je treba znati pogovarjati. Pred kratkim je Angelina Jolie - ki je bila v Bosni in na Hrvaškem zaradi premiere svojega filma V deželi krvi in medu - mojstrsko pokazala, kako se to počne. Filmska zvezda, ki bi lahko naredila vse, kar bi hotela, je bila več kot skromna in jasno je izjavila, da se je zaljubila v Bosno, ker je Bosna trpela. Resda je bilo na svoj način prizadeto tudi širše območje, je dodala. Rada bi, je rekla, da bi prek njenega filma ves svet izvedel za bosansko trpljenje. Njene besede so na še vedno odprto bosansko rano kapljale kot balzam. Pravzaprav je vsem prijalo, moškim še posebej, in nihče ni opazil, da se tako govori z otroki. Angelina Jolie je z natančnim čutom takoj zatipala - kod. Poljubila je prstek, ki ga je priščipnil predal, pretepla poredni predal, ah, ti poredni, poredni predal, in duhovi so se pomirili. Z iztegnjenim prstkom so v vrsti čakali Hrvatje in Srbi. Verjamem, da so v mislih v vrsti stali Slovenci, Makedonci, Albanci in Črnogorci. Njim je Angelina Jolie vrgla poljub. Srbi so bili ogorčeni in so naredili halo: pričakovali so več kot poljub po zraku.
Če že pravila politične korektnosti nalagajo, da ne zlorabljamo etničnih, nacionalnih, rasnih, spolnih in drugih razlik, ki so tako ali tako bolj malo uporabne, vendarle obstaja nekaj, na kar se lahko kolikor toliko opremo, to pa je - kod. Kodi vedenja karakterizirajo družbene skupnosti, plemena, sekte, bande, religijske skupnosti, mafijske strukture, družine in spletne klube oboževalcev. Kodi vedenja so lahko pisani ali nepisani, ozaveščeni ali neozaveščeni, trajni ali spremenljivi, upoštevani ali neupoštevani. S čim, če ne s kodom družbenega vedenja, bi sicer pojasnili, zakaj se Američani, na primer, ob srečanju z znanci skoraj nikoli ne pritožujejo, še več, svoj osebni položaj poskušajo prikazati v lepši luči, Hrvatje in drugi prebivalci jugocone pa se, ko srečajo znanca ali tujca, začnejo takoj pritoževati? Če se že ne pritožujejo zaradi osebnih težav - od zobobola, slabega frizerja, dolgega čakanja na pošti, soseda, ki ima preglasen televizor, sorodnika, ki je končal v bolnišnici, do otroka, ki je v šoli dobil enico -, se pritožujejo zaradi česa drugega, na primer zaradi podražitev. Ogorčenje je avtentično, cene so dejansko vsak dan višje. Ampak naš sogovornik daje vtis, da je podražitev naperjena proti njemu osebno, in če bi se cene kruha in mleka znižale, bi se naš sogovornik nehal pritoževati. Sogovornikovo pritoževanje in naše sočutje delujeta nanj kot morfij. Zdi se, da prebivalci jugocone ves čas hodijo z iztegnjenim prstom in čakajo, da ga kdo popiha in poljubi. In bolečina izgine, kakor da je nikoli ne bi bilo.
Podobno se prebivalci jugocone, še posebej moški, vedejo do svojih vodij. Veličina Slobodana Miloševića ni v tem, da je rekel "pejmo zbutat Hrvate, Bosance in Albance", temveč v tem, da je z natančnim očetovskim čutom zatipal kod in Srbom obljubil, da jih nihče več ne bo tepel. Veličina Franja Tuđmana ni v tem, da je ustvaril hrvaško državo, temveč v tem, da se je čustveno umestil med Hrvate ravno tako kot Milošević med Srbe, je pa z nazivom doktor osvojil majhno prednost. Prebivalci jugocone imajo namreč radi "doktorje" in "generale" (To imamo v ganglijih, je nekoč rekel rojak.), ker samo "doktorji" in "generali" granatirajo (Ups!), garantirajo, da bo vse tako, kot je treba. Zato se tudi neki trg v Zagrebu imenuje Trg doktorja Franja Tuđmana in je zaradi poudarjanja naziva v imenu edinstven na svetu. Četudi veliko doktorjev in generalov, priljubljenih vodij narodov v jugoconi neslavno konča - eden je ta čas v haaškem zaporu zaradi ene reči (dr. Radovan Karadžić), drugi pa v zagrebškem zaporu zaradi druge reči (dr. Ivo Sanader) -, politični vodje še naprej uporabljajo isti kod. Dr. Ivo Josipović, hrvaški predsednik, je skoraj polmilijonskemu številu brezposelnih in povsem brezpravnih hrvaških delavcev sporočil: "Pazite na svoje zdravje in borite se za svoje pravice." Podobno sporočilo bi vsakogar na tem svetu spravilo v obup, skromni hrvaški delavci pa so ga dojeli kot nenavadno tolažilno.
Posledice vedenja v skladu s kodom so pričakovane. Prebivalci jugocone pogosto volijo doktorje, da jih zastopajo, doktorji pa jih redno vodijo v vojne, finančne, moralne in druge slepe ulice. In tako znova in znova. Zato naš jugoconec tudi v vsakdanjem življenju, na primer, po ulici, ki jo išče, vedno vpraša prvega mimoidočega. Američan, Nemec in Anglež na kaj takšnega ne pomislijo, oboroženi so z zemljevidi, vodniki, iphonom. Ali sem prepričana?! Absolutno. Sama sem "tranzicijski" primerek, oborožena sem z zemljevidi, vodniki in iphonom, po ulici pa kljub temu raje vprašam prvega mimoidočega. Še več, ob tem čutim nejasno zadovoljstvo, kakor da bi ukanila zemljevide, vodiče in iphone, vse tisto, kar uporabljajo "drugi bedaki".
Ali se prebivalci jugocone, še posebej moški, ne vedejo kot otroci? Ne, bognedaj, to bi bila nedopustna kolonialna misel v tem postkolonialnem času, to bi bila politično nekorektna trditev v teh politično korektnih časih. Kljub temu bi staromodni, psihoanalitično razpoloženi opazovalec lahko pomislil, da so prebivalci jugocone, še posebej moški, obtičali v nadvse udobni analni fazi. Še več, takšnemu opazovalcu bi se lahko zazdelo, da moški iz jugocone sploh ne želijo odrasti in zato delajo vse, kar je v njihovi moči, da odrasle ljudi pomanjšajo na svojo mero.
Pametno je bilo, da Angelina Jolie v jugoconi ni ostala kakšno minuto dlje. Zakaj? Če bi ostala dlje, bi jugoconci zaškrtali z zobmi in poblisnili s podočniki. Seveda je treba vedeti, kako se preparira tujec. Najprej se ga napoji z domačim rujnim vinom (ki je seveda najboljše na svetu) in nahrani z domačimi jedmi (ki so tudi najboljše na svetu). Ob tem si je treba izmišljevati plemenske običaje (jedače in pijače ne smemo zavrniti, da ne užalimo gostitelja), gosti lokalne pesmi in igrati na tamburice. Nato je treba od narave odtujenemu tujcu pokazati naravne lepote in ubožcu brez korenin stare lokalne ruševine. Domači tujca udomačujejo in podomačujejo, Jeroena prekrstijo v Janka, Johna v Ivico, Angelino pa v Endži ali Džoliko. Jugoconci tujca v izobilju trepljajo po ramenih, sodelovati mora v izmišljenih domačih običajih (Pri nas se petkrat kušnemo!), dokler se tujčeve mišice ne sprostijo in zmehčajo, dokler ne postanejo voljne. In šele ko tujca zvedejo na svojo velikost, ko ga dobro marinirajo v lastni toksični slini (ko Angelino zvedejo na Endži), šele takrat se lotijo simboličnega žvečenja. Jugoconci sovražijo tuje, jedo samo svoje, in šele ko tuji grižljaj prispodobijo sebi, svojemu okusu in svoji meri, šele takrat ga lahko prežvečijo. Albert Einstein, na primer, jih zanima izključno kot "naš Berti", tisti, čigar tast je bil Srb. Samo takšnega lahko prebavijo.
Prebivalci jugocone, praviloma moški, sovražijo mnoge in mnogo stvari, pravzaprav malokoga marajo, trmasto in iracionalno pa zahtevajo, da drugi marajo njih. Razumno vprašanje, zakaj bi jih kdo moral marati in kaj je navsezadnje z ljubezensko reciprociteto, jih ne zmede, odgovor imajo pripravljen, dobro se spominjajo trenutkov brezpogojne ljubezni. Spominjajo se materinega gruljenja: Kdo se je pokakal mamici, kaj? Ja kdo se je pokakal mamici? Spominjajo se svojega veselega bincanja z nožicami in nemega priznanja: Gru-gru-gru-jaz-sem-se pokakal-mamici. Bincajo z nožicami, se nasmihajo, čakajo na nov izliv materinega gruljenja. Ta veličastni trenutek je za vedno vtisnjen v njihov spomin. Zaradi tega, zaradi tega trenutka zadovoljno spuščajo drekce vse do smrti. In to je formula njihovega uspešnega preživetja: drekec na drekec - tako pogača kot palača!
marec 2012
V muzeju Evropa
Evropa v sepiji je zbirka 23 besedil, ki se ukvarjajo z različnimi temami, od srednjeevropske tranzicije do knjižnih uspešnic, in prehajajo od dnevniških fragmentov in anekdot s potovanj do daljših kulturoloških, literarnih esejev. Ne glede na njihovo naravo pa so intelektualno pronicljiva in duhovito ostra.
Kot je za pisanje Dubravke Ugrešić značilno, tudi v tej zbirki znova prepleta zasebno in javno, Vzhod in Zahod, politiko in kulturo, avtopoetičnost in meddiskurzivnost. Evropa v sepiji, prežeta z melanholičnim dvomom, tako govori o sedanjosti, ki preteklost pretvarja v poceni spominke, prihodnosti pa nima več: kar smo imeli nekoč za satirično napoved bodočega sveta, danes živimo, so ob izidu knjige zapisali v založbi.
Leta 1949 rojena Dubravka Ugrešić je literarna zgodovinarka, prozaistka, jedka in lucidna esejistka brez dlake na jeziku, odmevna in prevajana avtorica, pisateljica, ki je "sešila" kultni hrvaški roman Štefica Cvek v krempljih življenja (1981), po katerem so leta 1984 posneli ravno tako kultni film V žrelu življenja v režiji Rajka Grlića, dobitnica svetovnih literarnih nagrad ter gostujoča predavateljica na evropskih in ameriških univerzah, ki od leta 1993 ne živi na Hrvaškem, ne piše zgolj v hrvaščini ter "obstaja v medprostoru" in "živi v nikogaršnji coni", je ob lanski podelitvi nagrade Vilenica o Dubravki Ugrešić zapisala dr. Đurđa Strsoglavec, tudi prevajalka njenega najnovejšega dela, ki smo ga dobili v slovenščini. V slovenščini sicer lahko dela Dubravke Ugrešić beremo od leta 1991, ko je izšel prevod romana Forsiranje romana reke, potem smo dobili še Ministrstvo za bolečino, Kulturo laži, Štefico Cvek v krempljih življenja in Jaga baba je znesla jajce.
Dubravka Ugrešić je bila leta 1993 ekskomunicirana iz Hrvaške zaradi kritičnosti do domovinskega ultranacionalizma in protivojne drže. Še vedno je v domovini spregledana in zamolčana. "Dejstvo je, da doma, na Hrvaškem, ne obstajam. Nobenega napora niti znamenja ni z njihove strani, da bi kdo kaj od mene hotel, vključujoč tiskanje knjig. Ne vem, ali me sploh berejo. Mojih knjig ne morete najti ne v knjigarnah ne v knjižnicah. Ni kritik, nobene recepcije. Doma sem v totalni senci," je povedala lansko jesen v intervjuju za Sobotno prilogo. Nasprotno je v svetu znana, prevajana in nagrajevana.
Motivi in teme v zbirki Evropa v sepiji so raznoliki, a vsi imajo isti imenovalec vseprisotnosti v vsakdanjosti: srečamo se s tranzicijo evropskih držav, ki s seboj potegne marsikaj, z relativizmom vrednot, raznolikimi fenomeni in absurdi vsakdanjosti. Avtorica natančno secira družbene odnose in dogajanja, pri tem pa izhaja tudi iz lastnih spominov in izkušenj.
Naslov Evropa v sepiji se nanaša na starinski videz fotografij, poimenovan sepija, to pa, kot razlaga avtorica, zaradi njenega občutka, da se Evropa počasi spreminja v muzej - muzej kulture, idej, ideologij, odnosov. Na postavljeno vprašanje, ali je grenkoba postala sama sebi namen, pa odgovarja na prav zadnji strani, ko se sredi sepijasto obarvanega sveta le pojavi sled optimizma.
Zvezdana Bercko
