Niti kilometer ali pol navtične milje severovzhodno od Loparja na otoku Rabu se nahaja Sveti Grgur, eden najbolj zelenih hrvaških otokov, svoj čas znan po že malce pozabljeni temni preteklosti. Otok, katerega ime bi poslovenili v Sv. Gregor, je obdan z neverjetno čistim morjem, prežemata ga naravna lepota in mir.
S površino manj kot sedem kvadratnih kilometrov in z najvišjim vrhom le 226 metrov nadmorske višine, večinoma pokrit z makijo in gostim, nizkim, pogosto trnastim rastjem, predstavlja pravi izziv za raziskovanje, saj pohodniških poti na njem skoraj ni. Čeprav vas bo Grgur opraskal, obtolkel in utrudil, se vam bo oddolžil s čudovitim razgledom na morje, piše hrvaški portal PunKufer.
Ne naredite napake in se kar takoj utaborite v pristanišču z restavracijo, raje raziskujte po otoku. Impresivne pečine na njegovi severni strani, ki se navpično rušijo v globoko črno morje, vas bodo pustile brez besed.
Otok Sveti Grgur je bil na srednjeveških zemljevidih označen z imenom "Arta". Zaradi bujnega rastlinja so sosedje iz Loparja na Grgur vozili ovce na pašo, njegova neokrnjena narava pa še danes privablja jadralce in turiste.
Grgur je najbolj znan kot del zloglasnega zapora na bližnjem Golem otoku. V sklopu taborišča in zapora na Golem otoku je namreč delovala tudi ženska kaznilnica na Svetem Grgurju. Taborišče, ki je "slovelo" po težkih razmerah, mučenju in prisilnem delu, je bilo odprto leta 1949 po resoluciji Informbiroja, v času, ko je KPJ obračunavala s pristaši stalinizma.
Kmalu so na Goli otok prepeljali tudi druge politične disidente (na podlagi upravnih odločb, ne sodb). Natančno število ubitih in umrlih ni znano, ocenjujejo pa, da je skozi ječe na obeh otokih šlo morda več kot 30.000 ljudi. Leta 1956 je kompleks postal zapor, nato vzgojni zavod za mladoletnike, leta 1988 pa so ga zaprli in ukinili, piše PunKufer.
Ostanki zapora so nevzdrževani in v precej slabem stanju, Goli otok pa je po besedah obiskovalcev danes videti kot običajen, živahen, naseljen kraj. Ruševine nekdanje ženske ječe in kakih petdeset bunkerjev na Grgurju je danes poraslih s trnjem, kar jim nekako pristaja. Kar se je dalo odnesti iz zaporniških prostorov, so ljudje že davno odnesli. Sobe so brez ploščic ali oken, zgrajene so iz istega kamna, na katerem stojijo, popolnoma se zlijejo s kamnito okolico.
Morda največja aktualna zanimivost Svetega Grgurja so jeleni damjaki, tako krotki, da se sami približajo turistom, prosijo za hrano in jedo iz roke. Žal pa je Grgur tudi lovišče.
Poleti je Grgur nepričakovano poln turistov, zato se, če si želite robinzonskega doživetja, tja odpravite spomladi ali zgodaj jeseni. Poleg lastnega čolna lahko do Grgurja pridete tudi z izletniško ladjo iz številnih turističnih krajev na Kvarnerju ali s taksi čolni z Raba ali Krka.
V globokem zalivu na severozahodnem delu otoka je dok, v zalivu pa tudi manjša restavracija, kjer lahko jeste dobre sveže ribe ali solato iz hobotnice.
Če imate srečo in lahko ostanete tudi potem, ko restavracija zapre svoja vrata in turisti odidejo, potem vas čakajo nebo, posejano z zvezdami, nepopisen mir in občutek, da obstajate samo vi, morje in ta košček zemlje. Ko se vračate po temnem morju s Svetega Grgurja, boste imeli občutek, da prihajate iz drugega sveta, dodaja PunKufer.
