Gregor Grosman
V Športno rekreacijskem centru Green Lake - Zeleno jezero pri Kidričevem je v petek popoldne potekalo tekmovanje, v katerem so iskali najboljšega žar mojstra čevapčičev. Zabava ob koncu poletja se je zaključila s koncertom skupin Nova pot in Učiteljice, vonj po na žaru pečenih svaljkih sesekljanega mesa in plesni ritmi glasbe pa so na prizorišče privabili nekaj sto obiskovalcev.
Kakšni so popolni čevapčiči smo želeli izvedeti od vsake izmed treh prijavljenih ekip, ki so se potegovale za naziv najboljšega žar mojstra čevapčičev. Poleg oblike - čevapčič mora biti dovolj velik (vsaj pet centimetrov) in debel (kot palec), da v ustih ne izgine zgolj z enim grižljajem, so si bili enotni vsi sogovorniki, je seveda pomemben tudi okus, ta pa je bil pri vsaki skupini drugačen. Svoje naredi žar na oglje, ki ta ga za peko uporabili dve ekipi, tretja je stavila na plinski žar.
Eden dela, dva gledata
Med prijavljenimi so bili ekipa ena, "brez imena", ekipa Cianoteam in pa predstavniki Prostovoljnega gasilskega društva Šikole. Do 17. ure so lahko prijavljene ekipe, ki so morale šteti vsaj tri in največ pet članov, prevzele kruh in nezačinjeno meso, ki so ga nato morali sami začiniti in speči na lastnem žaru s pripadajočo opremo. Pri pripravi mase še ni bilo videti timskega dela, saj je pri vsaki mizi eden gnetel mesno gmoto, drugi člani pa so ga samo opazovali. Vsi so nato pustili meso nekaj časa počivati, preden so se lotili drugega koraka - izdelave čevapčičev. Tukaj pa se je timsko delo že pisalo z veliko začetnico.
Brata Jan in Domen Hergan ter Marko Drevenšek so bili hrbtenica PGD Šikole, četrti član pa je prispevel desetletja star ročni stroj za oblikovanje čevapčičev. "Da bodo vsi enake oblike." Prostovoljni gasilci so povedali, da njihova naloga ni zgolj hiter odziv na intervencije, ampak se tudi udeležujejo dogodkov, ki se dogajajo v njihovi občini in bližini. Skrivne recepture, ki gre iz roda v rod, nam pred ocenjevanjem še niso želeli razkriti. "Morda pozneje, če zmagamo." Kot ostali se seveda niso mogli izogniti soli, popru, česnu in čebuli. "Same domače sestavine," so dejali in izpostavili, da je pomembno, da začinjeno meso vsaj pol ure počiva, preden gre na žar.
Kaj pa vprašanje žara? So čevapčiči boljši pečeni na oglju ali plinskem žaru? Jan Hergan meni, da so pravi čevapčiči pečeni na oglju. "Da imajo priokus dima." V vsakem primeru pa je pomebno, da je končni izdelek sočen ter da ni prepečen. "Ne sme biti preslan, ne sme razpasti, vsi okusi se morajo povezati."
Čim bolj pekoči in slani, da se bo več spilo
Dejan Herga, Leon Merc, Dušan Verk in Matej Svržnjak so bili tako zaposleni z oblikovanjem čevapčičev, da si niso imeli časa izmisliti imena za svojo ekipo. "Enega smo si izbrali za refereno in sedaj skušamo po najboljših močeh vse ostale približati temu. A nismo stroji," je timsko delo razložil Svržnjak in dodal, da je pa vsak posamezni čevapčič narejen z ljubeznijo. Da se jim lepljiva masa ni lepila na prste, so uporabili rokavice, a so hitro spoznali, da bo treba pohitriti izdelavo. Kot da bi gledali MacGyverja so vzeli plastenko, jo na polovici prerezali in zgornji del uporabili kot stroj za izdelavo čevapčičev. Kmalu je v ekipi odgovorni za žar lahko na vročo ploščo "vrgel" prve testne izdelke. "Danes je iz strani organizatorja zaželeno, da so čevapčiči nekoliko bolj pekoči in bolj slani, da se bo več spilo," je šaljivo pripomnil.
Cianoteam so si nadeli ime Dani Vrabelj, Jan Drevenšek in David Lah, po mnenju občinstva pa so bili njihovi čevapčiči najbolj okusni. Kljub peki na plinskem žaru. Morda pa prav zaradi tega. Marsikdo doma namreč zaradi pomanjkanja časa uporablja plinski žar. Cianoteam je bil pri mešanju najbolj temeljit, vzeli so si veliko časa, začinjeno meso gnetli levo in desno, pri oblikovanju pa so malce goljufali. Od sosedov so si namreč sposodili njihov strojček.
Babica priskočila na pomoč
Ko je sonce pričelo zahajati in so se nad gramoznico Green lake pričele dvigati meglice, je bil čas za degustacijo tekmovalnih čevapčičev. Tričlanska žirija je poleg okusa, oblike in pečenosti čevapčičev ocenjevala tudi prezentacijo jedi in dodatke, s katerimi so čevapčiče postregle ekipe. Gasilci edini niso priložili kajmaka, so pa si vzeli čas in kruh popekli, priložili so tudi domč ajvar.
Pri okusu se je zdelo, kot da so uporabili nekakšno skrivno začimbo. Že med pripravo mesa so povedali, da delajo po babičinem receptu, šele po razglasitvi zmagovalcev in podelitvi nagrad pa smo izvedeli, kaj je bila skrivna sestavina njihovih čevapčičev. "Dodali smo skrivno sestavino. Mogoče je to sveža, domača čebula - ptujski lük, na drobno nasekljan." Vendar ne. Ni samo vroče oglje pripomoglo, da so bili čevapčiči sočni, saj so jih vmes premazali z domačo jušno osnovo. To jim je, kot so nam s težkim srcem zaupali, pripravila babica bratov, članov ekipe, ko je izvedela, da bosta tekmovala.
Samozavestno so gasilci obljubili, da bodo tudi prihodnje leto prišli braniti prvo mesto. "Rekli smo si, da prvih deset let, nato pa prehodni pokal predamo drugim društvom." Pravijo, da se bodo prihodnjič brez težav pomerili tudi z večjo konkurenco, a tekmovalnost pri takšnem dogodku ni na prvem mstu. Druženje je pomembno, so med nazdravljanjem potrdili člani vseh ekip.
