Vsebino omogoča Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije
Polkovnik Gregor Hafner je kariero začel po končanem študiju obramboslovja pred več kot 20 leti na šoli za častnike. V karieri je opravljal različne poveljniške in štabne dolžnosti, najprej v 1. brigadi Slovenske vojske, nato v 72. brigadi in Poveljstvu sil. Kot izvršilni častnik 72. brigade je ob poplavah avgusta 2023 na območju Koroške oddelal velik del vodenja enot na terenu in koordinacije s civilnimi strukturami. Tam je bil prisoten ves čas in je skrbel, da so enote pod njegovim vodenjem svoje delo opravljale brezhibno, učinkovito in profesionalno. Danes je polkovnik poveljnik 72. brigade Slovenske vojske.
Ali tudi v vojski, tako kot v drugih službah, nekateri vso delovno dobo ostanejo na istem položaju, drugi pa se izobražujejo naprej in potem napredujejo?
Tukaj bi potegnil ločnico med vojaki, podčastniki in častniki ter vojaškimi uslužbenci. Pri vseh naših pripadnikih se trudimo prepoznati določene vodstvene lastnosti in jih upoštevamo pri njihovem nadaljnjem kariernem razvoju. Vsekakor pa so nasploh možnosti za karierni razvoj velike, tudi naloge in področja dela so zelo raznoliki – za primer, znotraj Slovenske vojske se najde več kot 60 različnih poklicev.
Omenili ste, da so v sestavu Slovenske vojske tudi vojaški uslužbenci. Katere so njihove funkcije?
Vojaški uslužbenci so vojaške osebe, ki opravljajo dolžnosti v Slovenski vojski, za katere ni potrebna vojaška izobrazba ali zahtevnejša vojaška znanja. To so pravni svetovalci, psihologi, osebe, ki skrbijo za religiozno duhovno oskrbo, v kakšnih primerih letalsko osebje in medicinsko osebje. Vojaški uslužbenci ne opravljajo izobraževanj oziroma usposabljanj, ki vključujejo poveljevanje, ker opravljajo naloge na specialističnih strokovnih področjih in nimajo pristojnosti poveljevanja.
Napredovali ste zelo hitro, k temu je najbrž pripomogel tudi vaš osebni angažma, zavzetost za delo. Kaj vas pri tem motivira?
Moja osebna motivacija je veselje, ki ga občutim, ko se naši načrti uresničijo skladno s pričakovanji. Ker je obseg nalog kar precejšen in ker velja rek, da se načrti ob prvem stiku z realnostjo radi podrejo, sploh kadar imaš opravka z velikim številom ljudi, je to največja motivacija. Kot poveljnik brigade imam kar precej proste roke pri načinu izvedbe nalog, ki so nam dodeljene. Kako to izvedemo, je stvar moje odločitve, pri tem pa mi pomagajo podrejeni poveljniki in štab. Že vso kariero me najbolj motivira to, da nam neka načrtovana aktivnost uspe.
Razlika med častnikom na poveljniški dolžnosti in tistim na štabni dolžnosti je namreč v tem, da višje ko gremo po hierarhični lestvici v strukturi Slovenske vojske v štabu, manj direktno opazen je rezultat tvojega dela.
Štabni častniki, na primer v poveljstvu sil na Vrhniki ali v generalštabu, opravljajo zelo zahtevne dolžnosti, načrtovalne procese, ki se praviloma uresničujejo pozneje v prihodnosti, zato ni direktnega učinka med tem, kar si načrtoval, in vidnim rezultatom tvojega dela. Vsak pa seveda pri sebi ve, kako velik in pomemben je bil njegov doprinos, njegovo delo. Na poveljniški dolžnosti pa sta načrtovalni in izvedbeni del zelo tesno povezana in vidna in to je največja motivacija.
Kdaj in zakaj ste se odločili za zaposlitev v Slovenski vojski?
Študiral sem obramboslovje in takrat še nisem bil prepričan, ali želim v vojsko ali bi raje počel kaj drugega. Vojaški rok sem odslužil leta 2000 kot slušatelj na takratni šoli za častnike vojnih enot in takrat sem spoznal kolege, nadrejene in inštruktorje, ki so me impresionirali. Odločil sem se, da bom nadaljeval kariero v Slovenski vojski. Takoj po končani šoli za častnike vojnih enot sem nadaljeval izobraževanje v šoli za častnike in bil nato prerazporejen v bojno enoto, 10. motorizirani bataljon, primarno namenjen za delovanje v tujini, s katerim smo začeli priprave na mednarodno operacijo in misijo v Bosni in Hercegovini. Imel sem čudovito ekipo, nadrejeni so me še dodatno motivirali in to me je vleklo naprej. Lahko rečem, da so ves čas moje kariere nadrejeni ustrezno skrbeli za moj karierni razvoj. Ne samo z razporeditvijo na odgovornejše dolžnosti, ampak so skrbeli tudi za to, da sem bil napoten na zahtevana šolanja v zelo ustreznih časovnih terminih. Po delovni dolžnosti na določeni ravni sem opravil nadaljnje šolanje in bil prerazporejen na drugo dolžnost.
Doslej ste sodelovali na petih mednarodnih operacijah in misijah v tujini, in sicer na Kosovu, v Bosni in Hercegovini ter v Afganistanu. Kakšna je pravzaprav razlika med mednarodno operacijo in misijo?
Ko govorimo o vojaškem delu, govorimo o operaciji, misija pa ima še dodatni element. Praviloma misija obsega tako vojaške operacije kot tudi vključevanje različnih civilnih, funkcionalnih strokovnjakov v podporo doseganja skupnih ciljev. Slovenska vojska deluje v vseh mednarodnih operacijah in misijah pod okriljem in na temelju resolucije Organizacije združenih narodov. Za doseganje ciljev resolucije OZN je v nekaterih primerih potrebno, da tam sodelujejo tudi civilni funkcionalni strokovnjaki, na primer s finančnega področja ali s področja nabav, javne uprave, gospodarstva in tako naprej. To so civilne osebe ne samo z ministrstva za obrambo, ampak tudi z drugih ministrstev, ki se v sklopu priprav na delo v določeni državi pod okriljem mednarodne operacije in misije usposobijo in napotijo kot del slovenskega kontingenta.
Cilj misije je opolnomočiti tamkajšnje državljane za vzpostavitev funkcionalne državne strukture?
Tako velja za operacijo na Kosovu in za operacijo Althea v Bosni in Hercegovini, podobno smo sodelovali tudi v operaciji ISAF v Afganistanu. Naš angažma v operaciji okrepljene prednje prisotnosti ali operaciji okrepljene pozornosti na Slovaškem in v Latviji pa pomeni preventivno oziroma vnaprejšnjo razmestitev zavezniških sil v teh dveh državah v kontekstu odvračanja napada na ti dve članici Nata.
Med naloge Slovenske vojske sodi tudi pomoč drugim državnim organom, predvsem na področju zaščite in reševanja. Tudi ob lanskih poplavah ste nesebično pomagali prizadetim. Kaj konkretno ste počeli?
Slovenska vojska že od ustanovitve leta 1991 sodeluje z drugimi državnimi organi ob naravnih in drugih nesrečah, pri preventivnem delu, reševanju življenj in sredstev in tudi pri odpravljanju posledic. Najbolj živa sta spomina na leto 2022, ko se je Slovenska vojska skupaj s civilno zaščito, gasilci in seveda tudi drugimi civilisti močno angažirala ob požaru na Krasu, ter na lanske poplave. Že v maju smo sodelovali pri odpravi posledic močnega deževja in vetroloma na štajerskem koncu. In to je bil na žalost nekakšen uvod v avgustovske velike poplave, ki so močno prizadele predvsem Koroško, Savinjsko dolino in nekoliko manj zahodni del Slovenije.
Vključili smo se zelo hitro, takoj po močnih nalivih v noči s 3. na 4. avgust. Nekaj čez 4. uro zjutraj smo dobili nalogo, da premaknemo svoje inženirske enote na območje Koroške, prišla je informacija, da sta zelo močno prizadeti občini Črna na Koroškem in Mežica. Tja smo poslali pehotne enote, da so našle poti za premik inženirskih strojev na Koroško. Zagotoviti je bilo namreč treba dostopne poti v Črno na Koroškem in iz nje.
S svojim sanitetnim vozilom in potem inženirskimi stroji smo se že v soboto prebili v Črno in se tam povezali z županjo Romano Lesjak, ki je vodila intervencijo skupaj s svojimi gasilskimi enotami in občinskim štabom civilne zaščite. Začeli smo evakuacijo ogroženih prebivalcev, dovažali smo najnujnejše potrebščine, vodo, hrano, zdravila, evakuirali smo otroke in tiste, ki so potrebovali zdravniško oskrbo, in tako naprej. To je trajalo do zadnjega tedna avgusta, nato smo obseg dela nekoliko zmanjšali, do začetka decembra pa smo nato sodelovali pri odstranjevanju naplavin in materiala, ki ga je nanesla voda, pri poglabljanju struge reke Meže in sosednjih pritokov ter pri izgradnji vodovoda na trasi Mežica‒Prevalje‒Ravne na Koroškem.
Zelo hitro smo angažirali tudi svoje helikopterske enote, tem pa so se v zelo kratkem času pridružile tudi helikopterske enote tujih oboroženih sil iz 15 držav. Te enote so dovažale hrano, zdravila in vodo na območje Črne in Mežice, ker so bile dostopne poti zelo otežene. Po začetni vzpostavitvi intervencijskih poti za gasilce in civilno zaščito je namreč še vedno kar nekaj tednov obstajala nevarnost sekundarnega proženja plazov zaradi vode, ki je obremenjevala zemljino. Večji premiki tehnike so bili omogočeni šele v sredini avgusta, vse drugo pa je potekalo prek zračnega mostu, ki smo ga omogočili s helikopterskimi posadkami.
Kdaj pa ste potem zaključili delo na Koroškem?
Aktivnosti smo končali približno konec novembra 2023. V prvih dneh našega delovanja na Koroškem smo vzpostavili prednjo operativno bazo s taktičnim operativnim centrom v Osnovni šoli Mežica. Tam nam je zelo pomagal župan Mark Maze, ki nam je omogočil nastanitev v šoli, saj je bil čas počitnic in šola ni bila v uporabi. Tam smo bivali do konca avgusta, vmes pa smo na travniku nad Mežico vzpostavili lasten vojaški tabor, ki je omogočil namestitev okoli 250 oseb. V njem smo uredili namestitvene zmogljivosti za spanje, medicinsko ekipo, ki je zagotavljala nujno medicinsko pomoč, kuhinjo, oskrbo z vodo, z gorivom in tako naprej.
Je bil to tabor za pripadnike vojske ali za ljudi, ki so ostali brez domov?
Ta tabor je bil vzpostavljen za potrebe Slovenske vojske in tujih oboroženih sil, ki so priskočile na pomoč pri postavljanju nadomestnih mostov. Seveda smo pri tem tesno sodelovali s civilno zaščito in gasilci. Slovenska vojska se pri posredovanju ob naravnih in drugih nesrečah namreč dosledno drži usmeritev oziroma potreb civilne zaščite. Oni vodijo intervencijo, mi pa pri tem sodelujemo z moštvom in tehniko. V primeru požara na Krasu in lanskih poplav je bila Slovenska vojska aktivirana takoj, kajti hitro ukrepanje je v takšnih situacijah najpomembnejše. Lahko pa rečem, da ni vojakinje ali vojaka, ki ne bi z vso predanostjo in srčnostjo priskočil na pomoč državljankam in državljanom, kadarkoli je to potrebno. Slovenska vojska je v prvi vrsti tukaj za ljudi.
