Marjeta Vaupot, direktorica Zdravstvenega doma (ZD) Slovenj Gradec: "Ključna za nas je infrastruktura ZD, ki je dotrajana in je tako rekoč nimamo več. Potrebna je tudi ureditev nujne medicinske pomoči, ki je zlasti na Koroškem nejasna, se pa da najti rešitve, hkrati pa je treba preučiti standard nujne medicinske pomoči. Vsekakor je nujno na ruralnih območjih bolje zmotivirati mlade družinske zdravnike, da ostajajo v regijah, in poskrbeti za povezovanje z bolnišničnim nivojem. Preučiti je treba standarde od patronažne službe dalje, tudi način delovanja mrliško pregledne službe. Posebna skrb bi veljala za področje duševnega zdravja, treba je omogočiti širitev tima, in centra za krepitev zdravja, pa tudi za področje dolgotrajne in paliativne oskrbe. Dvigniti je treba nivo oskrbe in nege na domu, oplemenititi recimo tudi fizioterapijo."
Erik Brecelj, kirurg: "Poklukarjev odhod iz UKC Ljubljana obžalujem, ker tisti, ki bi uredil kliničnega, bi uredil tudi slovensko zdravstvo. Žal mi je, da je to zgodbo prekinil, kot ministra pa ga čaka katastrofa. Čaka ga pomanjkanje denarja, kaos, nobene odgovornosti in želje po spremembah, ne vem, kaj lahko človek v takem okolju sploh naredi. Takoj ga čakajo zahteve sindikatov, zahteve Fidesa, ki so v veliki meri nerealne. V sistemu ni popolnoma nobene želje, da se kaj spremeni, tako da je to praktično skoraj misija nemogoče. Proste roke pri odločevalcih bo imel toliko, kolikor vsi predhodniki, najbrž noben minister ni imel pretirane podpore predsednika vlade in finančnega ministra. Tudi če pogledamo Janševo vlado v preteklosti in kaj je počela v zdravstvu ... V besedah bo podpora, v realnosti pa najbrž ne."
Slavica Mencingar, predsednica Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije: "V sindikatu imamo s Poklukarjem dobre izkušnje, še iz časov, ko je bil v jeseniški bolnišnici in v UKC Ljubljana. Verjamemo, da problematiko zdravstvene nege in zdravstva nasploh zelo dobro pozna in da ima tudi dobre rešitve. Kot največji izziv vidimo v prvi vrsti pomanjkanje kadra, sploh na sekundarnem in terciarnem nivoju, torej kako preprečiti odhode kadra zdravstvene nege in hkrati pridobiti novega. Čez noč ne bo šlo, tudi če danes razpišemo tisoč dodatnih delovnih mest, tega kadra enostavno ni. Zato bo treba z nekim nagrajevanjem obstoječega kadra, vsaj na bolnišničnem oziroma sekundarnem nivoju, zadržati te, ki so. Moral bo zagrabiti takoj, verjamemo, da bo to želel tudi sam, smo pa skeptični do tega, koliko bo imel pri tem proste roke in podporo političnih odločevalcev."
Samo Fakin, zdravnik in nekdanji zdravstveni minister: "V letu in pol, od tega pol volilnega, kaj dosti minister ne more narediti. Prvič, imel bo veliko težavo, ker se je ekipa na ministrstvu v preteklih desetih, petnajstih letih razšla in ministri, ki so prihajali, so prihajali politično, strokovne ekipe pa se ni zgradilo. Druga težava je spopad z interesnimi lobiji. V zadnjih dveh letih smo imeli v ospredju potrebe zdravnikov in potrebe medicinskih sester, govorim o domnevnem pomanjkanju. Srečal se bo s tema dvema skupinama in njunimi zahtevami; če jim ne ugodiš, imaš v najbolj trdem primeru štrajk, v najbolj mehkem primeru pa nočejo delati. Definitivno bo prišla gospodarska kriza, zdravstvo pa se je navadilo na veliko denarja. Minister za zdravje je lahko v očeh vseh vpletenih uspešen samo, če ima zelo veliko denarja, drugače ne more biti uspešen nihče."
Franc Vindišar, strokovni direktor celjske bolnišnice: "Vsekakor pričakujem dobro sodelovanje, saj je s svojim delom v preteklosti pokazal, da se lahko premikajo stvari tudi v slovenskem zdravstvu. Prednostno je treba zagotavljati pogoje za ustrezno obravnavo covid bolnikov in istočasno delati tudi ostale programe v maksimalno možnih obsegih."
