(KOMENTAR) Imamo nov plastičen dokaz, v kako globoki politični krizi je Slovenija

Državni zbor ni izglasoval dnevnega reda redne majske seje. Ta se je končala, še preden bi se z vprašanji premierju sploh začela. Ravno na tej seji so bila predvidena nova (pre)štetja: koalicija je želela ponovno zamenjati šefa parlamenta, opozicija pa v režiji LMŠ glasovanje o ustavni obtožbi Janeza Janše. O slednjem sedaj sklicujejo izredno sejo. V polariziranem parlamentu - tedne se ni bilo mogoče dogovoriti o razdelitvi mest v delovnih telesih, vlada je denimo pri STA in PKP 7 njegove zakone tako ali tako povozila - se je v ponedeljek odvil doslej v zgodovini parlamentarizma domala unikaten zaplet, ki hram demokracije nevarno potiska v blokado, na rob funkcionalne (ne)sposobnosti. Proti razporedu 30 točk, ki bi jih DZ moral obravnavati, je glasoval tudi prvi med poslanci Zorčič. Iz koalicije, predvsem iz SDS, je padlo po njem: da gre za pobalinstvo, absurd, ki onemogoča sprejetje številnih za ljudi pomembnih rešitev, za obrambo stolčka predsednika DZ. Zorčič igra sedaj uigrano z opozicijo, je že dogovorjen za prihodnji politični angažma?

Imamo nov plastičen dokaz, v kako globoki politični krizi je Slovenija, z veliko trpke simbolike, na pragu 30. obletnice samostojnosti in drugega vodenja EU, obenem še v epidemiji in pred pomembnimi razvojnimi izzivi povirusnega časa, v katerega gre država močno zadolžena. Parlament je razklan, nobena od strani nima jasne, transparentne večine. Janševa vlada ima ta hip formalno 38 poslanskih glasov in jo na oblasti ohranja pisana druščina podizvajalcev: Jelinčičevih nacionalistov, četverica Desusovih razkolnikov, ki se prepira z vodstvom lastne stranke, in manjšinskih poslancev. Četudi v SDS trdijo, da imajo še rezerve v tistih, ki so včeraj v DZ manjkali, uvod v majski plenum poslancev kaže, da Janši stvari uhajajo izpod nadzora celo ob osnovnem štetju, kot je določitev dnevnega reda DZ. Vlada, ki nima operativne, delujoče večine, postaja opravilno nesposobna. Takšna vlada odstopi? Da, marsikje v zrelih demokracijah bi. Za zadostitev minimuma politične higiene pa bi premier v DZ moral preveriti vsaj zaupnico, torej ali je za nadaljevanje njegovega mandata večina izvoljenih predstavnikov ljudstva. Tudi iz desnice je nekaj signalov, da je to vse bolj neizbežno, včeraj prišlo, a brez odziva, ki bi kazal, ali je (pri Janši) to možno. Naj dodamo, da smo v Večeru in Dnevniku ravno objavili še sveže rezultate javnomnenjske ankete, v kateri je nezaupanje v delo vlade prebilo 70 odstotkov vprašanih.

Poznavajoč Janšev politični karakter je pri njem prostovoljni sestop manj verjeten, četudi drži svojo strankarsko vojsko v stalni aktivaciji. Leva sredina se trudi vrniti na oblast, a realno v zadnjem letu programskega in kadrovskega preboja, ki bi ga volilno telo začelo resneje prepoznavati, ni bilo. Spoznanje, da je čas za (predčasne) volitve, je na dlani. Komu bi bolj ustrezale? Vprašanje je drugotnega pomena, država v spirali paralizirajoče politične krize, ki jo vlada še poglablja s spornimi političnimi manevri iz obvirusne ideološke agende, potrebuje novo delitev kart na volitvah.