Pediatri vedo povedati, da je med starši celo nekaj takih, ki bi svoje otroke z veseljem cepili proti covidu, da se le njim samim ne bi bilo treba. A k sreči je takih egoistov malo. Velika večina bo v naslednjih dneh tako morala tehtati med plusi in minusi cepljenja. Kljub temu da otroški zdravniki ne vidijo nobenih zadržkov, da tudi otroci nastavijo svojo ramo cepivu, pa je ob revoltiranosti ljudi, nenehnem deljenju za ali proti, tu nova priložnost za družbeni konflikt, vprašanje, okoli katerega se bomo spet neumorno vrteli v naslednjih mesecih. Le da bo tokrat še toliko bolj vroče, saj gre vendar za otroke.
Množičnega odziva za cepljenje otrok seveda ne gre pričakovati. Starši so pogosto sumničavi že pri cepljenju proti osnovnim boleznim, ki imajo dolgo zgodovino, zdaj pa gre za nekaj "novega". Četudi še tako zaupajo pediatru in bodo pri cepljenju proti covidu poslušali njegove argumente - mimogrede, več kot tri četrtine pediatrov je cepilo svoje otroke, nekaj manj kot deset odstotkov pa jih cepljenje še načrtuje -, je bil izvirni greh storjen že veliko prej. Njegov rezultat pa je na dlani - le nekaj več kot 55 odstotkov cepljenih odraslih. Kdor meni, da so za tak rezultat krivi le anticepilci in njihovi influencerji ter teorije zarote, malo ve o ljudeh in njihovem delovanju. Če bi že od vsega začetka k cepljenju nagovarjali kompetentni in objektivni strokovnjaki z različnih področij - od epidemiologov, infektologov do antropologov, sociologov in psihologov -, bi lahko rezultat bil tudi drugačen. Ob politični ugrabitvi stroke, zastraševanju ljudi, zmerjanju z anticepilci in celo covid idioti pač daleč ne moreš priti. Skoraj slaba polovica državljanov več kot očitno ni bila prepričana, njihovi strahovi in dileme ne razrešeni, temveč pogosto celo zasmehovani. Tega tudi posamezni strokovnjaki, pa naj se še tako samoiniciativno trudijo, ne morejo popraviti. Med necepljenimi so ostali tudi visoko izobraženi, ne le nevedni, mladi in starejši, bolni in zdravi pripadniki družbe, egoisti, prestrašeni, pogumni in preveč pogumni. Zelo mešana združba. In taki bržkone tudi svojih otrok ne bodo cepili. Še več, gotovo jih ne bodo cepili niti vsi, ki so se cepili sami.
Otroci so poleg umrlih in njihovih svojcev največja žrtev te epidemije, veliko so naredili za starejše in ranljive s tem, ko so ostajali doma, se šolali na daljavo. Epidemija duševnih bolezni je, potem ko strokovnjaki že vrsto let opozarjajo na vse večje stiske otrok, tudi zato praktično že pred vrati. Da bi jih posebej strašili še s koronavirusom, nima smisla, prav tako ne, da bi od otrok in mladostnikov pričakovali, da bodo nosili odgovornost za precepljenost družbe. Ob tem, ko številne ranljive skupine po svetu niti še nimajo dostopa do cepiva, ne bi bilo prav, da bi bila glavna debata o precepljenosti otrok. Če želimo precepljenost družbe, mora marsikdo priti prej na vrsto, pred otroki gotovo zdravstveni delavci, učitelji, vzgojitelji ... Spodobilo pa bi se, da končno odpravimo tudi izvirni greh. In potem bolj zaupamo ljudem. Ko verjameš v ljudi, lahko ti naredijo nemogoče.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
