Matija Stepišnik
Končuje se referendumska kampanja o noveli zakona o vodah, po marsičem drugačna, posebna glede na primerljiva politična merjenja. Zakon, sprejet po hitrem postopku in brez ustrezne daljše, široke, vključujoče javne razprave, naslavlja prvovrstno politično in družbenorazvojno vprašanje slovenskih voda, (ne)privilegiranega dostopa do njih, torej dileme skupnega dobrega, vseh nas. Mar niso zadnja leta v lokalnih in globalnih merilih prinesla dovolj močnih opozoril, empirično, dejstveno podkrepljenih z znanstvenimi dognanji, da bi morali dileme trajnostno naravnanega razvoja - pa naj to naslavljanje preseže novorek političnega marketinga - reševati premišljeno, strokovno, transparentno, demokratično, z dolžnostmi, ki jih imamo do prihodnjih generacij? Napake v odnosu do okolja drago plačujemo, ravno te dni smo pisali, da luknji, ki jo za seboj pušča TEŠ 6, (še vedno) ni videti dna. Pa te niso merljive le v denarju, daleč od tega.
Referendumski boj, ki je v obliki formalne kampanje tekel zadnji mesec, je s sosledjem dogodkov stanje slovenske demokracije potisnil v še nižje lege. Najprej so vladajoči poskrbeli, da se je referendumska nedelja odmaknila krepko proti sredini poletja. Kar je sledilo ta teden, je na meji škandala, ki meče globoke sence dvoma na poštenost volitev. Začelo se je s tem, da je ministrstvo za delo domove za starejše prepozno obvestilo o glasovanju, v Mariboru smo imeli na prvi dan predčasne oddaje glasov kaos z lokacijami volišč. V sredo ni delovala e-uprava, kjer bi si volivci z boleznijo lahko še zadnji dan urejali glasovanje na domu. Nismo naivni, da bi dopustili vse te motnje demokratičnega postopka (ob kooperativni asistenci DVK?) zapakirati pod šifro "naključij" in "človeških napak". Proti zakonskim rešitvam, ki prinašajo nove deregulacije upravljanja voda/obalnih pasov, se je izrekla tako rekoč vsa relevantna stroka. Nobenega razloga nimamo, da ne bi verjeli njenim protestom, kritikam in opozorilom. Povedno je bilo sredino večerno soočenje na javni televiziji, kjer so zakon branili predvsem politiki, nasproti pa je bila pisana koalicija ekspertov, nevladnikov, aktivistov, civilne družbe in, res je, tudi politične opozicije.
Kar je zelo pomembno, znotraj slednje se je aktivirala močna mreža mladih, ki smo jim zadnja leta posplošeno očitali politično pasivizacijo. Referendum o vodi ni prinesel le njihove zelo prezentne aktivacije, nedvoumnih stališč, ampak se na tej točki (preloma) vprašanja okoljskih politik spuščajo iz višav abstraktne grozeče prihodnosti v realno politično akcijo tukaj in zdaj. Njihov glas pri Večeru poslušamo in slišimo, še bolj mu bomo dajali mikrofon, časopisne in spletne stolpce. To ni referendum o vladi, je te dni iz tviterpisarne sporočal premier Janša. Drži, da o vladi odločajo parlamentarne volitve, a bo imel referendum realpolitično širše posledice. Tudi za vlado in aktualni politični trenutek, slabo leto do rednih volitev. V vsakem primeru bi moral, upajmo, začrtati konkretnejše smernice odnosa, politik do okolja in njegovega uničevanja v vsej nepovratnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
