(POGLED) Pahorjev smešni nasvet Janši

Pahorju je spet uspelo. Uspelo se mu je prebiti na vrhove priljubljenosti. Citiranosti. In podobnega. In sicer z nasvetom, ki ga je dal Janši glede njegovega nastopa v Evropskem parlamentu. Nasvet se - kot najbrž veste - glasi:

"Upam, da Janša v Evropskem parlamentu ne bo rekel vsega, kar misli, na način, kot bi si morda želel."

Ta nasvet je pustil brez besed tudi žolčne kritike našega vrlega predsednika države. Češ: Pahor je povedal točno to, kar je bilo treba povedati. In to tako, kot je bilo treba povedati. Končno se je Janši postavil po robu. Dal mu je pameten nasvet. Svetoval mu je politično modrost. Ali natančneje: pokazal mu je, kaj je oz. kaj naj bi bila državniška modrost.

Meni osebno pa se je Pahorjev nasvet Janši zdel vse prej kot to.

Pahorjevo pripombo sem razumela kot neokusen, celo patetičen politični poseg. Katerega cilj je bila všečnost. Kar se je tudi zgodilo. Hkrati pa je dosegel tudi nasprotno od tistega, kar si je verjetno sam želel. Pahor se s tem namreč ni pokazal kot Janši nadrejena politična avtoriteta. Ampak kot nekdo, ki ne zna prav presoditi politične situacije. In se smeši s tem, da javno demonstrira svojo napako v politični presoji.

Kaj s tem mislim? Za kaj tu gre? Kje se je Pahor zmotil? In osmešil?

V resnici gre za več povezanih reči.

Pahor je javno demonstriral, da ne razume, da vsebine socialnih odnosov ne določajo izključno ali predvsem formalni statusi. Formalno je Pahor nadrejen Janši. A česar Pahor ne razume, je to, da formalni odnosi med socialnimi statusi ne določajo nujno tudi vsebine socialnih odnosov med ljudmi.

Ljudje namreč svojih socialnih vlog niso vedno pripravljeni prilagoditi socialnim statusom. Janša je tipična oseba, ki se na formalne socialne vloge požvižga. Po drugi strani pa je Pahor nekdo, ki socialne statuse in njim pripadajoče socialne vloge jemlje zelo resno.

Zato misli, da je drugim ljudem nadrejen. Tudi Janši. Janša pa socialne statuse in njim pripadajoče socialne vloge jemlje kot nekaj sicer obstoječega, vendar hkrati kot nekaj, česar ni treba jemati zelo zares. Gre za nekaj, kar je mogoče kršiti.

Janša javno prakticira logiko, da dejansko življenje socialnih statusov in socialnih vlog velikokrat nima nič opraviti s formalnimi statusi in vlogami. Prav mogoče je, da so socialno nadrejeni tisti, ki dejansko nimajo socialnih podlag za to pozicijo. In obratno: velikokrat so podrejeni tisti, ki bi formalno morali biti nadrejeni. Praktični odnosi med Pahorjem in Janšo to dokazujejo. Mislim, da ne poznam nikogar, ki bi njun odnos doživljal kot Pahorjevo nadrejenost Janši. Vsi ga doživljajo kot Janševo nadrejenost Pahorju.

Janša namreč ni podelil Pahorju simbolnega mandata za to, da mu je nadrejen. Da mu vlada. Pri Pahorju pa ima človek nenehno občutek, da je Janši ta mandat podelil. Vsaj deloma. In vsaj v nekaterih situacijah. Od tod izvira nelagoden občutek, ko se Pahor obnaša, kot da je nadrejen Janši. Gesta nekako ni skladna z vsebino. To se čuti. Čeprav večina ljudi ne bi znala povedati, kaj je dejansko narobe.

Druga ključna skupina nesporazumov pa zadeva dejstvo, da Pahor še vedno misli, da gre Janši za dobrobit Slovenije. Obnaša se, Pahor, kot da še vedno ni dojel, da politika - pa naj bo na ravni stranke, parlamenta, državnega zbora, vlade in na ravni Evrope - Janši služi kot poligon za realizacijo njegovih partikularnih interesov. In partikularnih politik. Pri katerih dobrobit Slovenije ne šteje.

Janševa politika je domačijska: če nisi moj oziroma naš, nas tvoji interesi, tvoja dobrobit ne zanimajo. Kar nas zanima, je samo realizacija naših partikularnih interesov. In za to realizacijo uporabljamo vse politične poligone, ki so na voljo: od najbolj lokalnih do najbolj globalnih. Kako drugače razumeti Janševo vedenje že takoj ob začetku predsedovanja Evropi?

Pahor, ki paternalistično svari, da takšno politično vedenje ni primerno in da ga je treba v dobrobit Slovenije spremeniti, se torej javno smeši. Pahor javno demonstrira ne samo to, da ne razume, kdo je Janša in kako deluje. In kdo je v njunem medsebojnem odnosu nadrejen. Ampak ker tudi meni, da Janšo v njegovem političnem delovanju vodi splošen družbeni interes.

Ob tem lahko še enkrat ponovim, kar sem že velikokrat rekla in zapisala: Janša ni človek, ki ne ve, kaj dela. Ravno nasprotno. Janša zelo dobro ve, kaj dela. Morda je za Slovenijo to celo tragično. Kot je tragično tudi to, da drugi - vključno s Pahorjem - mislijo, da bo Janša svoje delovanje spremenil, če mu bodo razložili, da škodi Sloveniji. Ne, ne bo ga. Ker to, kar on počne, počne zavestno. Ne gre za pomoto. Ali zablodo. Ampak za zavestno, intencionalno, k cilju orientirano delovanje. Janša je eden redkih, ki v slovenski politiki na dolg rok tako delujejo. Temu primerni so tudi njegovi rezultati.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.