Denis Bende Živčec
Kako opisati Skopje? Težko z besedami, lažje ga je začutiti, pa še takrat, ko ti končno uspe zapreti od začudenja nenehno odprta usta, ne veš, kaj si misliti. Skopje je čudno mesto, a ko opraviš z zahodnjaškim cinizmom in nenehno potrebo po dajanju sodb, v njem začutiš nekaj mehkega in ljubečega, vse tisto, kar je skrito za neskončnimi palisadami napihnjene zgodovinske veličastnosti. Ko prenehaš na prestolnico najjužnejše bivše jugoslovanske republike gledati skozi kopreno predsodkov, ki so jih vate naselili kritični, posmehljivi članki o skopski neoklasicistični arhitekturni eksploziji, vidiš mesto, ki je polno miline, nostalgije, tudi melanholije in razočaranja, predvsem pa skromnih, delovnih, skrbnih in gostoljubni ljudi, ki v sebi nosijo sladkost in trpkost, kot znamenito tikveško vino T'ga za jug. Žalost za jugom. Lepo ranljivost so poskušali zakriti z neprepričljivim bahaštvom, ki pa njihovi duši ne pristaja. Kot prestižni čevlji, ki tiščijo.
Umetno ustvarjen svet, poln herojev
Ko stojiš ob počasi tekočem Vardarju, sredi katerega iz nenavadnih srebrnih ograd rastejo vrbe, se ti zazdi, da se v vsakem trenutku nahajaš sredi epske bitke v najmogočnejši državi na svetu. Okoli tebe palače z ogromnimi grškimi stebri, širšimi in večjimi, kot so tisti v Grčiji, obdaja te na desetine kipov. Sami heroji na konjih, bivši vladarji na prestolih, sami veliki umetniki, narodni buditelji, največji sinovi in hčerke največje države na svetu. Tako se vsaj zdi. V središče mesta vodi veličasten slavolok zmage, podoben pariškemu, na glavnem trgu nad mestom bdi najvišji spomenik Aleksandru Makedonskemu na svetu, ki so ga uradno - da se ne bi Grki preveč razhudili - poimenovali Vojak na konju. Mostovi čez Vardar so s kipi okrašeni bolj razkošno kot praški Karlov most, le stari kamniti most se jim roga s svojo dostojanstveno pristnostjo, skupno nad reko stoji 58 kipov, v najožjem središču pa še 30 drugih kipov antičnega videza. Turisti trkajo po njih in poskušajo ugotoviti, ali so iz stiropora ali iz mavca. "Okoli 600 milijonov evrov nas je stal ta Las Vegas, kakih 136 novih reči so zgradili," pripomni mimoidoči domačin. Drugi slikajo nenavadne lesene gusarske ali vikinške ladje, privezane ob vardarskem nabrežju, ena od njih je že v zelo slabem stanju. Projekt Skopje 2014 iz domačinov izvablja sarkazem. Nekateri v njem vidijo arhitekturno posilstvo, drugi ustvarjanje lažne identitete države, mlajše, kot jo želijo prikazati, tretjim se radikalna prenova mestnega središča zdi domiseln projekt, kako pozabljeno, spregledano prestolnico postaviti na turistični zemljevid, kar jim je do neke mere uspelo. Antikvizacija je izraz, s katerim označujejo ideološki projekt poustvarjanja, tudi potvarjanja veličine države, tesno je povezan s konservativno nacionalistično stranko VMRO-DPMNE, ki je tudi sebi streljaj od glavne ulice zgradila veliko belo antično palačo. Kljub umetni zeleni patini na novih kipih je ves čas jasno, da se nahajaš sredi umetno ustvarjenega sveta. Vse služi temu, da te osupne. Pa kaj, če ni trdnih dokazov, da je Aleksander Makedonski kadarkoli stopil na ta tla. Zdaj junaško pozira na 20 metrov visokem podestu. "Veste, da naš nekdanji predsednik ne živi več v Makedoniji, ampak na Madžarskem, bliže Orbanu? In ni edini," pove natakar. "Najbrž nikoli več ne bo stopil na makedonska tla. Zelo drago smo plačali ta hec. Pravijo, da so vsi ti kipi dobri za turizem. Najbrž res, a nihče ne ve, koliko turistov bi morali imeti, da bi to prenovo poplačali," doda.
Novo identiteto nekaj več kot dvomilijonske države in prestolnice, v kateri živi več kot 546.000 ljudi, dobro povzema tudi novo ime - Severna Makedonija. Niso si ga želeli, a grški sosedje so dosegli svoje. Ni severnih luči v Skopju, so le osvetljene fontane in mostovi. A videti v Skopju le kič in nakupovalna središča, v katerih lahko kupite najdražja oblačila in parfume daleč naokoli, v državi, v kateri povprečna mesečna plača znaša 39.276 denarjev, torej 637 evrov neto, bi bilo krivično. Skopje ima veliko pristnega. Za začetek se vam bo zdelo bolj muslimansko, kot pričakujete. Tretjina makedonske populacije in dobra petina skopske populacije naj bi bila albanskih korenin, a že bežen sprehod potrdi, da je Albancev najbrž še veliko več. Stara čaršija, islamski, albanski del mesta, je čudovita, starodobno šarmantna, orientalsko skrivnostna in zelo podobna sarajevski Baščaršiji. Skopje je stičišče Vzhoda in Zahoda. Zgodovina mesta je bogata, žlahtnejša od stiropora in mavca, že od časov starega Rima, kasneje je bilo mesto več stoletij center bizantinske province, tri krajša obdobja je pripadalo bolgarskemu kraljestvu, znameniti srbski kralj Dušan iz družine Nemanjičev je za nekaj časa po osvojitvi Makedonije prestavil prestolnico velike Srbije iz Beograda v Skopje. In se dal tukaj tudi okronati.
Kazalci, ki so se ustavili na 5 in 17
Kasneje je bilo Skopje skupaj z Makedonijo več kot 500 let pomemben del otomanskega imperija. Pisan kolaž narodnosti, kultur in ver na enem mestu. Zlate kupole pravoslavnih cerkva in zeleno osvetljeni minareti. Ganljiv je pogled na staro železniško postajo. Kazalci na uri so se ustavili na 5:17, ko je mesto 26. julija 1963 sesul potres 6,1 stopnje. Več kot tisoč mrtvih, 4000 poškodovanih in 200.000 brezdomnih. Okoli 80 odstotkov mesta se je v 20 sekundah spremenilo v prah in ruševine, sledila je verjetno največja solidarnostna akcija bratskih jugoslovanskih republik.
V Skopju se je leta 1910 rodila Anjezë Gonxhe Bojaxhiu, Albanka po rodu in vrtnica po imenu. Gonxhe (Gondže) v albanščini pomeni vrtnica. Mati Tereza, ustanoviteljica reda misijonark ljubezni in svetnica, prejemnica Nobelove nagrade. Posvetili so ji muzej. Ob Stari čaršiji vabi fantastično založena tržnica, nad mestom bdita trdnjava Kale in na hribu Vodno 66 metrov visok Milenijski križ, že 22 let spomin na 2000 let prisotnosti krščanstva v Makedoniji. Vidi se ga tudi, ko stojiš ob mošeji Mustafa paše. V cerkvi sv. Spasa domuje eden najlepših izrezljanih ikonostasov na svetu. Osrednji časopis v Severni Makedoniji se imenuje Večer. Makedonska hrana je izjemna, polna zelenjave, mesa, okusov žara, naravna, domačna in presega sloviti gravče na tavče. Srčna in slastna kot ajvar. Skopje je varno, čisto, prijazno in, da, veličastno mesto. Tudi brez grških stebrov. Ko ga prenehaš soditi in mu odpreš srce, bo vanj vstopilo z vso svojo balkansko ljubeznivostjo, milino in malo tiho melanholijo. Kot T'ga za jug.
