V času, ko beležimo že več kot pet tisoč ljudi, ki so v Sloveniji umrli zaradi posledic koronavirusa, se zdi številka 115 majhna. A gre za 115 življenj, ki so bila izgubljena na naših cestah. Ki zbujajo slab občutek toliko bolj, ker je bilo pričakovati, da se bo nadaljeval trend zadnjih nekaj let, ko se je morija na naših cestah le nekoliko zmanjševala. Tisti, ki se ukvarjajo s prometno varnostjo, so sicer opozarjali, da lanskega leta ne gre primerjati z letom poprej, ki ga je - tudi v prometu - krojil koronavirus. Ko je bilo zaradi lockdownov, s katerimi se je preprečevalo širjenje virusa, na cestah in v prometu nasploh bistveno manj ljudi. A lansko leto je bolj tragično tudi v primerjavi z zadnjimi nekaj leti pred virusom.
Drži, ne gre spregledati, da je stanje sicer bistveno boljše, kot je bilo nekoč. Leta 1990 je na slovenskih cestah umrlo več kot 500 ljudi, od leta 1994 se je število smrti postopoma zmanjševalo in leta 2001 prvič padlo pod 300. Leta 2009, po dograditvi avtocestnega križa in uvedbi vinjet, je bilo prvič manj kot 200 smrtnih žrtev, leta 2018 prvič manj kot sto. A od tako želene, četudi utopične vizije 0, torej nič mrtvih v prometnih nesrečah, smo še zelo daleč. Morebiti se bo čez leta izkazalo, da je bilo minulo leto zgolj enoletno poslabšanje na poti proti temu cilju. Za odklon, ki bi bil prav tako lahko posledica korone in vsega dogajanja v družabnem življenju, ki se udejanji tudi v prometu. A za prav vsako poslabšanje prometne varnosti je treba začeti iskati razloge, pa tudi rešitve.
Čarobne palčke, ki bi z naših cest umaknila divjake, ni. Prehitra vožnja je še zmeraj najpogostejši vzrok za najbolj tragična trčenja, tudi kazni, menda višje kot drugod, zaradi česar smo jih lani znižali, učinka niso prinesle. Zaskrbljujoči so tudi podatki o alkoholu v prometu - previsoka stopnja alkohola je še zmeraj kriva za vsako tretjo smrtno žrtev na cestah pri nas. Poleg cest, ki so sicer boljše, kot so bile včasih, in avtomobilov, ki prav tako v povprečju niso več najslabši, lahko na večjo varnost v prometu vplivamo predvsem vsi udeleženci sami. Zavedati se je treba, da na cesti nihče ni sam, da v prometu ni odgovoren zgolj zase, temveč tudi za vse druge. Da je bolje priti na cilj poti počasneje, a srečno. Da je bolje čakati v koloni kot priti hitro - z rešilcem v bolnišnico. Preventiva, izobraževanje udeležencev v prometu, je tisto, kar bo, bolj kot vse kazni in vsa represija, na dolgi rok prineslo pozitivne rezultate. Vse več je tistih, ki javno opozarjajo na žalostna poglavja življenja kot posledico nesreč. Zgodbe tistih, ki so na cestah izgubili koga od sebi najbližjih, in zgodbe tistih, ki so k sreči ostali živi, a mnogi s hudimi posledicami. Vsak od njih bi si želel, da se trenutek neprevidnosti, morda celo objestnosti ne bi zgodil. Nesreča prehitro pride sama po sebi, zato ni treba, da jo, pa ne le v prometu, izzivamo. Se še spomnite nekoč znamenitega preventivnega rekla premalo nas je, da bi umirali na cesti? To drži še danes.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
