Damijana Žišt
Zelo obžalujem, da sem vzel življenje svojemu nekdanjemu dekletu Katji, najinemu sinu, ki je bil tedaj star petnajst mesecev, pa mamo. Vse bi dal, da bi lahko zavrtel čas nazaj in Katjo obudil v življenje. Bila bi živa, skupaj bi vzgajala najinega sina, čeprav ne bi bila več par. Tako pa je najin sin, ki bo letos postal polnoleten, posvojen, jaz pa sem v zaporu, obsojen na tridesetletno zaporno kazen. Katje žal nikoli več ne bo nazaj. Zelo obžalujem tudi, da sem vzel življenje Katjini prijateljici Adriani in še drugim povzročil veliko gorja," nam je v zaporu na Dobu povedal Robert Rauter. Je eden izmed petnajstih obsojencev, ki v zavodu za prestajanje kazni zapora na Dobu prestaja tridesetletno zaporno kazen. Slovenija ima od leta 2008 tudi uzakonjen dosmrtni zapor, vendar še ni bil izrečen. Vsi obsojeni na tridesetletno zaporno kazen so morilci, ki so vzeli življenje enemu, dvema ali trem ljudem. Šest od njih je za rešetkami zapora na Dobu prestalo že polovico zaporne kazni, poleg Rauterja še Bojan Žalik, Jožef Kovač, Ladislav Žagar, Viktor Rafolt in Ivan Perić.
Dejanja priznal in obžaloval
Danes 42-letni Prekmurec Rauter, ki je bil prvič za dvojni umor obsojen na 30-letno zaporno kazen 2002, po razveljavljeni sodbi pa na vnovičnem sojenju leto kasneje znova na tridesetletno zaporno kazen, na obeh sojenjih sodišču ni kaj dosti pojasnjeval, zakaj je v Ižakovcih v Prekmurju, tedaj star 26 let, v noči na 31. julij 2002 s potezno puško iz neposredne bližine najprej najmanj trikrat ustrelil v svoje bivše dekle, komaj 18-letno Katjo Maroša, s katero je imel sinka Timija, malo pozneje pa je v stanovanju v Razlagovi ulici v Murski Soboti s kroglami zadel še leto starejšo Katjino prijateljico Adriano Horvat. Prav tako ni veliko govoril o tem, zakaj je streljal še na Katjine starše Anico in Martina Marošo, ki pa sta preživela. Rauter je dejanja priznal in jih obžaloval, v priporu je celo poskusil narediti samomor.
Zdaj je o tem, kaj ga je pripeljalo za rešetke, nekoliko bolj zgovoren. "Leta, preden sem streljal na Katjo in njeno prijateljico, sem pošteno delal doma in v Avstriji, nikoli nisem prišel v navzkriž z zakonom. Ko sva se s Katjo spoznala, je bila zelo mlada, še ne polnoletna je rodila najinega sina. Kmalu sva ugotovila, da ne bova mogla ostati skupaj, da bova lahko le še starša najinemu sinu. Dogovorila sva se, kdaj lahko videvam sina, Katja pa je dogovor večkrat prekršila in sina nisem videl. K temu, da se s Katjo nisva več razumela, je z lažmi veliko pripomogla tudi njena prijateljica Adriana. Usodnega večera mi je počil film v glavi, saj mi je Katja spet nagajala glede stika s sinom. Zato sem šel do nje in sem storil, kar sem žal storil. Nato sem vzel sina, ga peljal k svoji sestri, odšel k Adriani in jo ustrelil. Nato sem se vrnil k sestri, ji povedal, kaj sem storil, in jo lepo prosil, naj skrbi za sina. Ona me je potem prepričala, da smo poklicali policijo in sem se predal," je še povedal Rauter.
Najprej težave, zdaj dela
"V zapor na Dob sem prišel v začetku marca 2004, prestal sem šestnajst let zapora. Možnost, da zaprosim za pogojni odpust, imam po zakonu šele po 22 letih in pol prestane zaporne kazni, kar bom seveda izkoristil in komisijo za pogojne odpuste na pravosodnem ministrstvu prosil za pogojni odpust. V preteklosti sem imel veliko težav v zaporu na Dobu, nisem se znašel, bilo mi je hudo za dejanja, ki sem jih storil. Zavedal sem se tudi, da morda nikoli več ne bom videl sina, in ko sem razmišljal o tem, da bom morda trideset let za rešetkami zapora na Dobu, se mi je vedno znova in znova rušil svet. Ko sem se čez nekaj časa sprijaznil, da sem v zaporu, sem se tukaj, da bi preživel, ukvarjal tudi z ilegalnimi dejavnostmi, zato sem bil večkrat kaznovan in tudi za skoraj dve leti premeščen v mariborski zapor. Z ilegalnimi dejavnostmi se zadnja leta več ne ukvarjam, ker sem spoznal, da če se hočem rehabilitirati in vrniti v življenje, tega pač ne smem početi. V zaporu že veliko let delam, zadnja leta v nekdanjem JGZ Pohorje, ki ga ima v najemu podjetjem JMW Fire, in sem zelo zadovoljen," pravi Rauter.
Po prestani kazni si želi stikov s sinom in zaposlitev
Na vprašanje, kaj bo počel po prestani kazni, Rauter pravi: "Poiskal si bom delo v tujini, najverjetneje v Avstriji, saj se zavedam, da me v Sloveniji kot bivšega zapornika ne bo nihče zaposlil, še posebej glede na kaznivo dejanje, ki sem ga storil. Rad bi znova zaživel in si uredil življenje. Katji in Adriani žal ne morem vrniti življenja, s tem, da sem jima ga vzel, bom moral živeti vse življenje. Rad bi imel tudi stike s sinom, ki je v posvojitvi. Pred tremi leti me je skupaj s svojo posvojiteljico obiskal v zaporu, zelo si želim, da bilo teh stikov še več. Zelo sem hvaležen ljudem, ki so posvojili mojega sina, saj zelo lepo skrbijo zanj."
Zelo pomembni stiki z družino
Po zakonu vsem obsojencem po polovici prestane zaporne kazni, ne glede na dolžino zaporne kazni in kaznivo dejanje, za katerega so obsojeni, pripadajo zunajzavodske ugodnosti. Strokovni delavci v zaporu ocenijo, ali jih obsojencem lahko podelijo po polovici prestane kazni ali bodo s temi ugodnostmi še nekaj časa počakali. "Glede na mojo preteklost v zaporu še nisem dobil takšnih zunajzavodskih ugodnosti, da bi lahko zapustil zapor za nekaj ur. Za zdaj so mi ob lepem vremenu omogočeni obiski na vrtu, ki je ob stavbi za obiske zunaj zaprtega dela zapora. Upam, da bom kmalu deležen tudi drugih zunajzavodskih ugodnosti. Menim, da si jih že zaslužim, ker redno delam in v zaporu ne povzročam težav. Sestra in njena družina me redno obiskujejo in mi stojijo ob strani, saj je za nas, ki smo zaprti, zelo pomembno, da imamo stike s svojo družino. Mnogim obsojenim se ti stiki z nastopom kazni prekinejo in to je zanje zelo hudo," dodaja naš sogovornik.
